Izraz normansko-arabsko-bizantinska kulturaMichael Huxley: "The Geographical magazine", Vol. 34, Geographical Press, 1961, p. 339, normansko-sicilijanska kulturaGordon S. Brown: "The Norman conquest of Southern Italy and Sicily", McFarland, 2003, , p. 199 ali, manj vključujoče, normansko-arabska kulturaMoses I. Finley: "A History of Sicily", Chatto & Windus, 1986, , pp. 54, 61, (včasih tudi arabsko-normanska civilizacija) "In Sicily the feudal government, fastened on a country previously turbulent and backward, enabled an Arab-Norman civilization to flourish."Dossiers d'Archéologie, 1997: "It is legitimate to speak about an Arab-Norman civilization until the 13th century" (Original French: "on est fondé à parler d'une civilisation arabo-normande jusqu'au XIIIeme siècle" Abdallah Schleifer: "the monuments of a great Arab-Norman civilization" se nanaša na medsebojno delovanje normanske, latinske, arabske in bizantinske grške kulture po normanski osvojitvi Sicilije in normanske Afrike od leta 1061 do okoli 1250. Civilizacija je bila posledica številnih izmenjav na kulturnem in znanstvenem področju, ki temelji na strpnosti, ki so jo Normani pokazali do grško govorečega prebivalstva in muslimanskih naseljencev.Lynn White, Jr.: "The Byzantinization of Sicily", The American Historical Review, Vol. 42, No. 1 (1936), pp. 1-21 Posledično je Sicilija pod Normani postala križišče za interakcijo med normansko in latinsko katoliško, bizantinsko-pravoslavno in arabsko-islamsko kulturo.
Normanska zasedba južne Italije Main article: Norman conquest of southern Italy Normanska zasedba Sicilije
Leta 965 so muslimani končali osvajanje Sicilije od Bizantinskega cesarstva po padcu zadnje pomembne grške citadele Taormine leta 962. Trideset in trideset let kasneje, leta 1038, so bizantinske sile začele ponovno osvajanje Sicilije pod grškim generalom Georgiosom Maniacesom. Ta invazija je temeljila na številnih nordijskih plačancih, Varjagih, vključno s prihodnjim norveškim kraljem Haraldom Hardradom, pa tudi na več kontingentih Normanov. Čeprav je Maniakesova smrt v bizantinski državljanski vojni leta 1043 invazijo skrajšala, so Normani sledili napredovanju Bizantincev in dokončali osvajanje otoka od Saracenov. Normani so se širili na jug, kot plačanci in pustolovci, poganjal jih je mit o srečnem in sončnem otoku v južnih morjih.Les Normands en Sicile, p. 123. Norman Robert Guiscard, sin Tancreda, je napadel Sicilijo leta 1060. Otok je bil politično razdeljen med tri arabske emirje in precejšnje število bizantinskih kristjanov se je uprlo vladajočim muslimanom. Leto kasneje je Messina padla pod četami pod vodstvom Rogerja Bossa (brata Roberta Guiscarda in bodočega grofa Rogerija I. Sicilskega), Normani pa so leta 1071 zavzeli Palermo. Izguba mest, vsakega s čudovitim pristaniščem, je močno prizadela muslimansko moč na otoku. Sčasoma so Normani zavzeli vso Sicilijo. Leta 1091 sta Noto na južni konici Sicilije in otok Malta, zadnji arabski trdnjavi, padli pod kristjane.
Normanska zasedba Afrike
Kraljestvo Afrika je bila podaljšek obmejnega pasu države Siculo-Norman v nekdanji rimski provinci Afrika (Ifrīqiya v tunizijski arabščini), kar ustreza sodobni Tuniziji ter današnjim delom Alžirije in Libije. Glavni primarni viri kraljestva so arabski (muslimanski) All the Arabic sources can be found in Michele Amari, Biblioteca arabo-sicula (Rome and Turin: 1880).; latinski (krščanski) viri so skromni. Po Hubertu Houbenu, ker Afrika ni bila nikoli omenjena v kraljevskem naslovu kraljev Sicilije, »ne bi smeli govoriti o Normanskem afriškem kraljestvu«.Houben, Roger II, 83. Nasprotno, »[Normanska Afrika] je resnično znašala do mest, ki so jih obvladovali Normani ob obalni Ifrīqiye«.Dalli, "Bridging Europe and Africa", 79.
Sicilijansko osvajanje Afrike se je začelo pod Rogerijem II. v letih 1146–48. Sicilijansko vladavino so sestavljali vojaški garnizoni v večjih mestih, obremenitev lokalnega muslimanskega prebivalstva, zaščita kristjanov in kovanje kovancev. Lokalna aristokracija je v glavnem ostala na svojem mestu, muslimanski knezi pa so pod sicilijanskim nadzorom nadzorovali civilno vlado. Gospodarske povezave med Sicilijo in Afriko, ki so bile pred osvojitvijo močne, so se okrepile, povezave med Afriko in severno Italijo pa so se razširile. Zgodaj v času vladavine Viljema I. je 'kraljestvo' Afrika padlo pod Almohade (1158–60). Njegova najbolj trajna zapuščina je bila prerazporeditev sredozemskih sil, ki sta jo povzročila njegov propad in mir v Siculo-Almohadu, dokončno oblikovan leta 1180.
