Kapela Scrovegni (italijansko Cappella degli Scrovegni [kapˈpɛlla deʎʎi skroˈveɲɲi]), imenovana tudi Arena kapela, je majhna cerkev, ki meji na avguštinski samostan, Monastero degli Eremitani v Padovi, dežela Benečija, Italija. Kapela in samostan sta zdaj del kompleksa Museo Civico v Padovi.

Kapela vsebuje cikel Giottovih fresk, dokončanih okoli leta 1305 in velja za pomembno mojstrovino zahodne umetnosti.

Opis Giotto in njegova ekipa so s freskami prekrili vse notranje površine kapele, vključno s stenami in stropom. Ladja je dolga 20,88 metra, široka 8,41 metra in visoka 12,65 metra. Območje apside je sestavljeno iz kvadratnega območja (4,59 metra globine in 4,31 metra širine) in peterokotnega območja (2,57 metra globine). Največji element so obsežni cikli, ki prikazujejo Jezusovo življenje in življenje Device Marije. Zid na zadnji strani cerkve, skozi katerega se vstopa v kapelo, ima veliko Poslednjo sodbo. Obstajajo tudi plošče v grizaju (enobarvne), ki prikazujejo pregrehe in vrline.

Cerkev je bila na praznik Marijinega oznanjenja leta 1303 predana Santa Maria della Carità in posvečena leta 1305. Velik del Giottovega freskarskega cikla se osredotoča na življenje Device Marije in slavi njeno vlogo pri odrešenju ljudi. Zdi se, da je bil motet Marchetta da Padova sestavljen za posvetilo 25. marca 1305.Anne Robertson 'Remembering the Annunciation in Medieval Polyphony' Speculum70 (1995), 275–304 Kapela je znana tudi kot Arena kapela, ker je bila zgrajena na zemljišču, ki ga je kupil Enrico Scrovegni in se je naslanjala na kraj rimske arene. Prostor je bil tam, kjer se je odvijala procesija na prostem in sveti prikaz Marijinega oznanjenja se je predvajal že celo generacijo pred izgradnjo kapele.

Zgradba in okras

Kapelo Arena je Giottu naročil bogati padovanski bankir Enrico Scrovegni. V začetku 1300-ih je Enrico od Manfreda Dalesmaninija kupil območje, na katerem je stala rimska arena. Tu je imel zgrajeno svojo razkošno palačo in kapelo, ki je bila k njej dozidana. Projekt kapele je bil dvojen: služila je kot zasebni oratorij družine in kot nagrobni spomenik sebi in svoji ženi. Enrico je Giottu, slavnemu florentinskemu slikarju naročil, da okrasi njegovo kapelo. Giotto je pred tem delal pri frančiškanskih bratih v Assisiju in Riminiju, nekaj časa pa je bil tudi v Padovi, delal je za baziliko svetega Antona v Sali del Capitolo in v kapeli Blagoslovov.

Številni viri iz 14. stoletja (Riccobaldo Ferrarese, Francesco da Barberino, 1312-1313) pričajo o Giottovi prisotnosti na mestu kapele Arena. Cikel fresk je mogoče datirati z dobrim približkom vrste dokumentarnih pričevanj: odkup zemljišča je zaveden 6. februarja 1300; padovanski škof Ottobono dei Razzi je zgradbo odobril nekaj pred letom 1302 (datum njegovega prestopa v oglejski patriarhat); kapela je bila prvič posvečena 25. marca 1303, praznični dan oznanjenja; 1. marca 1304 je papež Benedikt XI. dal odpustek vsakomur, ki je obiskal kapelo; eno leto pozneje, 25. marca 1305, je bila kapela dokončno posvečena. Giottovo delo tako sodi v obdobje od 25. marca 1303 do 25. marca 1305.

Giotto, ki se je rodil okoli leta 1267, je bil star 36-38 let, ko je delal v kapeli Enrica Scrovegnija. Imel je skupino približno 40 sodelavcev in izračunali so, da je bilo za barvanje kapele potrebno 625 delovnih dni (giornati). 'Delovni dan' je pomenil tisti del vsake freske, ki ga je bilo mogoče poslikati, preden se je omet posušil in ni bil več 'svež' (fresco v italijanščini).

Januarja 1305 so bratje iz bližnje cerkve Eremitani pri škofu vložili pritožbo in protestirali, da Scrovegni ni spoštoval prvotnega sporazuma. Scrovegni je svoj zasebni oratorij spremenil v cerkev z zvonikom, s čimer je ustvaril nelojalno konkurenco njihovim dejavnostim. Ne vemo, kaj se je zgodilo naprej, verjetno pa je bilo zaradi te pritožbe porušena monumentalna apsida in širok transept. Obe sta vidni na modelu cerkve, ki ga je Giotto naslikal na sprednji fasadi (Poslednja sodba). Apsida je bila odsek, kjer je Enrico Scrovegni mislil imeti grob. Prisotnost fresk iz leta 1320 podpira hipotezo o rušenju, ki jo je predlagal Giuliano Pisani. Apsida, najpomembnejše območje v vseh cerkvah, je kjer sta pokopana Enrico in njegova žena Jacopina d'Este.

