Italijanski renesančni vrt je bil nov slog vrta, ki se je pojavil konec 15. stoletja ob vilah v Rimu in Firencah, navdihnjen s klasičnimi ideali sloga in lepote ter namenjen užitku ob pogledu na vrt in pokrajino zunaj, za premišljevanje in za uživanje v znamenitostih, zvokih in vonjih samega vrta.
V pozni renesansi so vrtovi postali večji, lepši in bolj simetrični, napolnjeni pa so bili s fontanami, kipi, jamami (grotta), vodnimi orglami in drugimi elementi, namenjenimi razveseljevanju njihovih lastnikov in zabavi in navdušenju obiskovalcev. Slog so posnemali po vsej Evropi in vplivali na vrtove francoske renesanse in angleški vrt.
Ozadje Pred italijansko renesanso so bili italijanski srednjeveški vrtovi obdani z obzidjem in so bili namenjeni gojenju zelenjave, sadja in zdravilnih zelišč ali, v primeru samostanskih vrtov, tihi meditaciji in molitvi. Italijanski renesančni vrt je podrl zid med vrtom, hišo in pokrajino zunaj.Prevot, Philippe. Histoire des Jardins, Editions Sud-Ouest, Bordeaux, 2002
Že v zgodnjem modernem obdobju so prevodi klasičnih del začeli krožiti po evropski družbi, sredi 16. stoletja pa so pokazali vplive Francesca di Giorgia Martinija in Sebastiana Serlia, ki so bili sami bolj podobni umetninam.Samson, Alexander. Locus Amoenus: Gardens and Horticulture in the Renaissance, 2012 :4
Italijanski renesančni vrt se je, tako kot renesančna umetnost in arhitektura, pojavil iz ponovnega odkritja renesančnih učenjakov klasičnih rimskih modelov. Navdihnili so jih opisi starodavnih rimskih vrtov, ki jih je v svojih Metamorfozah opisal Ovid, pisma Plinija mlajšega, Naturalis Historia Plinija starejšega in Rerum Rusticanum Varra pa vsi, ki so vsebovali podroben in liričen opis vrtov rimskih vil.Attlee, Helen. Italian Gardens – A Cultural History, 2006: 10. Plinij mlajši je opisal svoje življenje v svoji vili v Laurentumu: »... dobro in resnično življenje, ki je srečno in častno, bolj koristno kot kateri koli posel. Najprej izkoristite priložnost, da zapustite šopek, jalov vrvež in neuporabni poklici mesta in se posvetite literaturi ali prostemu času«.Cited in Attlee, 2006: 13. Namen vrta je bil po Pliniju namenjen otiumu, kar bi lahko prevedli kot samota, spokojnost ali sprostitev, kar je bilo nasprotno od ideje negotium, ki je pogosto razvrščala delo urbanega življenje. Vrt je bil kraj za razmišljanje, sprostitev in pobeg.
Plinij je opisal zasenčene poti, obrobljene z živo mejo, okrasnimi parterji, fontanami ter drevesi in grmi, okrašenimi v geometrijske ali fantastične oblike, vse značilnosti, ki so postale del prihodnjega renesančnega vrta.Allain and Christiany, L'Art des jardins en Europe, Paris, 2006: 132.
Alberti in principi renesančnega vrta
Prvo renesančno besedilo, ki je vključevalo oblikovanje vrtov, je bilo De re aedificatoria (Deset knjig o arhitekturi), avtor Leon Battista Alberti (1404–1472). Izhajal je iz arhitekturnih načel Vitruvija in uporabil citate Plinija starejšega in Plinija mlajšega, da je opisal, kako naj bo vrt videti in kako ga je treba uporabljati. Trdil je, da je treba vilo gledati in gledati z nje; da bi morali hišo postaviti nad vrt, kjer bi jo lahko videli in bi lastnik lahko pogledal navzdol na vrt.
Alberti je zapisal: »Gradnja bo obiskovalcu v veselje, če bo ob odhodu iz mesta videl vilo v vsem njenem šarmu, kot da bi zapeljal in pozdravil nove prišleke. Proti temu bi jo postavil na nekoliko povišani prostor. Tudi jaz bi želel, da se cesta tako nežno vzpenja, da zavede tiste, ki jo zapeljejo do te mere, da se ne zavedajo, kako visoko so se povzpeli, dokler spodaj ne odkrijejo podeželja.«Alberti, Leon Battista. Édifices destinés aux catégories particulières de citoyens, in L'art d'édifier, translated from the Latin by Pierre Caye and Françoise Choay, Book I, Paris, 2004: 429.
