Frank Zappa

Frank Vincent ZappaDokler ni našel svojega rojstnega lista, je Zappa mislil, da je bil krščen kot »Francis«, zato se to ime pojavlja na nekaterih zgodnjih albumih. Njegovo pravo ime je bilo kakopak Frank in ne Francis. , ameriški skladatelj, kitarist in filmski režiser, * 21. december 1940, Baltimore, Maryland, ZDA, † 4. december 1993, Laurel Canyon, Los Angeles, Kalifornija, ZDA.

Zappa se je v svoji več kot 30-letni karieri dokazal kot ploden in izstopajoč glasbenik, skladatelj in vodja banda. Njegov opus zajema veliko glasbenih zvrsti, saj je igral in pisal glasbo za rock bande, jazzovske zasedbe, sintetizatorje, simfonične orkestre ter ustvarjal konkretno glasbo. Poleg tega je ustvarjal še kratke filme, glasbene videe in naslovnice za albume.

Zappa je sam produciral skoraj vse izmed svojih šestdesetih albumov, ki jih je izdal skupaj z Mothers of Invention ali kot solo glasbenik. Večkrat je bil nominiran za grammyja, leta 1988 pa ga je prejel za najboljši rock instrumentalni nastop na albumu Jazz From Hell. Po smrti so ga leta 1995 dodali v Rock and Roll Hall of Fame ter mu čez dve leti podelili grammyja za življenjsko delo. Leta 2005 ga je revija Rolling Stone uvrstila na 71. mesto na lestvici stotih najboljših glasbenikov vseh časov.

Glede politike se je Zappa imenoval za »praktičnega konzervativca«, podpiral je kapitalizem in samostojno podjetništvo. Bil je tudi velik kritik splošnega izobraževalnega sistema in organizirane religije. Zavzemal se je za svobodo govora in ukinitev cenzure, kar se je kazalo tudi v njegovi glasbi, ki je bila skeptična do politike.

Poročen je bil s Kathryn »Kay« Sherman (1960–1964; brez otrok), od leta 1967 pa z Adelaide Gail Sloatman, s katero je ostal do smrti v decembru 1993 zaradi raka na prostati. Imela sta štiri otroke Moon Unit, Dweezil, Ahmet Emuukha Rodan in Diva Thin Muffin Pigeen. Gail Zappa vodi podjetje Zappa Family Trust.

Zappovo delo je stilno zelo raznoliko in se giblje med rockom, avantgardo 20. stoletja, žanrom jazz fusion in sodobno resno glasbo. Bil je tudi zelo odmevna osebnost v medijih, predvsem zaradi svojega humorja, satire, absurdizma, visokokakovostne ravni glasbe, rock opere itd.

Življenjepis Zgodnje življenje in vplivi Frank Zappa se je rodil v Baltimoru, Maryland, 21. decembra 1940 Francisu Zappi (rojen v Partinicu, Sicilija) in Rose Marie Colimore (ki je bila tričetrt italijanske krvi, vključno s sicilijanskimi koreninami ter četrt Francozinja). Bil je najstarejši izmed štirih otrok (imel je še dva brata in sestro). Ko je bil še otrok, se je njegova družina pogosto selila, saj je njegov oče, kemik in matematik, v ameriški obrambni industriji zamenjal veliko služb.

Kot otrok je bil Zappa pogosto bolan, pestile so ga astma, bolečine v ušesih in problemi s sinusi. Leta 1952 se je družina preseljevala predvsem zaradi Frankove astme. Najprej so se ustalili v Montereyu v Kaliforniji, potem so zamenjali več krajev: Claremont, El Cajon, San Diego. V tem času so starši Franku kupili gramofon, kar je zbudilo njegovo zanimanje za glasbo, saj je začel zbirati vinilke.Miles, 2004, Frank Zappa, str. 12. Prav tako je imela nanj velik vpliv televizija, kar se v njegovem kasnejšem delu kaže v citatih iz špic različnih oddaj ter reklamnih spotov.

Prve plošče, ki jih je Zappa začel zbirati, so bili singli R&B-ja. Tako je začel ustvarjati veliko zbirko, ki jo je dopolnjeval do konca življenja.Miles, 2004, Frank Zappa, str. 36 Zanimali so ga tudi razni instrumenti, še posebej pa so ga privlačili zvoki bobnov in tolkala. Pri dvanajstih, ko je dobil mali boben, se je začel učiti osnove orkestralnih tolkal.Zappa with Occhiogrosso, 1989, The Real Frank Zappa Book, str. 29. Za klasično glasbo se je začel zanimati po tem, ko ga je zanjo navdušil članek v reviji LOOK, kjer je bila opisana kompozicija Ionisation Edgarda Varèsa, in sicer z naslednjimi besedami: »čudna mešanica bobnov in drugih neprijetnih zvokov«. Zappa je ploščo z Varèsovo glasbo našel po celoletnem iskanju; tako se je začela njegova ljubezen do modernih klasikov.Zappa with Occhiogrosso, 1989, The Real Frank Zappa Book, str. 30-33.

