Heart je ameriška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Seattlu v Washingtonu ustanovili Steve Fossen (bas kitara), Roger Fisher (kitara), David Belzer (klaviature) in Jeff Johnson (bobni). Nastala je iz obstoječe skupine White Heart. Od leta 1973 kot vokalistki nastopata sestri Ann Wilson (glavni vokal, flavta, kitara) in Nancy Wilson (vokal, kitara, mandolina). Skozi svojo zgodovino je imela skupina Heart tri glavne zasedbe.
Uspeh so dosegli, ko so se člani preselili v Kanado, deloma, da bi se izognili vpoklicu, nato v ZDA in na koncu po vsem svetu. Zasloveli so sredi 70. let dvajsetega stoletja z glasbo, na katero sta vplivala hard rock in heavy metal, pa tudi ljudska glasba. Priljubljenost skupine se je v začetku osemdesetih zmanjšala, vendar so leta 1985 izvedli vrnitev na vrh, ki se je nadaljevala v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, in izdali številne hard-rock pesmi ter balade. Skupina je razpadla leta 1998, člani so nato leta 2002 nadaljevali z nastopanjem. Zaradi spora je leta 2016 sledil premor, ki so ga poleti 2019 končali z začetkom turneje »Love Alive«.
Do danes so Heart prodali več kot 35 milijonov izvodov albumov po vsem svetu, od tega več kot 22,5 milijona v ZDA. V vsakem desetletju od 1970. let dalje so imeli vsaj en album med prvih deset na lestvici Billboard 200. Televizijska mreža VH1 je Heart uvrstila na 57. mesto svoje lestvice »100 največjih izvajalcev Hard Rocka«, Ann Wilson pa je bila leta 2006 po reviji Hit Parader uvrščena med najboljše heavy metal vokalistke vseh časov. Leta 2013 je bila skupina sprejeta v Hram slavnih rokenrola.
Zgodovina
1967–1972: Nastanek Leta 1967 je basist Steve Fossen ustanovil skupino The Army z Rogerjem Fisherjem na kitari, Donom Wilhelmom na kitari, klaviaturah in vokalu ter Rayem Schaeferjem na bobnih. Nekaj let so igrali v Bothellu in okolici severovzhodno od Seattla. Pogosto so igrali v srednjih šolah Bothell, Inglemoor in Shorecrest ter v številnih gostilnah in klubih. Leta 1969 je prišlo do več sprememb v zasedbi – Gary Ziegelman (nekdanji glavni pevec Buffalo Clancy) je prevzel glavni vokal, Roger na kitari, Steve bas, James Cirrello kitaro, Ron Rudge bobne, Ken Hansen tolkala – in novo ime, White Heart. Ime White Heart sta skovala brat Rogerja Fischerja Mike in Michael Munro, slednji se je domislil imena White Hart (brez črke »e«, iz zgodbe Arthurja C. Clarka Tales from the White Hart), sprva za skupino s Tobyjem Cyrom na kitari. Fisher je prosil in dobil dovoljenje za uporabo imena za The Army, dodal »e« in The Army je postala White Heart. Že leta 1970 so člani za kratek čas skrajšali ime na Heart, brez pridevnika. Sledile so nove spremembe v zasedbi. Leta 1971 so Heart sestavljali Steve Fossen, Roger Fisher, David Belzer (klaviature) in Jeff Johnson (bobni). Po tistem, ko se je pridružila Ann Wilson (leta 1970 ali 1972), se je skupina preimenovala v Hocus Pocus.
Rogerjev brat Mike Fisher naj bi bil takrat vpoklican v vojsko. Nancy Wilson je izjavila, da so vdrli v njegov dom, ko se ni javil na dolžnost, vendar se je izmuznil skozi zadnje okno, pobegnil v Kanado in se izognil vpoklicu med vietnamsko vojno.Kelly, Maura. "Interview with Nancy Wilson" , The Believer, August 2007. Retrieved October 1, 2008. Nekega dne leta 1972 (ali 1971) je Mike prestopil mejo, da bi obiskal družino in po naključju srečal Ann na nastopu Hocus Pocus. Po Nancyjinih besedah sta se takrat zaljubila in Ann se je odločila, da bo sledila Miku v Kanado. Steve Fossen je konec leta 1972 diplomiral in se tudi on odločil za selitev v Kanado.Bebe Le Strange Epic Records Press Kit. 1980. »Steve Fossen was a founding member of Heart in 1972 and 1973 after completing his music major in college«. Roger jim je sledil konec leta 1972 ali v začetku leta 1973. Skupaj z Ann, bobnarjem Brianom Johnstoneom in klaviaturistom Johnom Hannahom so uradno so uradno ustanovili skupino Heart. Annina sestra Nancy Wilson se je pridružila leta 1974 in kmalu za tem sta z Rogerjem postala par.
