Pirin (bolgarsko Пирин) je gorski masiv v jugozahodni Bolgariji. Njegov najvišji vrh je Vihren na nadmorski višini 2914 m, ki je (za Musalo) tudi drugi najvišji v Bolgariji in za Olimpom tretji na Balkanu. Ena od hipotez je, da je gorovje dobilo ime po Perunu, najvišjem bogu slovanskega panteona in bogu groma in strele. Druga različica je, da etimologija območja izhaja iz tračanske besede Perintos, kar pomeni 'Skalna gora'.
Gorovje je široko približno 40 km in se razprostira približno 80 km od severozahoda proti jugovzhodu. Površina gorovja je okoli 2585 km². Na severu je Pirin ločen od najvišjega bolgarskega gorstva Rila s sedlom Predel, na jugu pa sega do gore Slavjanka. Na zahodu gorovja je dolina reke Struma, proti vzhodu pa ga dolina reke Mesta ločuje od gorovja Rodopi. V Pirinu je več kot sto ledeniških jezer in tudi dom dveh najbolj južnih ledenikov v Evropi; Snežnik in Banski Suhodol. Severni del območja, ki je tudi najvišji del gorovja, je zaščiteno kot Pirinski narodni park, ki je bil razglašen za Unescovo svetovno dediščino leta 1983. Pirin je znan po svoji bogati flori in favni, pa tudi po številnih reliktnih vrstah. Velik del območja je gozdnat, z enimi najbolj ohranjenimi iglastimi gozdovi v Bolgariji, kjer najdemo nekaj najpomembnejših balkanskih endemičnih vrst, kot so balkanski bor (Pinus peuce), munika (Pinus heldreichii) in jelka Abies borisii-regis. Med živalmi najdemo številne dobro ohranjene vrste, kot so rjavi medved, volk, divja mačka, kuna zlatica, divja svinja, jelenjad, srne, divje koze, itd.
Zaradi ugodnih naravnih pogojev in raznolike zgodovinske dediščine je Pirin pomembna turistična destinacija. Mesto Bansko, ki leži na severovzhodnih pobočjih gore, je postalo glavno smučarsko in zimsko športno središče na Balkanu. Številna naselja v vznožju Pirina imajo mineralni izvir in so zdravilišča - Banja, Dobrinište, Goce Delčev, Sandanski, itd. Melnik ob jugozahodnem vznožju gore je najmanjše mesto v Bolgariji in je arhitekturni rezervat. Nekaj kilometrov od mesta so Melniške piramide in samostan Rožen.
Geografija
Pirin leži v jugozahodni Bolgariji, kot del masiva Rila – Rodopi. Na severu ga sedlo Predel in gorski prelaz na 1140 m nadmorske višine ločuje od gorskega masiva Rila. Na vzhodu Pirin meji na dolino Razlog, dolino reke Meste in sotesko Momina Klisura, ki ga ločuje od Rodopov. Južno sedlo Paril (1170 m) ga loči od gorovja Slavjanka. Na zahodu Pirin sega v dolino reke Struma, vključno s Kresno sotesko in dolino Sandansko-Petriča, ki služita ločitvi od gora Vlahine, Maleševa in Ogražden naprej proti zahodu.
Glavni orografski greben se razprostira od severozahoda proti jugovzhodu. Pirin se razprostira na površini 2585 km² s povprečno nadmorsko višino 1033 m. Najdaljša dolžina med sedloma Paril in Predel je 80 km; največja širina je 40 km. Z nadmorsko višino 2914 m je Pirin drugo najvišje gorsko območje v Bolgariji za Rilo (2925 m) in osmo najvišje v Evropi za Kavkazom, Alpami, Sierro Nevado, Pireneji, Etno, prej omenjenim masivom Rila in Olimpom.
Enote
Geološko in morfološko je Pirin razdeljen na tri dele: severni, centralni in južni, ki se močno razlikujejo po velikosti in nadmorski višini. Severni Pirin je najobsežnejši in najbolj gorski del gorovja. Zavzema 74 % celotnega masiva, saj je dolg približno 42 km in sega od prelaza Predel na severu do sedla Todorova poljana (1883 m) na jugu. Je najpogosteje obiskan del gore, edini ima alpski videz, v katerem so številna ledeniška jezera, koče in zavetišča. Severni Pirin je razdeljen na dve coni s sedlom Kabata ter dolinama rek Banderice in Vlahinske. Severno cono sestavlja strm marmornat greben Vihren s tremi najvišjimi vrhovi v območju: Vihren (2914 m), Kutelo (2908 m) in Banski Suhodol (2884 m).Marmornat greben je ozek in zelo strm, na grebenu Končeto (2810 m) doseže širino le 0,5 m. Južna cona je bolj masivna in je sestavljena predvsem iz granitnih grebenov, vključno s Pirinovim četrtim najvišjim vrhom Poležan z 2851 m. Južna cona ima tudi marmornate grebene, kot je greben Sinanica z istoimenskim vrhom (2516 m). Severni del Pirina skupaj vključuje dva vrhova z nadmorsko višino nad 2900 m, sedem nad 2800 m, 13 nad 2700 m in 60 nad 2500 m.