Zappa je odraščal v enaki meri pod vplivom avantgardistov, kot so Varèse, Igor Stravinski in Anton Webern, kot tudi pod vplivom lokalnih R&B- in doo woop skupin ter modernega jazza. Tudi skozi svojo kariero je pogosto zavračal mainstream in bil do njega kritičen, na socialnem, političnem in glasbenem področju, kar je kazal tudi v svojih satiričnih pesmih in albumih, kjer se je posmehoval iz psihedelije, bubblegum popa, rock opere in disca.Med mnogimi njegovimi satirami sta tudi pesmi »Flower Punk« iz leta 1967 (parodija na pesem »Hey Joe«) in »Who Needs The Peace Corps?«, ki kritizira skomercializirano hipiještvo.

Leta 1955 se je Zappova družina preselila v Lancaster, kmetijsko mesto ob puščavi Mojave. Frankova mati ga je spodbujala pri njegovem zanimanju za glasbo. Sicer ni marala Varèsove glasbe, vendar mu je kljub temu za petnajsti rojstni dan podarila telefonski klic s skladateljem. Na žalost je bil Varès ta čas v Evropi, zato se je Frank pogovarjal z njegovo ženo. Pozneje je od njega prejel še pismo v katerem se mu je skladatelj zahvalil za zanimanje in mu pripovedoval o kompoziciji »Déserts«, ki jo je tisti čas ustvarjal. Povabil ga je tudi na srečanje v New Yorku, vendar se nista nikoli srečala, saj je Varèse leta 1965 umrl. Zappa je obdržal pismo do konca življenja.Na nekaterih zgodnjih albumih je Zappa izkazal spoštovanje do Varèsa s temi besedami: »Sodobni skladatelj noče umreti.«

Do 15-ega leta je Zappa obiskoval šest različnih srednjih šol. Kot dijak se je velikokrat dolgočasil in motil pouk z otročjim spakovanjem. Fakulteto je zapustil po prvem semestru, tako je celo življenje zavračal formalno izobraževanje. Svoje otroke je vodil v šolo le do njihovega 15-ega leta, saj ni hotel plačati nadaljnjega šolanja.Miles, 2004, Frank Zappa, p. 345.

Zappovo zanimanje v skladanje je z leti raslo, v zadnjem letu šolanja je že skladal, pisal aranžmaje in dirigiral avantgardne koncerte za šolski orkester.

Med šolanjem na Mission Bay High School v San Diegu, se je Zappa kot bobnar pridružil svoji prvi skupini, The Ramblers. Kljub temu, da je bil v poznejši karieri predvsem pevec in kitarist, se vpliv klasične glasbe na bobnanje kaže tudi v njegovih poznejših bandih, ki so bili znani po odličnih bobnarjih in tolkalistih. Njegova dela, kot npr. »The Black Page«, so znana po zapletenih ritmih, hitrih spremembah tempa, hitrih in počasnih udarcih, različnih prehodih in improvizacijah.

Med šolanjem na Antelope Valley High School leta 1956 je Zappa spoznal Dona Van Vlieta (bolj znanega pod umetniških imenom Captain Beefheart). Takrat je igral v lokalni skupini The Blackouts. Njihov član je bil tudi Euclid James »Motorhead« Sherwood, ki je bil pozneje član Mothers of Invention. Zappa in Van Vliet sta postala dobra prijatelja, sodelovala sta na nekaterih njunih albumih v poznih šestdesetih in sedemdesetih, npr. Van Vlietov album Trout Mask Replica, ki ga je produciral Zappa, in album Bongo Fury Mothers of Invention iz leta 1975. Pozneje sta se odtujila, vendar sta ostala v kontaktu do Zappove smrti.Miles, 2004, Frank Zappa, p. 372.

Leta 1957 je Zappa prejel svojo prvo kitaro. Med drugimi je nanj vplival Johnny »Guitar« Watson, ki ga je Zappa povabil k sodelovanju na mnogih albumih. Razvil je svojevrsten inovativen stil igranja ter tako postal eden najbolj cenjenih električnih kitaristov svojega časa.45. mesto na 51. mesto na

Junija 1958 je kratek čas delal v oglaševanju, kar je prav tako vplivalo na njegovo delo v naslednjih letih. Oglaševalne tehnike je skupaj z elementi dadaizma in nadrealizma uporabljal v svoji glasbi, prav tako pa tudi na nekaterih naslovnicah svojih albumov in svojih filmih ter glasbenih videih.

Leta 1959 se je preselil v Los Angeles in tam prebil ostanek življenja.