Ta apsida predstavlja zoženje prostora, ki daje občutek, da je nepopoln in neharmoničen. Ko opazimo spodnji okvir slavoloka, tik nad majhnim oltarnim delom svete Katarine Aleksandrijske, je popolna simetrija Giotta spremenjena s fresko okrasom, ki predstavlja dva medaljona s poprsjem ženskih svetnic, luneto s Kristusom v slavi in dve epizodi iz pasijona (molitev v Getsemanskem vrtu in Bičanje Jezusa), ki skupaj dajeta splošni občutek disharmonije. Umetnik, ki je naslikal te prizore, je naslikal tudi večji del apside, neznani umetnik imenovan 'Mojster Scrovegnijevega kora', ki je deloval pri kapeli približno dvajset let po dokončanju Giottovega dela. Glavni poudarek neznanega umetnikovega dela predstavlja šest monumentalnih prizorov na stranskih stenah kapele, ki prikazujejo zadnje obdobje Marijinega zemeljskega življenja. Ta izbira je v sozvočju z ikonografskim programom, ki ga je navdihnil Alberto da Padova in slikal Giotto.

Sodobnost Kapela je bila prvotno povezana s palačo Scrovegni, ki je bila zgrajena na mestu ostankov temeljev eliptične starodavne rimske arene. Palača je bila porušena leta 1827, da bi prodali dragocene materiale, ki jih je vsebovala in namesto nje postavili dva kondominija. Kapelo je leta 1881 kupila občina Padova, leto dni po razpravi mestnega sveta 10. maja 1880, ki je privedla do odločitve o rušenju stanovanja in obnovi kapele.

Junija 2001 je po pripravi študije, ki je trajala več kot 20 let, Istituto Centrale per il Restauro (Centralni inštitut za restavriranje) Ministrstva za kulturne dejavnosti v sodelovanju z mestno upravo Padove v vlogi lastnika kapele Arena, začel celovito obnovo Giottovih fresk pod tehničnim vodstvom pokojnega Giuseppeja Basileja. Leta 2000 je bila končana konsolidacija in obnova zunanjih površin in postavljen sosednji Corpo Tecnologico Attrezzato (CTA). V tej 'opremljeni tehnološki komori' obiskovalci počakajo petnajst minut, kar omogoči, da se njihova telesna vlaga zniža in morebitni spremljajoči smog odfiltrira. Marca 2002 je bila kapela ponovno odprta za javnost v svojem prvotnem sijaju. Nerešenih je še nekaj težav, na primer poplavljanje v kripti pod ladjo zaradi prisotnosti podtalnice in negativni vpliv na stabilnost zgradbe cementnih vložkov, ki so v 1960-ih nadomestili prvotne lesene.

Znanstvene razprave

Študije Giulianoja Pisanija so trdile, da so številna splošno veljavna prepričanja o kapeli neutemeljena, med njimi tudi domneva, da je Dante navdihnil Giotta. Še več, v odsek Paradiž je bil vključen posmrtni portret Danteja. Druga trditev je bila, da teološki program, ki mu je sledil Giotto, temelji na svetem Tomažu Akvinskem, medtem ko Pisani trdi, da je v celoti avguštinski. Pisani je tudi trdil, da je bratovščina Gaudenti, katere član je bil Enrico Scrovegni, vplivala na vsebino Giottovega cikla fresk. Trdil je tudi proti prepričanju, da je Enrico Scrovegni zahteval, da ikonografski program ne daje poudarka grehu oderuštva. Giuliano Pisani je opozoril, da Dantejeva obsodba Scrovegnijevega očeta Reginalda kot oderuha v Božanski komediji, delu Pekel, Canto 17 zapisana nekaj let po Giottovem dokončanju kapele, zato tega ni mogoče obravnavati kot motiv za kakršno koli teološko skrb s strani Enrica Scrovegnija. Opozoriti je treba, da znanstvene skupnosti še niso široko sprejele Pisanijeve trditve in še vedno trajajo razprave o razlogu za nastanek kapele in o razlogih za njeno zasnovo.