O vrtu je Alberti zapisal: »... Postavite portike za senco, opore, kamor se lahko vzpnejo trte, postavljene na marmornate stebre; vaze in zabavne kipe, pod pogojem, da niso nespodobni. Morali bi imeti tudi redke rastline ... Drevesa naj bodo poravnana in razporejena enakomerno, vsako drevo pa poravnano s svojimi sosedi.«
Literarni vpliv na italijanski renesančni vrt
Na renesančne vrtove je pomembno vplivala tudi priljubljena romanca Hypnerotomachia Poliphili ('Polifilov prepir ljubezni v sanjah'), ki jo je leta 1499 v Benetkah objavil menih Francesco Colonna. Opisal je potovanje in dogodivščine popotnika Polifila skozi fantastične pokrajine, ki išče svojo ljubezen Polio. Prizori, opisani v knjigi in pripadajoče ilustracije z lesorezom so vplivali na številne renesančne vrtove; vključevali so jezerski otok (kot v vrtovih Boboli), orjake, ki so se pojavljali iz zemlje (kot v Vili di Pratolino), labirint in Venerin vodnjak (kot v Vili di Castello), kjer sta se pomirila Polifile in Polia.See Prevot,2005; Allain and Christiany, 2006
Moč in veličastnost - politična simbolika renesančnega vrta Medtem ko so bili vrtovi zgodnje italijanske renesanse namenjeni kontemplaciji in užitku z zelenimi tuneli, drevesi za senco, zaprtim giardino segreto ('skrivni vrt') in polji za igre in zabave, so Medičejci, vladajoča dinastija v Firencah, uporabili vrtove, da bi pokazali svojo moč in veličastnost. »V prvi polovici 16. stoletja so veličastnost začeli dojemati kot knežjo vrlino in po vsem italijanskem polotoku so arhitektom, kiparjem, slikarjem, pesnikom, zgodovinarjem in humanističnim učenjakom naročali, da ustvarijo čudovito podobo za svoje močne pokrovitelje.« Attlee, 2006: 28 V osrednjem vodnjaku v Villi di Castello je bil prikazan Herkulov kip, ki je premagal Anteja in namigoval na zmago graditelja vrta Cosima de' Medici nad frakcijo florentinskih plemičev, ki so ga skušali strmoglaviti.Isabella Ballerini, The Medici Villas: The Complete Guide, p. 33 Vrt je bil oblika političnega gledališča, ki je predstavljal moč, modrost, red, lepoto in slavo, ki so jo Medičejci prinesli v Firence.
Besednjak Bosco sacro. Sveti les. Gaj dreves, ki ga navdihujejo nasadi, kjer bi častili pogani. V renesančnih in zlasti manierističnih vrtovih je bil ta del napolnjen z alegoričnimi kipi živali, velikanov in legendarnih bitij. Fontaniere. Izdelovalec vodnjakov, inženir hidravlike, ki je zasnoval vodni sistem in vodnjake. Giardino segreto. Skrivni vrt. Zaprt zasebni vrt znotraj vrta, ki ga navdihujejo vrtovi srednjeveških samostanov. Prostor za branje, pisanje ali tihe pogovore. Giochi d'acqua. Vodni triki. Skrite fontane, ki so zalivale nič hudega sluteče obiskovalce. Semplici. "Preprosti" ali zdravilne rastline in zelišča.
Vrtovi zgodnje renesanse Medici Villa pri Fiesolu (1530-1790)
Najstarejši italijanski renesančni vrt je v vili Medici v mestu Fiesole, severno od Firenc. Nekje med letoma 1455 in 1461 ga je ustvaril Giovanni de' Medici (1421–1463), sin Cosima de' Medici, ustanovitelja rodbine Medičejcev. Za razliko od drugih družinskih vil, ki so se nahajale na ravnem kmetijskem zemljišču, je bila ta vila na skalnatem pobočju s pogledom na Firence.
Vila Medici je sledila Albertijevim zapovedim, da mora imeti vila pogled, »ki gleda na mesto, lastnikovo zemljo, morje ali veliko ravnino ter znane hribe in gore«, v ospredju pa je 'lepota vrtov'.Cited in Attlee, 2006: 14 Vrt ima dve veliki terasi, eno v pritličju in drugo v nadstropju. Iz sprejemnih sob v prvem nadstropju so gostje lahko šli do lože, od tam pa na vrt, tako da je bila loža prehodni prostor, ki je povezoval notranjost z zunanjostjo. V nasprotju s kasnejšimi vrtovi medičejskih vil ni imela stopnišča ali druge funkcije, ki bi povezovala obe ravni.
