thumb|Območja v Svetem rimskem cesarstvu pod oblastjo Witteslbachov so obarvana zeleno; 14. stoletje thumb|Grb iz 13. in 14. stoletja; belo-modri rombasti vzorec so prevzeli po rodbini Bogen.

Rodbina Wittelsbach, južnonemška knežja rodbina, poznana od 11. stoletja, na položaju bavarskih kraljev do leta 1918.

Zasedali so položaje palatinov, vojvod, nadškofov in škofov, volilnih knezov Svetega rimskega cesarstva, bavarskih kraljev, eden je postal nemški kralj, dva tudi cesarja. Trije člani rodbine so postal švedski kraji, za krajše čase pa so nosili kraljeve krone Danske, Norveške, Grčije in Ogrske.

Wittelsbachi so v osnovi grofje Scheyern, ki so leta 1116 preselili svojo rezidenco v nekoliko prej zgrajeni grad Wittelsbach in se začeli imenovati po njem. Grof Oton (†1156) je za svoje zasluge leta 1180 dobil v fevd vojvodino Bavarsko, postal je prvi wittelsbaški bavarski vojvoda Oton I. Njegov sin Ludvik I. je od cesarja Friderika II. dobil še Renski palatinat in z njim volilni glas. Ludvik IV. Wittelsbaški se je v letih 1314 in 1328 povzpel na položaj nemškega kralja in cesarja. Da bi končal neprestane prepire v rodbini, je leta 1329 s sporazumom v Paviji prepustil Renski palatinat (Pfalz) in del severovzhodne Bavarske, kasneje poimenovan Zgornji Palatinat (Oberpfalz) naslednikom svojega pokojnega brata Rudolfa I. (†1319). Rodbina se je s tem razdelila na dve glavni veji, pfalško z začetnikom Rudolfom I. in bavarsko z začetnikom Ludvikom IV. Veji sta odtlej ločeno vladali, se vejali naprej in med svojimi potomci delili svoja dedna ozemlja. Po rodbinskem dogovoru je morala veja, ki ni imela moškega naslednika, prepustiti posesti sorodstveno najbližji veji. Leta 1777 je bavarska veja ostala brez zakonitih moških naslednikov in vsa wittelsbaška posest se je spet združila pod pfalškim naslednikom, volilnim knezom Karlom IV. Teodorjem. V času napoleonskih vojn so Wittelsbachi postali bavarski kralji. Na čelu kraljevine so vztrajali vse do konca prve svetovne vojne. Njihovi potomci si še vedno nadevajo visoke plemiške naslove.

Grofje Scheyern

Predhodniki Witteslbachov so bili grofje Scheyern z gradu Scheyern na lokaciji današnjega samostana Scheyern severno od Münchna. Prvi med njimi, Oton I./II. štetje ni enotno; nekateri začenjajo šteti z njegovim očetom, ki naj bi bil po eni varianti tudi Oton., je bil v listinah zabeležen okrog leta 1045. Okrog leta 1047 je izpričan kot upravnik samostana Freising, okrog leta 1060 tudi kot upravnik stolnega kapitlja Freising. Po poroki s Hacigo (po 1056) je bil omenjan kot comes de Skyrun (grof von Scheyern), ob čemer naj bi bilo dodano iure uxoris.

Nasledil ga je sin Oton II./III. Z njim, verjetneje pa z njegovim bratom Eckhardom I., je bila poročena Richarda, hčerka kranjskega mejnega grofa Ulrika I. Weimar-Orlamünde in Zofije Ogrske (hčerke ogrskega kralja Bele I.). Richarda je mati naslednika Otona, ki ga označujejo kot IV. ali V.

Oton IV./V. (*1083/1084; †1156) je spremljal cesarja Henrika V. na njegovem prvem pohodu v Italijo. Leta 1116 je postal palatinski grof Bavarske. Tedaj se je preselil v novo rezidenco, novo zgrajeni grad Wittelsbach pri Aichachu. Odtlej se rodbina imenuje von Wittelsbach. Prejšnjo rezidenco so prepustili benediktincem in tam ustanovili rodbinsko opatijo Scheyeren.

Wittelsbachi do delitve leta 1329 v Paviji

Sin Otona IV./V., tudi Oton, je postal eden najbližjih zaupnikov cesarja Friderika I. Barbarosse in ga je spremljal na njegovih pohodih. Cesar ga je po padcu Henrika Leva v nemilost imenoval za bavarskega vojvodo, postal je prvi bavarski vojvoda iz rodbine Wittelsbahov, Oton I. (1080-83).

Tudi sin Otona I., Ludvik I. (vladal 1183-1231), je aktivno sodeloval s cesarjem Friderikom II., ter od njega dobil v fevd Renski palatinat in z njim volilni glas, pravico do sodelovanja pri volitvah nemškega kralja. S pragmatično prilagodljivostjo je utrdil in razširil svojo oblast v vojvodini Bavarski.

