Zgodba o Ledi in labodu je bila predmet dveh kompozicij Leonarda da Vincija iz morda leta 1503–10. Nobena ni ohranjena kot Leonardova slika, vendar obstaja več risb zanje in kopije v olju, zlasti druge kompozicije, kjer Leda stoji.
Prva različica Leonardo je leta 1504 začel delati študije za sliko Lede, ki je z otroki sedela na tleh. Obstajajo tri Leonardove skice Lede: Leda in labod, lavirana risba s tušem in črno kredo na papirju, 160 x 139 mm. 1503–1507, zbirka Devonshire, Chatsworth (na sliki) Študija za klečečo Ledo, črna kreda, pero in črnilo na papirju, 126 x 109 cm. 1503–1507, Muzej Boijmans Van Beuningen, Rotterdam Študije o Ledi in konju, lavirana risba s tušem in črno kredo na papirju, 1503–1507, Kraljeva knjižnica, Windsor
Predlagano je bilo, da je Leonardovo skico za Ledo in laboda v Chatsworth (na sliki) morda navdihnila Laokoontova skupina, slavna vatikanska skulptura, odkrita leta 1506: podoben obrat ima telo osebe; krivulja labodjega vratu spominja na gibčno kačje telo v Laokoontovi roki; Zevsovo posilstvo izzove silovit napad kač in otrok ob Ledinem kolenu spominja na Laokoontovega sina na desni, ki ima prav tako prelom na zapestju.Jelbert, Rebecca: 'Aping the Masters?: Michelangelo and the Laocoön Group.' Journal of Art Crime, issue 22 (Fall/ Winter 2019), pp.6 and 13, figure 3. Popolna kopija Klečeče Lede z otroki avtorja Giampietrina se hrani v Museumslandschaft Hessen Kassel, Gemäldegalerie Alte Meister, Kassel (ok. 1515/20, olje na lesu, 128 x 106 cm.
Celovita različica
Leta 1508 je Leonardo naslikal drugačno kompozicijo teme. Na sliki, imenovani Leda in labod, je bila prikazana gola stoječa Leda, ki je ljubkovala laboda, z dvema paroma dojenčkov dvojčkov in njihovimi ogromnimi zdrobljenimi jajčnimi lupinami. Izvirnik tega je izgubljen, verjetno namerno uničen, nazadnje pa ga je v francoski kraljevi palači Fontainebleau leta 1625 opisal Cassiano dal Pozzo:
Stoječa figura Lede, skoraj povsem gola, z labodom ob sebi in dvema jajcema, iz katerih zdrobljenih lupin izhajajo štirje dojenčki. To delo, čeprav nekoliko suho v slogu, je izvrstno dodelano, zlasti v ženskih prsih; preostali deli pokrajine in rastlinskega sveta pa so prikazani z največjo skrbnostjo. Na žalost je slika v slabem stanju, ker je narejena na treh dolgih ploščah, ki so se razdelile in odlomile določeno količino barve.
Vendar je slika znana iz številnih kopij, med katerimi je verjetno najzgodnejša Spiridon Leda, morda s strani asistenta v studiu in zdaj v galeriji Uffizi image; Fossi, Gloria, pp. 402-3, Uffizi: art, history, collections, Giunti Editore Firenze Italy, 2004, , 9788809036765 google books in tista v Wilton House v Angliji. Druge kopije po Leonardu so: Anonimni avtor, morda Fernando Yanez de la Almedina, Leda in labod. Olje na plošči, 131,1 x 76,2 cm. Muzej umetnosti Philadelphia, ZDA (prej v zbirki John G. Johnson, 1917) Giampietrino, Leda in labod iz zbirke markiza Hastingsa Giampietrino, Venera in Kupid, zasebna zbirka, Milano Venera in Kupid, 16. stoletje, olje na plošči, New Orleans Museum of Art, ZDA Leda in labod, 16. stoletje. Prej v antikvariatu v Lyonu. Originalna fotografija Georgesa Vermarda obstaja na Univerzi v Bologni
Galerija Študije
Kopije
Sklici
Literatura
Zunanje povezave
Leonardo da Vinci: anatomical drawings from the Royal Library, Windsor Castle, exhibition catalog fully online as PDF from The Metropolitan Museum of Art, which contains material on Leda and the Swan (see index)
Kategorija:Italijanska renesansa Kategorija:Dela Leonarda da Vincija