thumb|right|350px|Ferrarijevi dirkalniki vseh obdobij leta 2005 na Nürburgringu thumb|right|300px|Enzo Ferrari (levo), ustanovitelj Scuderie Ferrari Scuderia Ferrari Marlboro je ime za Gestione Sportiva, divizijo avtomobilske tovarne Ferrari S.p.A, ki se ukvarja z dirkanjem. Čeprav Scuderia in Ferrari Corse Clienti še naprej upravljata s številnimi Ferrarijevimi tovarniškimi in privatnimi moštvi, se je Ferrarijeva dirkaška divizija popolnoma posvetila njenem moštvu Formule 1, Scuderii Ferrari Marlboro. Scuderia Ferrari v italijanskem dobesednem prevodu pomeni Ferrarijeva staja, toda prevaja se kot Moštvo Ferrari.
Scuderio Ferrari je leta 1929 ustanovil Enzo Ferrari in je do leta 1939 delovala pod okriljem Alfe Romeo. Ferrarijev prvi nastop v Formuli je bil v z dirkalnikom Ferrari 125, tako da je najstarejše še aktivno in tudi najuspešnejše moštvo v zgodovini Formule 1. Trenutna moštvena dirkača sta Charles Leclerc in Carlos Sainz, testni dirkači pa so Pedro de la Rosa, Davide Rigon in Marc Gené. Vodja moštva je Marco Mattiacci, športna direktorja Pat Fry in James Allison. Najuspešnejše obdobje Ferrarija v Formuli 1 je bilo v času Velike četverice, ki so jo tvorili Jean Todt (športni direktor), Ross Brawn (glavni strateg), Rory Byrne (glavni konstruktor) in Michael Schumacher in ki so med sezonama in osvojil šest konstruktorskih in pet dirkaških naslovov. Ferrarijevi številni in zvesti italijanski navijači so postali znani pod imenom tifosi.
Znak thumb|left|185px|Cavallino rampante Ferrarijev prepoznavni simbol je »Cavallino rampante« (poskočni konjič), črni konj na rumeni podlagi. Cavallino rampante je pogosto povzročal pomisleke o njegovem izvoru, saj je črni konj na zadnjih dveh nogah podoben grbu nemškega mesta Stuttgart, od koder izvira Porsche, ki je bil dolgo Ferrarijev glavni tekmec. Simbol temelji na znaku, ki ga je uporabljal Francesco Baracca, slaven italijanski letalski as v prvi svetovni vojni. Baracca naj bi simbol videl na letalu nemškega pilota iz Stuttgarta, ki ga je sestrelil. Brat Enza Ferrarija, Alfredino, je bil član Baraccovih mehanikov. Ferrarijevi dirkalniki z motorji V6 so tudi znani pod imenom Dino v čast Ferrarijevega sina, ki je umrl v starosti 24 let.
thumb|150px|Ferrarijev logotip od leta 2007 Baraccova mati je omenjeni znak podarila Enzu Ferrariju po smrti svojega sina. Enzo ga je vključil v znak svojega dirkaškega moštva, pri tem pa mu je dodal še barve italijanske zastave, rdečo belo in zeleno, ter črki S in F (Scuderia Ferrari). »Rampante« je italijanska beseda, ki pomeni žival s štirimi nogami, ki se postavi na zadnje noge - kot lev ob napadu. Je simbol krepkosti, vitalnosti in moči.
Enzo Ferrari je Scuderio ustanovil v Maranellu, kjer je tudi preživel svojo mladost.
Zgodovina
thumb|right|350px|Alfa Romeo P3 iz sredine tridesetih let v Ferrarijevih barvah Scuderio Ferrari je leta 1929 ustanovil Enzo Ferrari kot sponzor za amaterskih dirkačev na različnih dirkah, čeprav je Ferrari pred tem dirkal s Fiatovimi dirkalniki. Idejo je dobil 16. novembra pri večerji v Bologni, kjer je Ferrari zaprosil Augusta Caniata in Alfreda Caniata, bogate dediče tekstilne industrije in Maria Tadinija, bogatega amaterskega dirkača za finančno pomoč. Nato je pridobil moštvo, ki je štelo tudi prek štirideset dirkačev, večinoma so dirkali v različicah dirkalnika Alfa Romeo 8C. Enzo je nadaljeval z dirkanjem in dosegal solidne rezultate, toda po rojstvu svojega prvega sina Dina leta 1932 se je upokojil.