1975–1976: Komercialni preboj Skupina je odigrala številne koncerte okrog svojega novega doma v Vancouvru in ustvarila demo posnetek s pomočjo producenta Mika Flickerja ter studijskega kitarista in klaviaturista Howarda Leeseja. Hannah in Johnstone sta do takrat zapustila zapustila skupino in Leese je kmalu zatem postal polnopravni član. Flicker je produciral prvih pet albumov skupine. Ta ekipa je posnela debitantski album Dreamboat Annie v studiu Can-Base v Vancouvru (pozneje znan kot Mushroom Studios). Kasneje se je skupini kot polnopravni bobnar pridružil Mike Derosier. Nekateri od kanadskih vlagateljev, ki so podprli studio, so podprli tudi ločeno podjetje Mushroom Records pod vodstvom Shelly Siegel. Na studijskih posnetkih za album so igrali tudi bobnarji Duris Maxwell, Dave Wilson, Kat Hendrikse in Michael Derosier, klaviaturist Rob Deans ter basist Brian Newcombe. Siegel je prevzela distribucijo in v prvih mesecih prodala 30.000 izvodov v Kanadi. Kmalu je izšel tudi v ZDA, kjer sta mu dva hit singla leta 1976 (»Crazy on You« s 35. in »Magic Man« z 9. mestom na Billboard Hot 100) pomagala do sedmega mesta na lestvici Billboard 200. Na koncu je bilo prodanih več kot milijon izvodov.
1977–1979: komercialni uspeh in razkol v zasedbi thumb|280px|Heart leta 1977 Leta 1977 je založba Mushroom Records objavila celostranski oglas, v katerem je bila slika sester Wilson z golimi rameni (kot na naslovnici albuma Dreamboat Annie) in sugestivnim napisom: »To je bilo za naju šele prvič!« V intervjuju za revijo Rolling Stone 28. julija 1977 sta sestri navedli ta dogodek kot ključni razlog za njihovo odločitev, da zapustijo Mushroom Records. Heart je prekinil pogodbo z Mushroomom in podpisal pogodbo s hčerinsko družbo CBS Portrait Records, kar je povzročilo dolgotrajno pravno bitko s Siegel. Založba Mushroom je izdala delno dokončan album Magazine v začetku leta 1977, tik pred izidom albuma Little Queen pri Mushroom records. Založbi sta nato drug drugi poskušali preprečiti izdajati glasbo skupine. Sodišče v Seattlu je Mushroom Records prisililo v odpoklic albuma, da bi Heart lahko remiksali skladbe in dodali nove vokale, album pa je ponovno izšel leta 1978. V ZDA je dosegel najvišjo uvrstitev pri 17. mestu lestvice, z njega pa je izšel singl »Heartless«, ki je na lestvici dosegel 24. mesto. Album je kasneje prejel platinasto certifikacijo za milijon prodanih izvodov. thumb|left|Nancy Wilson in Roger Fisher med nastopom (1978) S tem je album postal njihov drugi, ki je presegel milijon prodanih izvodov, na njem je bila uspešnica »Barracuda« (11. mesto na lestvici). Besedilo pesmi je v svoji hotelski sobi napisala Ann Wilson, besna zaradi agenta, ki je v zakulisju po enem od nastopov namignil, da sta sestri lezbični ljubimki. Ann in Nancy sta se 28. julija 1977 pojavili na naslovnici Rolling Stone (št. 244).
18. marca 1978 so Heart nastopili na drugem festivalu California Jam II na dirkališču Ontario Motor Speedway v kalifornijskem Ontariu. Pred 350.000 gledalci so nastopili še Aerosmith, Ted Nugent, Foreigner, Santana, Bob Welch, Mahogany Rush in Dave Mason. Nekaj mesecev kasneje, 1. julija, so nastopili na prvem Texxas Jamui 1. julija 1978 na stadionu Cotton Bowl v Dallasu pred 100.000 gledalci, ob Aerosmith, Van Halen, Tedom Nugentom, Journey, Frankom Marinom, Atlanta Rhythm Section, Head East in Walterjem Eganom. Konec leta 1978 je dvojno platinasti Dog & Butterfly dosegel 17. mesto lestvice Billboard 200, z njega pa sta izšli še naslovna uspešnica (34. mesto) in »Straight On« (15. mesto). Leta 1979 se je končala navezava Wilson-Fisher — ostali člani so izglasovali, da mora Roger Fisher zapustiti skupino, nakar je v roku enega meseca odšel še njegov brat Mike. Nancy Wilson in Howard Leese sta si delila vlogo kitarista, prijateljica iz otroštva Sue Ennis pa je pomagala pri pesmih.