Centralni Pirin se razprostira med sedlom Todorova poljana in sedlom Popovi Livadi. Je najmanjši in najkrajši od treh delov in pokriva le 7 % Pirinove celotne površine. Sestavljen je iz kristalinskih skrilavcev in granita ter iz marmornatega apnenca na jugu. Zaradi kraškega reliefa ni jezer; reke, ki izvirajo v centralnem Pirinu, so kratke in z malo vode. V veliki meri ga pokrivajo listavci. Najvišji vrh je Orelyak (2099 m), ostali vrhovi pa pod 2000 m. Južni Pirin se razteza od sedla Popovi Livadi do sedla Paril in je najnižji in najmanj razgiban del. Najvišji vrh je Ušite z 1978 m, čeprav je Sveštenik (1975 m) dolgo veljal za najvišji vrh. Predstavlja 19 % ozemlja gorovja. Kljub značilnim razmeroma ravnim grebenom so njegova pobočja strma. Južni Pirin je sestavljen iz granita z marmornatim apnencem na obrobju. Manjka ledeniških oblik in je poraščen z gozdovi. Kot Centralni Pirin so tudi tu izviri kratki in z nizkim pretokom vode.
Geologija, relief in vrhovi
Geološko je Pirin horst (s prelomi omejen dvignjeni del Zemljine skorje), ki tvori masivno antiklinalo med kompleksnimi grabni, dolinami rek Strume in Meste, ki jih tvorijo metamorfne kamnine – gnajs, biotit in kristalinski skrilavec, amfibolit, kvarcit in marmor. Granitne kamnine pokrivajo 62 % površine pogorja. Tektonika Pirina je predvsem rezultat predkambrijskih, hercinskih, alpskih in tektonskih gibanj in dogodkov. Njegovo dviganje se je spreminjalo z dolgimi obdobji mirovanja. Kot rezultat aktiviranja starodavnih prelomov Strume in Meste med neogenom in kvartarjem, se je Pirin dvignil kot ogromen horst.
Sodobni relief Pirina se je izoblikoval v pleistocenu, ko je bilo gorovje podvrženo alpskim ledenikom, povezanim z globalnim hlajenjem. To poledenitev je potekala vzporedno z Alpami. Proces so tvorili koničasti piramidalni vrhovi, dolga dolina v obliki črke U, krnice, polja morene in navpični klifi, ki so značilni za Pirinov sodobni videz. Te oblike so najbolj vidne na severovzhodnih grebenih gorovja. Nekatere stranske morene lahko dosežejo višine več kot 1100 m. Spodnja črta ledenikov je bila na 2200–2300 m. relief Pirina tvorijo tudi kraške oblike s ponori, vrtačami, jamami, itd.
Glavni Pirinov greben je jasno ločen; prične se v Rili in prehaja preko sedla Predel, vse do sedla Paril. Ločene manjše grebene povezujejo v en sistem najvišji vrhovi. Čeprav se zelo vije, je njegova glavna smer od severozahoda do jugovzhoda, poleg tega pa je tudi povodje med rekama Struma in Mesta. Veliko je ostrogov, štirje pa so tako veliki, da ustvarjajo videz gore: Sinaniško, Todorino, Poležansko in Kameniško.