Leta 1933 je Alfa Romeo prestajala finančno krizo in večino dirkaškega dela tovarne je prevzela Scuderia Ferrari. Leta 1935 sta Enzo Ferrari in Luigi Bazzi zgradila [Alfo Romeo Bimotore, toda takrat je postala Alfa Corse znova aktivna. Ferrari je imel pod svojem okriljem mnoge uveljavljene dirkače (Tazio Nuvolari, Giuseppe Campari, Achille Varzi in Louis Chiron) in več talentiranih novincev (Tandini, Guy Moll, Carlo Pintacuda in Antonio Brivio) v bazi v Viale Trento e Trieste (Modena, Italija), do leta 1938, ko ga je Alfa Romeo postavila na čelo tovarniškega dirkaškega moštva Alfa Corse. Toda že naslednje leto je po tem, ko je izvedel da so resnični nameni Alfe odkup in priključitev Scuderie, Alfo zapustil. Njegovo podjetje je imenoval Auto Avio Costruzioni Ferrari, ukvarjalo pa se je s strojnim orodjem. Pogodba z Alfo je vključevala klavzulo, ki je prepovedovala uporaba imena Ferrari na dirkalnikih za štiri leta.
thumb|right|350px|Ferrari 125 F1, prvi Ferrarijev dirkalnik Formule 1 Kljub pogodbi z Alfo je Ferrari takoj začel delati na svojem osem cilindričnem dirkalniku Tipo 815. Skonstruiral ga je Alberto Massimino in je bil prvi pravi Ferrarijev dirkalnik. Toda po tem ko sta z njimi dirkala Alberto Ascari in Marchese Lotario Rangoni Machiavelli di Modena, je druga svetovna vojna prekinila dirkanje in dirkalniki tipa 815 niso bili nikoli več uporabljeni. Ferrari je še naprej tudi izdeloval strojno orodje. Leta 1944 je sedež moštva premaknil v Maranello, toda leta 1944 je bilo tarča bombardiranja.
Pravila za Prvenstvo Velikih nagrad so bila znana že pred vojno, toda trajalo je več let po njen, da je serija zaživela. Med tem je Ferrari obnovil tovarno v Maranellu in zgradil dvanajst cilindrični 1.5 L Ferrari Tipo 125 F1, s katerim so nastopali na več dirkah, ki niso štele za prvenstvo. Dirkalnik je debitiral na Veliki nagradi Valentina 1948 z Raymondom Sommerjem, prvo zmago pa je zabeležil na manjši dirki za z Ninom Farino.
Petdeseta leta thumb|right|350px|Ferrari 375 uporabljen na Indianapolisu 500 v sezoni 1952 thumb|right|350px|Ferrari 625 uporabljen v sezonah in Ferrari je debitiral v svetovnegem prvenstvu Formule 1 na dirki za Veliko nagrado Monaka v premierni sezoni 1950 z dirkalnikom Ferrari 125 F1, ki je turbo verzija Ferrarija 125 V12 ter izkušenima in uspešnima dirkalčema, Albertom Ascarijem in Luigijem Villoresijem. Kasneje so uporabljali še večje dirkalnike z navadnim motorjem, Ferrari 275 F1, Ferrari 340 F1 in Ferrari 375 F1. Toda prvo sezono je dominirala Alfa Romeo, ki je zmagala na vseh enajstih dirkah. Njihovo zmagovalno serijo je Ferrari prekinil v sezoni 1951, ko je José Froilán González zmagal na Veliki nagradi Velike Britanije. Ferrari je tudi zmagal na dirki Mille Miglia leta 1950 in 1951, toda po tem ko je Ascari ob nesreči prebil ogrado in ubil lokalnega zdravnika, so bili udeleženi v dolgotrajen sodni proces.
Po sezoni 1951 se je Alfa Romeo umaknila iz Formule 1, kar je prisililo vodilne, da so prevzeli pravila iz Formule 2 zaradi premajhnega števila primernih dirkalnikov. Ferrari je dirkal z 2.0 L 4-cilindričnim dirkalnikom Ferrari Tipo 500, ki je zmagal skoraj na vsaki dirki, na kateri je nastopil v sezoni 1952, dirkači pa so bili Ascari, Giuseppe Farina in Piero Taruffi. Ascari je s šestimi zaporednimi zmagami osvojil naslov prvaka. V sezoni 1953 je Ascari s petimi zmagami ubranil naslov. Šele ob koncu sezone je Juan Manuel Fangio v Maseratiju prvič premagal Ferrarijeve dirkače.
Leta 1953 se je začelo tudi Svetovno prvenstvo športnih dirkalnikov, ki je bilo za Enza Ferrarija tudi pomembno, kar je sprožilo velik razvoj dirkalnikov. To so bili tradicionalni s kompaktnim motorjem V12 Ferrari 166 MM in Ferrari 250 MM, z velikim motorjem V12 Ferrari 290, 340, in 375 MM ter Ferrari 315, 335, in 410 S, štiri cilindrični Ferrari 500, 625, 750 in 860 Monza ter šest cilindrični Ferrari 118 in 121 LM. To je Ferrariju omogočalo osvojiti šest naslovov prvaka v prvih sedmih prvenstvih športnih dirkalnikov, 1953, 1954, 1956 1957 in 1958.
Sezona 1954 je v Formulo 1 prinesla nove 2.5 L motorje. Ferrarijev nov dirkalnik Ferrari 625 ni bil konkurenčen Fangiovem Maseratiju in novim dirkalnikom Mercedes-Benz W196, ki so se pojavili julija. Kljub temu so osvojili dve zmagi, Gonzalez na Veliki nagradi Velike Britanije in Mike Hawthorn na Veliki nagradi Španije. Sezona 1955 je bila še nekoliko slabša z le eno zmago Mauriceja Trintignanta na Veliki nagradi Monaka. V drugem delu sezone je Ferrari kupil šasije D50 moštva Lancia, ki se je po Ascarijevi smrtni umaknilo. Peter Collins, in Eugenio Castellotti so s kupljenimi šasijami dirkali uspešno v sezoni 1956. Collins je zmagal dvakrat, Fangio pa je s tremi zmagami osvojil naslov prvaka.