Šestdeseta Med Zappovimi prvimi profesionalnimi snemanji je bila tudi filmska glasba za dva nizkoproračunska filma The World's Greatest Sinner (1962) in Run Home Slow (1965). Leta 1963 je začel s poklicnim igranjem okoli Los Angelesa. Kupil je manjši snemalni studio Pal Recording Studio v Cucamongi ter ga preimenoval v »Studio Z«. Začel je z vsakodnevnim rutinskim 12-urnim delom, kar je pozneje počel še večino življenja.

Medtem je dobil ponudbo 100 $ za glasbo na fantovščini. Zappa in njegova prijateljica sta posnela posnetek z nepravo »erotično« vsebino. Na žalost je bila stranka policist pod krinko in je Zappa preživel deset dni v zaporu, ker naj bi dobavljal pornografske posnetke. Ta dogodek je bil le eden v vrsti mnogih, ki so ga izoblikovali v proti-oblastniško osebnost.

Po kratki karieri profesionalnega pisca pesmi - njegovo elegijo »Memories of El Monte« je posnela Doo-wop skupina The Penguins - se je kot kitarist leta 1964 pridružil lokalni R&B-skupini The Soul Giants. Kmalu je prevzel vodstvo skupine in preimenoval skupino v The Mothers. Postopoma so postajali bolj znani na Los Angeleski »underground freak« sceni in leta 1965 jih je opazil Tom Wilson, znan producent izvajalcev kot sta Bob Dylan in Simon & Garfunkel. Wilson je bil v tistem času eden redkih Afro-Američanov, ki so delali za znano založbo. Privedel jih je k založbi Verve, ki je uživala sloves modernih jazz plošč v štiridesetih in petdesetih, zdaj pa se je odločila da spodbudi razvoj popa in rocka, predvsem v umetniški in eksperimentalni smeri. Založba Verve je nepopustljivo vztrajala, da se je bend preimenoval v The Mothers of Invention, saj je beseda »Mother« pomenila okrajšavo za »motherfucker« (dobesedno »mamojebač«), ki pa je v pogovornem jeziku pomenila dobrega glasbenika. V tistem času se je Zappa seznanil z dolgoletnim menedžerjem Herbom Cohenom.

S producentom Wilsonom so The Mothers posneli svoj prvi dvojni album Freak Out! (1966), mešanico R&B-ja, doo-wopa in eksperimentiranja. Pesmi na tem albumu povezuje skupna tema. Wilson je skupaj z Zappo produciral tudi drugi album, Absolutely Free (1967), na tretjem pa je sodeloval le kot izvršilni producent, Zappa pa je prevzel produciranje naslednjih The Mothers in solo albumov. Pravzaprav je bil tudi na prvih dveh albumih Zappa odgovoren za vse odločitve glede glasbe, Wilson pa mu je pomagal pri vstopu v glasbeno industrijo ter mu priskrbel finančne vire. Takrat je Wilson Zappo seznanil z The Animals; sodeloval je pri pesmi »All Night Long« na njihovem albumu Animalism (1966).

Zappov drugi in tretji album sta prelomna v rabi »cut-up« tehnike (rezanje trakov ipd.). Na Absolutely Free je Zappa nadaljeval s pesmimi, ki so govorile o hinavščini in konformnosti ameriške družbe, s prikrito alegoričnim namigovanjem na »undeground« oz. alternativno kulturo. Naslednji album, We're Only In It For The Money (1968), vsebuje nekaj najbolj nenavadnih montaž v pop glasbi. Z njim je Zappa satirično kritiziral hipije in flower power pojavo. Naslovnica je parodija na Sgt Pepper's Lonely Hearts Club Band od The Beatles.Da bi se izognil morebitnim tožbam, je bila prava naslovnica znotraj ovitka, zunaj pa je bila le slika benda.

Istega leta je Zappa posnel še dva albuma: Lumpy Gravy kot solo album (pod imenom Francis Vincent Zappa ) in doo-wop album Cruising with Ruben & the Jets z The Mothers. Na Lumpy Gravy, posnetem z orkestrom so uporabljene nove snemalne tehnike, Zappa je za njegovo montažo porabil devet mesecev.

V poznih šestdesetih se je Zappa izoblikoval kot umetnik. Še več se je ukvarjal z montažo. Na dvojnem albumu Uncle Meat je skladba »King Kong«, ki je zmontirana iz raznih studijskih in koncertnih posnetkov. Zappa je svoj skladateljski pristop imenoval »konceptualna kontinuiteta«, saj je njegova glasba zajemala elemente mnogih različnih zvrsti. Besedila so bila satirična, melodije prevzete iz popa, na instrumentalne dele pa je vplivala improvizacija iz jazza. Pogosto se njegov zvok tega časa zaradi neurejenih montaž zdi kaotičen, v ozadju se razločijo tudi monologi, vse skupaj pa ustvarja razpoznaven kritičen koncept.