Nad 2900 m sta dva vrhova, Vihren in Kutelo; sedem nad 2800 m; 13 nad 2700 m; 32 nad 2600 m in 60 nad 2500 m. Najvišji granitni vrh je Banderiški Čukar (2732 m). Nekateri najvišji vrhovi so:
Vihren, 2914 m Kutelo, 2908 m Banski Suhodol, 2884 m Poležan, 2851 m Kamenica, 2822 m Malak Poležan, 2822 m Bayuvi Dupki, 2820 m Jalovarnika, 2763 m Kajmakčal, 2763 m Gazej, 2761 m Todorka, 2746 m Banderiški Čukar, 2732 m Džengal, 2730 m Momin Dvor, 2723 m Malka Todorka, 2712 m Čengelčal, 2709 m Disilica, 2700 m Kameniška Kukla, 2690 m Zabat, 2688 m Kuklite, 2686 m Bašlijski Čukar, 2683 m Kralev Dvor, 2680 m Muratov Vrah, 2669 m Džano, 2668 m Bezbog, 2645 m Hvojnati Vrah, 2635 m Sivria, 2591 m Sinanica, 2516 m
Najbolj prepoznavna kamninska tvorba v gorskem območju so Melniške zemeljske piramide, ki so v jugozahodnem delu Pirina v bližini istoimenskega naselja. So na nadmorski višini med 350 in 850 m in so sestavljene iz peščenjaka in konglomeratov iz neogena in kvartarnih obdobij. Piramide so nastale kot posledica erozije, saj je reka Melniška in njeni pritoki vdrla v hribe, tvorila piramidne oblike, pomembne estetske vrednosti, ki dosegajo višino 100 m. Ta proces se je začel pred 4–5 milijoni let in še vedno traja. Kombinacija bledih pliocenskih peščenjakov in rdečih kvartarnih konglomeratov določa rumenkasto in rdečkasto barvno paleto in raznolike oblike. Zemeljske piramide v Melniku predstavljajo poseben in edinstven mikro habitat z visoko ohranjeno vrednostjo in so bile leta 1960 zaščitene kot naravna znamenitost.
Podobne skalne formacije najdemo še severneje ob pobočju Pirina, ki je obrnjeno proti dolini Struma v bližini mesta Kresna.
Podnebje
Pirin leži v celinskem mediteranskem podnebnem območju in v višji delih je zaradi nadmorske višine alpsko podnebje. Na podnebje vplivajo sredozemski cikloni predvsem pozno jeseni in pozimi, ki prinašajo pogoste in močne padavine, poleti pa Azorski anticiklon, zaradi česar so poletni meseci vroči in suhi. Relief ima ključni vpliv na podnebje. Pirin ima tri višinske podnebne cone - nizko med 600 in 1000 m, srednje med 1000 in 1800 m in visoko nad 1800 m. Na območje nizke višine močno vpliva mediteransko podnebje, vpliv je bolj izrazit na zahodnih pobočjih, ki so obrnjeni proti dolini Strume, kot na vzhodnih pobočjih vzdolž doline Mesta. Za visoko višinsko območje so značilne nizke temperature, nizke temperaturne amplitude, veliko oblačnih dni, trajna in debela snežna odeja, močan veter in intenzivno sončno sevanje.
Zime so hladne in dolge, poletja pa hladna in kratka. Temperatura se znižujejo z nadmorsko višino, kar je bolj vidno poleti. Povprečna letna temperatura je okoli 9–10 ° C v nizki, 5–7 ° C v sredini in 2–3 ° C na visoki nadmorski višini. Najhladnejši mesec je januar s povprečno temperaturo med –5 in –2 ° C. Najbolj vroč mesec je julij s povprečno temperaturo 20 ° C na 1600 m in 15 ° C na 2000 m. Temperaturne inverzije, to je zvišanje temperature z višino, opazimo v 75 % zimskih dni. .
Letna količina padavin v Pirinu je 600–700 mm v spodnjih območjih in 1000–1200 mm v višjih. Padavine se pojavljajo večinoma pozimi in spomladi, poletje pa je najbolj sušno obdobje. Vlažnost zraka je avgusta 60–75 %, decembra pa 80–85 %. Pozimi so padavine pretežno snežne in se gibljejo od 70 do 90 % na nižji višini do 100 % na višjih. Povprečno število dni s snežno odejo se giblje med 20–30 in 120–160. Najvišja debelina snežne odeje v februarju doseže 40–60 cm na 1000–1800 m in marca 160–180 cm nad 1800 m (na Vihrenu 190 cm). Ponekod lahko sneg doseže 250–350 cm. Plazovi so pogosti.
Prevladujoča smer vetra je zahodna in severozahodna, pogosta pa sta tudi južni in jugozahodni veter. Hitrost vetra lahko na visokih grebenih doseže 34–40 m / s, najvišja pa je bila februarja in marca, najnižja pa avgusta in septembra. Odstotek dni brez vetra se poleti in jeseni poveča na 30–40 % na nižji nadmorski višini in na 10–15 % na višji. V najvišjem območju odstotek ne presega 5–7 % letno.
Hidrologija