V sezoni 1957 se je Fangio vrnil k Maseratiju. Ferrari,ki je še vedno dirkal z zastarelimi Lanciami, ni dobil niti ene dirke. Nova dirkača Luigi Musso in Alfonso de Portago sta se pridružila Castellottiju, ki pa se je smrtno ponesrečil med testiranjem. Portago je na dirki Mille Miglia ob nesreči zletel med gledalce in jih dvanajst ubil, za kar je bil Ferrari celo obtožen smrti iz malomarnosti.
V sezoni 1958 je bil prvič podeljen tudi konstruktorski naslov, ki ga je osvojil Vanwall. Carlo Chiti je izgradil povsem nov dirkalnik za Ferrari, Ferrari 246 Dino, ki je bil poimenovan po nedavno umrlim Enzovem sinu. Dirkači so bili Collins, Hawthorn in Musso. Toda Musso se je smrtno na Veliki nagradi Francije, Collins pa na Veliki nagradi Nemčije, edini preživeli iz začetne postave, Hawthorn, pa je osvojil naslov in se nato upokojil, toda le nekaj mesecev kasneje se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči.
Zato je Ferrari za sezono 1959 zaposlil peterico novih dirkačev, ki so bili Tony Brooks, Jean Behra, Phil Hill, Dan Gurney in občasno še Cliff Allison. Toda v moštvu so se pojavljala trenja, saj je bil Behra odpuščen po fizičnem napadu na šefa moštva, Romola Tavonija. Brooks se je za naslov boril vse do konca sezoni, ko ga je za las izgubil proti Jacku Brabhamu s Cooperjem, ki je imel motor nameščen zadaj.
Šestdeseta leta thumb|right|350px|Phil Hill na Veliki nagrado Nemčije s Ferrarijem 156 thumb|right|350px|Ferrari 158 uporabljen v sezonah in Sezona 1960 se je izkazala za nekoliko boljšo kot lanska. Ferrari je obdržal Hilla, Allisona in Wolfganga von Tripsa, pridružil pa se jim je še Willy Mairesse. Ti štirje so dirkalni s starim Ferrarijem 246 F1, ki je imel motor še spredaj, med tem ko je Richie Ginther dirkal z novim dirkalnikom, ki je imel motor zadaj. Allison se je na testiranjih hudo poškodoval, moštvo pa ni doseglo niti ene zmage na dirkah Formule 1. Sta pa Paul Frere in Olivier Gendebien zmagala na prestižni dirki 24 ur Le Mansa.
V sezoni 1961 so bila uveljavljena nova prvavila, ki so kapaciteto motorja omejevali na 1500 cm³. Moštvo he zadržalo Hilla von Tripsa in Ginthera, dirkalo pa je z dirkalnikom Ferrari 156 F1, ki je bil zasnovan na njihovem uspešnem dirkalniku serije Formula 2 iz lanske sezone. Hill in Von Trips sta se potegovala za naslov, Giancarlo Baghetti se je pridružil moštvu sredi sezone in postal edini dirkač, ki je dobil svojo debitantsko dirko, namreč zmagal je na Veliki nagradi Francije. Ob koncu sezone na Veliki nagradi Italije se je von Trips smrtno ponesrečil v hudi nesreči, ki je ubila tudi dvanajst gledalcev. Hill je osvojil naslov prvaka, Ferrari pa je ponovno zmagal na dirki 24 ur Le Mansa z Olivierom Gendebienom in Philom Hillom.
Po koncu sezone 1961 sta glavni dizajner Carlo Chiti in šef ekipe Romolo Tavoni ustanovila novo moštvo ATS. Ferrari je na mesto šefa moštva postavil Eugenia Dragonija, na mesto dirkaškega direktorja pa Maura Forghierija. thumb|right|350px|Lorenzo Bandini na VN Nemčije 1966 s Ferrarijem 312 thumb|right|350px|Bruno Senna z Ickxovim Ferrarijem 312B2 leta 2008 Za sezono 1962 sta ostala Hill in Baghetti, moštvo pa sta se pridružila še Ricardo Rodriguez in Lorenzo Bandini. Še vedno so dirkali z lanskim dirkalnikom, med tem ko je Forghieri delal na novem. Ponovno je Ferrari zmagal na dirki 24 ur Le Mansa z isto zasedbo kot lani.
V sezoni 1963 so Bandini, John Surtees, Willy Mairesse in Ludovico Scarfiotti dirkali z manjšim in lažjim dirkalnikom Ferrari 156. Surtees je zmagal na Veliki nagradi Nemčije, na kateri se je Mairesse hudo ponesrečil in moral je končati kariero. Še četrtič zapored so zmagali na dirki 24 ur Le Mansa, tokrat sta zmago prinesla Bandini in Scarfiotti.