Vrt je podedoval njegov nečak Lorenzo de' Medici, zaradi česar je bil kraj srečanja pesnikov, umetnikov, pisateljev in filozofov. Leta 1479 je pesnik Angelo Poliziano, varuh medičejskih otrok, opisal vrt v pismu: »..Sedeč med poševnimi bregovi gora imamo tukaj vode v izobilju in ob nenehnem osveževanju z zmernim vetrom le malo sončnih žarkov povzroča neprijetnosti. Ko se približujete hiši, se zdi vtisnjena v gozdu, ko pa ga dosežete, ugotovite, da ima popoln pregled nad mestom.«Cited in Attlee, 2006: 18
Palazzo Piccolomini pri Pienzi, Toskana (1459) Palazzo Piccolomini v Pienzi je zgradil Enea Silvio Piccolomini, ki je bil papež med letoma 1458 in 1464, pod imenom Pij II. Bil je učenjak latinščine in je veliko pisal o izobraževanju, astronomiji in socialni kulturi. Leta 1459 je v svojem majhnem mestu Pienza zgradil palačo zase in za svoje kardinale ter dvor. Tako kot Villa Medici je bila glavna značilnost hiše razgled iz lože nad dolino Val d'Orcia do pobočij Monte Amiata. Bližje hiši so bile terase z geometrijskimi gredicami, ki so obdajale fontane in so bile okrašene z grmovjem, obrezanim v storže in krogle, podobne Plinijevemu vrtu, ki je opisan v Albertijevi De re aedificatoria.Allain and Christiany, 2006: 140. Vrt je bil zasnovan tako, da se odpira na mesto, palačo in razgled.
Cortile del Belvedere v Vatikanski palači, Rim (1504–1513)
Leta 1504 je papež Julij II. naročil arhitektu Bramanteju, da v prostoru med staro papeško vatikansko palačo v Rimu in bližnjo vilo Belvedere obnovi klasični rimski vrt za zabavo. Njegov model je bilo antični tempelj Fortuna Primigenia v Palestrini ali antična Praeneste, pri svojem oblikovanju pa je uporabil klasične ideale proporcev, simetrije in perspektive. Ustvaril je osrednjo os, ki je povezovala obe zgradbi in vrsto teras, povezanih z dvojnimi klančinami, po vzoru tistih v Palestrini. Terase so bile po poteh in gredicah razdeljene na trge in pravokotnike in so služile kot zunanja postavitev izjemne zbirke klasičnega kiparstva papeža Julija, ki je vsebovala znamenito Laokoontovo skupino in Apolona Belvederskega. Srce vrta je bilo dvorišče, obdano s tristopenjsko ložo, ki je služila kot gledališče za zabavo. Osrednja eksedra je pomenila dramatičen zaključek dolge perspektive po dvorišču, klančinah in terasah.
Beneški veleposlanik je leta 1523 opisal Cortile del Belvedere: »Nekdo vstopi v zelo lep vrt, od katerega je polovica napolnjena z rastočo travo in zalivi ter murvami in cipresami, druga polovica pa so trgi tlakovani z opeko, položenimi pokonci in v vsakem trgu iz tlaka zraste čudovito pomarančno drevo, ki jih je ogromno, urejenih v popolnem redu .... Na eni strani vrta je najlepša loža, na enem koncu katere je ljubek vodnjak, ki namaka pomarančna drevesa in preostali vrt ob majhnem kanalu v središču lože.« .Attlee, 2006: 21
Na žalost je gradnja Vatikanske knjižnice v poznem 16.stoletju čez sredino Cortile pomeni, da je Bramantejeva zasnova danes zabrisana, vendar so bile njegove ideje o sorazmernosti, simetriji in dramatičnih perspektivah uporabljene v številnih velikih vrtovih italijanske renesanse.
Villa Madama, Rim (1516)
Vila Madama, ki se nahaja na pobočjih Monte Maria in gleda na Rim, jo je začel graditi papež Leon X., nadaljeval pa kardinal Giulio de' Medici (1478–1534). Leta 1516 jo je Leon X. naročil Rafaelu, ki je bil takrat najbolj znan umetnik v Rimu. Rafael si je z uporabo starodavnega besedila knjige De Architectura Vitruvija in spisov Plinija mlajšega zamislil svojo različico idealne klasične vile in vrta. Njegova vila je imela odlično okroglo dvorišče in je bilo razdeljeno na zimsko in poletno stanovanje. Z dvorišča so vodili prehodi do velike lože, od koder se je videl pogled na vrt in Rim. Okrogli stolp na vzhodni strani je bil pozimi namenjen vrtni sobi, ki jo je ogrevalo sonce skozi zastekljena okna. Vila je gledala na tri terase, eno na kvadrat, drugo na krog in eno na oval. Zgornjo teraso naj bi zasadili s kostanji in jelkami, spodnjo pa z rastlinskimi gredicami.Attlee, 2006: 26