1980–1984: Uspeh albumov, šibkejši hit singli, močni nastopi v živo Heart so leta 1980 izdali Bebe le Strange. Postal je tretji top 10 album skupine, ki je dosegel najboljšo uvrstitev na petem mestu in vseboval top 40 uspešnico »Even It Up«. Skupina se je za promocijo albuma podala na turnejo po 77 mestih. Konec leta je skupina izdala svoj najuspešnejši singl dotlej, priredbo balade »Tell It Like It Is«, ki je dosegla osmo mesto na lestvici. Novembra 1980 je izšel dvojni album Greatest Hits / Live in se povzpel do 12. mesta ameriške lestvice ter na koncu dosegel dvojno platinast status. V kompletu z dvema ploščama so bile predstavljene studijske različice večine dosedanjih singlov Heart, ob nekaj novih studijskih skladbah in šestih posnetkih v živo, med katerimi so bile priredbe pesmi »Unchained Melody« (Alex North/Hy Zaret), »Rock and Roll« (Led Zeppelin) in »I'm Down« (The Beatles). Ker sta jim leta 1980 uspela samo dva hit singla (izšlo jih je pet) in je trajalo skoraj dve leti do naslednjega studijskega albuma, je bila prodaja te kompilacije slabša od pričakovane.
Heart so nastopili kot prva skupina na razprodanem koncertu na stadionu Elland Road 29. maja 1982, ki ga je kronala skupina Queen Z njihovega naslednjega albuma Private Audition (1982) je izšla manjša uspešnica »This Man Is Mine« (33. mesto). To je bil njihov prvi album, ki ga ni produciral Mike Flicker. Na začetku se je skupina obrnila na Jimmyja Iovineja, enega vodilnih producentov tistega časa, ki je menil, da v materialu ni potenciala za uspešnice, na koncu pa sta sestri Wilson album producirali sami. Skladba »Perfect Stranger« je napovedovala balade, ki bodo prevladovale v zvoku skupine sredi osemdesetih.
Po koncu snemanja sta bila Derosier in Fossen odpuščena iz skupine. Zamenjala sta ju Denny Carmassi na bobnih in Mark Andes na basu za Passionworks (1983), ki ga je na zahtevo založbe produciral uveljavljeni Keith Olsen. Tako Private Audition kot Passionworks sta se razmeroma slabo odrezala na trgu, saj nista dosegla zlatega statusa. Kljub temu je bil singl »How Can I Refuse« uspešen in se je povzpel na prvo mesto Billboardove lestvice Mainstream Rock.
Leta 1984 je Ann Wilson posnela duet z Mikom Renom iz skupine Loverboy, pop balado »Almost Paradise«, ki je bila vključena v soundtrack filma Footloose. Skladba je dosegla sedmo mesto na ameriški pop lestvici in spodbudila skupino k uporabi zunanjih avtorjev in spremembi zvoka. Nancy Wilson je nastopila v filmih Fast Times at Ridgemont High (1982) in The Wild Life (1984), ki ju je napisal novinar, scenarist in režiser Cameron Crowe, s katerim se je poročila junija 1986.
1985–1990: Vrnitev Skupina je odšla k založbi Capitol Records, njihov prvi album zanje je bil naslovljen preprosto Heart (1985). Selitev h Capitol je sovpadel s preobrazbo v glam metal, kar je vključevalo odmik od akustike in folka, značilnih za njihovo zgodnje delo. Album je dosegel prvo mesto na lestvici s prodajo pet milijonov izvodov, z njega pa so izšle štiri top 10 uspešnice: »What About Love« (10. mesto, 1985), »Never« (soavtor Greg Bloch, 4. mesto, 1985), »These Dreams« (1. mesto, 1986) in »Nothin' at All« (10. mesto, 1986). Na lestvico se je uvrstil tudi peti singl »If Looks Could Kill«, kar je pomenilo, da je imela skupin prvič pet uspešnic z istega albuma.
Svoj naslednji album Bad Animals (1987) so poimenovali po opazkah, ki so jih bili deležni, ko so vstopili v nadstandardni hotel v kraju Charlotte. Z njim so nadaljevali odmik od folk in akustične glasbe proti bolj spoliranem arenskem rocku. Vseboval je uspešnico »Alone« (1987), ki se je povzpela na prvo mesto lestvice Billboard Hot 100, »Who Will You Run To« (7. mesto, 1987) in »There's the Girl« (12. mesto, 1987). Bad Animals je bil tudi njihov prvi album, ki postal uspešnica v Združenem kraljestvu, na britanski lestvici je prišel do 7. mesta.