Ludvikov sin Oton II. (1231-53) je vojvodini priključil posesti izumrlih grofovskih rodbin Bogen in Ortenburg ter nekatera ozemlja Andeških. Wittelsbachi so v svoj grb in zastavo prevzeli tudi belo-modri vzorec Bogenskih grofov. Svojih ozemelj niso dajali v fevd, temveč so jih upravljali sami ob pomoči svojih ministerialov.

Prva delitev na Zgornjo in Spodnjo Bavarsko (1255)

Sinova Otona II. sta si dve leti po očetovi smrti wittelsbaške posesti razdelila (1255): starejši Ludvik II., Strogi je dobil Zgornjo Bavarsko (višje predele Bavarske) in Renski palatinat s prestolnicama v Münchnu in Heidelbergu, mlajši sin Henrik XIII. pa Spodnjo Bavarsko (večje, bogatejše in rodovitnejše nižinske predele, zato se je odpovedal Renskemu palatinatu) s prestolnicama v Landshutu in Burghausnu.

Spodnja Bavarska (1255-1340)

Spodnjebavarskemu vojvodi Henriku XIII. (vladal 1253/55-1290) se njegova nestanovitna politika do Habsburžanov in drugih sosedov ni obnesla, neprestano se je zapletal v konflikte z njimi. V njegovem času se je od Bavarske dokončno ločila nadškofija Salzburg. Poročil se je s hčerko ogrskega kralja Bele IV., Elizabeto.

Njun najstarejši sin Oton III. (†1312) je po izumrtju Arpadovcev sprejel ponujeno mu ogrsko krono (leta 1305, kot ogrski kralj Bela V.), a svoje oblasti na Ogrskem ni mogel uveljaviti proti tekmecu Karlu Robertu Anžujskemu. Na Spodnjem Bavarskem je med tem vladal najmlajši Henrikov sin Štefan I. (1290-1310).

Po Štefanovi smrti je bil prvi dve leti skrbnik njegovemu mladoletnemu sinu Henriku XIV. (1310-1339) zgornjebavarski vojvoda Ludvik IV. Po smrti Henrika XIV. in njegovega mladoletnega sina Ivana (1339-1340) leto dni kasneje, je spodnjebavarska veja Wittelsbachov izumrla (sin Otona III., Henrik XV. je umrl že leta 1333). Vojvodino je podedoval stric Ludvik IV.; Zgornja in Spodnja Bavarska sta bili spet združeni v vojvodini Bavarski (brez Zgornjega Palatinata).

Zgornja Bavarska in Renski palatinat (1255-1339)

Zgornjebavarski vojvoda in volilni knez Renskega palatinata Ludvik II. (vladal 1253/55-1294) je leta 1273 na volitvah nemškega kralja podprl Habsburžana Rudolfa I. in se poročilnjegov tretji zakon z njegovo hčerko Matildo. Utrdil je svojo vladavino in jo razširil z novimi posestmi.

Po njegovi smrti je vojvodino najprej dedoval starejši sin Rudolf I. (1294-1319). Na zahtevo habsburške matere in njenega brata, avstrijskega vojvode Alberta I., pa so v dedovanje vključili tudi mlajšega sina Ludvika IV. (1294-1347). A njuno skupno vladanje je bilo polno sporov, ki so se nadaljevali tudi po smrti Rudolfa I., z njegovimi sinovi Adolfom (†1327), Rudolfom II. in Rupertom I.

Zato je leta 1329 Ludvik IV. (tedaj že cesar, ki zaradi pomembnejših načrtov ni želel domačih sporov) s pogodbo z dne 4. avgusta 1329 sklenjeno v Paviji, rodbinsko posest razdelil: zase je zadržal Zgornjo Bavarsko, nečakoma Rudolfu II. (1329-53) in Rupertu I. (1353-90) pa je prepustil Renski palatinat (Pfalz) in ozemlje na severovzhodu Bavarske ob češki meji, kasneje poimenovano Zgornji Palatinat (Oberpfalz).

S to delitvijo se je wittelsbaška rodbina razdelila na dve glavni veji: starejšo pfalško z začetnikom Rudolfom I. in mlajšo bavarsko z začetnikom Ludvikom IV. Glas volilnega kneza naj bi si veji izmenjavali. Določeno je bilo, da se v primeru izumrtja ene od vej ozemlja spet združijo. To se je dejansko zgodilo leta 1777, ko je izumrla bavarska veja in so se posesti združile pod oblastjo starejše, pfalške veje.

Rodbina razdeljena v bavarsko in pfalško vejo Wittelsbachov

Bavarska veja Wittelsbachov (1329-1777)

Rodbinsko drevo bavarske veje Wittelsbachov

V rodbinsko drevoVeliki splošni leksikon so vključeni le glavni nosilci wittelsbaške oblasti. Volilni knezi so tiskani krepko.

Bavarska v času cesarja Ludvika IV.