Po mnenju Pisanija Giuliano Pisani, I volti segreti di Giotto. Le rivelazioni della Cappella degli Scrovegni (Rizzoli, 2008) je Giotto poslikal notranjo površino kapele po obsežnem ikonografsko-dekorativnem projektu, ki ga je zasnoval avguštinski teolog, brat Alberto da Padova. Med viri, ki jih je Giotto uporabil po nasvetu brata Alberta, so apokrifni evangeliji psevdo-Mateja in Nikodema, zlata legenda (Legenda aurea) Jacopa da Varazze (Jacobus a Varagine) in nekajminutne ikonografske podrobnosti, pseudo-Bonaventurejeve Meditacije o življenju Jezusa Kristusa, pa tudi številna avguštinska besedila, kot so De doctrina Christiana, De libero arbitrio, De Genesi contra Manicheos, De Quantitate animae in druga besedila iz srednjeveške krščanske tradicije, med katerimi je Phisiologus.Giuliano Pisani, La concezione agostiniana del programma teologico della Cappella degli Scrovegni, in Alberto da Padova e la cultura degli agostiniani, a cura di F. Bottin, Padova University Press 2014, pp. 215–268

Večina Giottovih raziskovalcev meni, da je Giotto storil številne teološke napake. Na primer, Giotto je v serijo Vrlin naslikal Upanje za Ljubeznijo, ni pa vključil Pohlep v serijo Pregreh zaradi običajne predstavitve Enrica Scrovegnija kot oderuha. Giuliano Pisani trdi, da je Giotto sledil natančnemu in premišljenemu teološkemu programu, ki je temeljil na svetem Avguštinu in ga je zasnoval fra Alberto da Padova. Pohlep, ki še zdaleč ni 'odsoten' v Giottovem ciklu, je upodobljen z Zavistjo, ki tvori z njo temeljno sestavino bolj celovitega greha. Zaradi tega se zavist postavlja pred vrline dobrodelnosti, da bi nakazoval, da je dobrodelnost ravno nasprotna od zavisti in da se je treba pozdraviti od greha zavistnosti. Ljubezen v smislu dobrodelnosti drobi Zavistnino vrečko z denarjem pod njenimi nogami, na nasprotni steni pa rdeči plameni gorijo pod Zavistnino nogo.Alberto da Padova e la cultura degli agostiniani, a cura di F. Bottin, Padova University Press 2014, pp. 1–322

Prikaz svetih zgodb in sporočilo v oboku

Giotto je poslikal celotno površino kapele, vključno s stenami in stropom. Cikel fresk je organiziran vzdolž štirih stopenj, od katerih vsaka vsebuje epizode iz zgodb različnih protagonistov Svete zgodovine. Vsaka stopnja je razdeljena na okvirje, vsak tvori prizor. Kapela je asimetrične oblike, s šestimi okni na daljši južni steni in ta oblika je določila postavitev dekoracije. Prvi korak je bila izbira postavitve dveh okvirjev med vsakim dvojnim oknom, postavljenim na južno steno; drugič, bila je določena širina in višina stopenj, da se izračuna enak prostor na nasprotni severni steni.

Cikli prizorov, ki prikazujejo Jezusovo življenje in življenje Device Marije, so bili največja oblika religiozne umetnosti v tem obdobju, Giottov cikel pa je nenavadno velik in obsežen, kar kaže ambicije naročila. Če to predpostavimo, sta izbira in ikonografija prizorov na splošno primerljiva z drugimi sodobnimi cikli; Giottova inovacija je v monumentalnosti njegovih oblik in jasnosti njegovih kompozicij.

Cikel pripoveduje zgodbo o odrešenju. Začne se od zgoraj v luneti slavoloka, z občasnim prizorom Boga Očeka, ki je nadangelu Gabrijelu naročil, naj opravi Marijino oznanjenje. Pripoved se nadaljuje z zgodbami Joahima in Ane (prva stopnja z vrha, južna stena) in Marijinimi zgodbami (prva stopnja od zgoraj, severna stena). Po vrnitvi na slavolok sledijo prizori Oznanjenja in Obiskovanja. Jezusove zgodbe so bile postavljene na srednji nivo južne in severne stene. Prizor Jude, ki je dobil denar za izdajo Jezusa, je na slavoloku. Spodnja stopnja južne in severne stene prikazuje Jezusovo trpljenje in Vstajenje; zadnji okvir na severni steni prikazuje Binkošti. Četrti nivo se začne na nivoju tal s črno-belimi, v tehniki grizaj, freskami Pregreh (severna stena) in Vrlin (južna stena). Zahodna stena (zadnja stena pročelja) predstavlja Poslednjo sodbo.

Prikazani prizori so naslednji:

Svete zgodbe:

Slavolok (luneta): Marijino oznanjenje;

Zgornji nivo, južna stena: Joahima odslovijo iz templja Joahim med pastirji Oznanjenje sv. Ane Joahim daruje Joahimove sanje Srečanje pri zlatih vratih Jeruzalema

Zgornji nivo, severna stena: Marijino rojstvo in njeno kopanje kot dojenčka Marijina pot v tempelj ali Marijino darovanje v templju Snubci prinašajo palice v tempelj