Nemški kralj in cesar Ludvik IV., zgornjebavarski in po letu 1340 bavarski vojvoda, je s premišljenimi porokami, dedovanji in podelitvami za rodbino pridobil številna nova ozemlja: leta 1323 mejno grofijo Brandenburg (kjer je izumrla rodbina Askanijcev), ki jo je kot nemški kralj podelil v fevd svojemu tedaj osemletnemu sinu Ludviku V.; s tem je dobil tudi brandenburški volilni glas; leta 1342 Tirolsko, tako da je sina Ludvika V. poročil z Margareto, po smrti očeta Henrika VI. Koroškega (†1335) dedinjo Tirolske; leta 1345 grofije Holandijo, Zelandijo in Hainaut, ki jih je podedovala njegova druga žena Margareta po svojem očetu Viljemu III., grofu Holandije in Hainauta; Spodnjo Bavarsko je podedoval leta 1340 po smrti vojvode Henrika XIV. in njegovega mladoletnega sina Ivana. Bavarsko posest je tako, po delitvi leta 1255, spet združil.

Delitev Bavarske leta 1349

Dve leti po smrti cesarja Ludvika IV. si je njegovih šest sinov razdelilo očetovo dediščino, ki je obsegala poleg Bavarske še Holandijo, Hainaut, Frizijo, Zelandijo, Brandenburg in Tirolsko:

Zgornjo Bavarsko, Brandenburg in Tirolsko so dobili najstarejši sin Ludvik V. in njegova polbrata iz očetovega drugega zakona, Ludvik VI. in Oton V.; brat Štefan II. in polbrata Viljem I. in Albert I. so dobili Spodnjo Bavarsko in nizozemske grofije. Že leta 1351 pa je Ludvik V. prepustil Brandenburg svojima polbratoma Ludviku VI. in Otonu V., da bi lahko v zameno sam upravljal z Zgornjo Bavarsko.

Prerazdelitev ozemelj leta 1353. Izguba Brandenburga in Tirolske

Leta 1353 so si bratje Štefan II., Viljem I. in Albert I. posest med seboj ponovno razdelili: Štefan je dobil južni del Spodnje Bavarske z glavnim mestom Landshut in ustanovil vojvodino Bavarsko-Landshut. Viljem I. in Albert I. sta dobili nizozemske grofije in na Bavarskem »majhno deželico Straubing«.

Toda ozemlja zunaj vojvodine Bavarske, ki si jih je cesar Ludvik IV. prisvajal brez soglasja domačega plemstva in včasih tudi na silo, so Wittelsbachi spet izgubili:

Po smrti sina Ludvika V., Majnharda III. (†1363), je Zgornjo Bavarsko podedoval njegov stric Štefan II., Tirolsko pa je moral z mirom v Schärdingu (1369) prepustiti Habsburžanom. Leta 1373 je moral Oton V. pod pritiskom prodati Brandenburg z volilnim glasom vred svojemu tastu, cesarju Karlu IV.

Albertu I. (†1404) je v nizozemskih grofijah sledil sin Viljem II. (†1417). Po smrti Viljemovega brata Ivana III. (†1425), zadnjega moškega v veji, so si posest Straubing med seboj razdelile štiri bavarske veje, medtem ko so nizozemske grofije po nasledstvenih vojnah, ki so sledile, pristale v burgundskih rokah (1432). Edini Wittelsbachi, ki so tedaj še nadaljevali bavarsko vejo, so bili Štefanovi sinovi.

Delitev Bavarske leta 1392

thumb|Štiri bavarske delne vojvodine po delitvi leta 1392. Štefanovi sinovi Štefan III., Friderik in Ivan II. so po očetovi smrti sprva vladali skupaj, leta 1392 pa so si njegovo vladavino razdelili: Ivan II. (†1397) je dobil Bavarsko-München, Štefan III. (†1413) Bavarsko-Ingolstadt, Friderik (†1393) pa je prevzel vladanje zmanjšane vojvodine Bavarska-Landshut.

Prvi je med brati umrl Friderik, moder in spravljiv knez, ki je bil tudi kandidat za nemškega kralja. Njegova rodovitna dežela je zadišala bratoma. Sprva sta se potegovala za skrbništvo nad Friderikovim mladoletnim sinom Henrikom XVI. Bogatim (1393-1450), ko pa je ta zrasel, so se sorodniki pogosto bojevali med seboj.

Ingolstadtski vojvoda Ludvik VII. (†1447) je mnogo časa preživel na francoskem dvoru; njegova sestra Elizabeta je bila namreč poročena z duševno bolnim francoskim kraljem Karlom VI. in je ob pomoči brata prevzemala naloge vladanja. Doma se je Ludviku VII. s pomočjo sorodnikov uprl sin Ludvik VIII. (†1445) in spravil očeta v zapor. Ludvik VII. je umrl v ujetništvu Henrika XVI., ki si je prilastil njegovo vojvodino (Ludvik VIII. je brez naslednika umrl že pred očetom.)