Kulturni vpliv
Razvila se je intenzivna normansko-arabsko-bizantinska kultura, ki so jo ponazorili vladarji, kot je Rogerij II. Sicilski, ki je imel na dvoru islamske vojake, pesnike in znanstvenike , in bizantinske Grke, kot je Christodoulos ((Greek: Χριστόδουλος, arabsko Abd al-Rahman al-Nasrani, slavni Jurij Antiohijski in nazadnje Filip Mahdijski, ki je zaporedoma služil kot njegov ammiratus ammiratorum ('emir emirjev').Abulafia, David (2011) The Great Sea: A Human History of the Mediterranean. (London: Allen Lane). Tudi sam Rogerij II. je govoril arabsko in je imel rad arabsko kulturo. V svojih pohodih v južni Italiji je uporabljal arabske in bizantinske grške čete in oblegovalne stroje ter mobiliziral arabske in bizantinske arhitekte, da bi Normanom pomagali pri gradnji spomenikov v normansko-arabsko-bizantinskem slogu. Različne kmetijske in industrijske tehnike, ki so jih Arabci uvedli na Siciliji v prejšnjih dveh stoletjih, so se obdržale in nadalje razvijale, kar je omogočilo izjemen razcvet otoka.Aubé, p.164 Številna klasična grška dela, že dolgo izgubljena na latinsko govorečem Zahodu, so bila prevedena iz bizantinskih grških rokopisov, najdenih na Siciliji, neposredno v latinščino.Lindberg, David C. (ed.). Science in the Middle Ages. Chicago: University of Chicago Press, 1978. p. 58-59 Naslednjih dvesto let je Sicilija pod normansko oblastjo postala model, ki so ga občudovali po vsej Evropi in Arabiji.
Angleški zgodovinar John Julius Norwich je o kraljevini Siciliji pripomnil: Normanska Sicilija se je v Evropi - pa tudi v celotnemu srednjeveškemu svetu - izkazala kot primer strpnosti in razsvetljenja, nauk o spoštovanju, ki bi ga moral človek čutiti do tistih, katerih kri in prepričanja se drugače razlikujejo od njegovih. John Julius NorwichQuoted in History Edition of Best of Sicily Magazine
V času vladavine Rogerija II. je za kraljevino Sicilijo vse bolj značilna večnacionalna sestava in nenavadna verska strpnost. Katoliški Normani, Langobardi in domači Sicilijanci, muslimanski Arabci in pravoslavni bizantinski Grki so v tem časovnem obdobju obstajali v sorazmerni harmoniji, za Rogerija II. pa je bilo znano, da je do svoje smrti leta 1154 načrtoval ustanovitev imperija, ki bi zajemal Fatimidski Egipt in križarske države na Levantu.Les Normands en Sicile, p. 17. Eno največjih geografskih razprav v srednjem veku je za Rogerija II. napisal andaluzijski učenjak, geograf Mohamed al-Idrizi z naslovom Kitab Rudjdjar ali Tabula Rogeriana ('Rogerjeva knjiga').Lewis, p.148
Konec 12. stoletja naj bi na Siciliji prebivalo do ene tretjine bizantinskih Grkov, preostali pa so govorili latinsko ali ljudsko latinsko narečje, pripeljano iz celinske Italije (galo-italski jeziki in neapeljski jezik), normanski jezik in sicilsko arabščino. Glasno, GA, Latinska cerkev v normanski Italiji, založnik Cambridge University Press, 2007, stran 494, isbn = 978-0-521-25551-6, citat = »Konec dvanajstega stoletja ... Medtem ko so bili v Apuliji Grki v večini - in resnično prisotni v kakršnem koli številu - samo na polotoku Salento na skrajnem jugu so imeli v času osvajanja ogromno prevlado v Lucaini ter osrednji in južni Kalabriji, vključevali pa so tudi vse do tretjine prebivalcev Sicilije, koncentrirane zlasti na severovzhodu otoka, Val Demone.« Čeprav je bil jezik dvora staronormanski ali starofrancoski (Langue d'oïl), so bili vsi kraljevi ukazi napisani v jeziku ljudi, na katere so bili naslovljeni: latinsko, bizantinsko grško, arabsko ali hebrejsko.Aube, p.162 Na Rogerijevem kraljevem plašču, ki ga je uporabljal za svoje kronanje (in tudi za kronanje Friderika II. svetega rimskega cesarja), je bil v arabščini napis s hidžrskim datumom 528 (1133–1134).
Islamski avtorji so se čudili strpnosti normanskih kraljev: Z njimi [muslimani] so ravnali prijazno in bili zaščiteni celo pred Franki. Zaradi tega so imeli veliko ljubezen do kralja Rogerja. Ibn al-AthirQuoted in Aubé, p.168
Interakcije so se nadaljevale z naslednjimi normanskimi kralji, na primer pod Viljemom II. Sicilskim, kar potrjuje špansko-arabski geograf Ibn Jubair, ki je pristal na otoku po vrnitvi z romanja v Meko leta 1184. Na njegovo presenečenje je Ibn Jubair užival topel sprejem normanskih kristjanov. Nadalje je bil presenečen, ko je ugotovil, da celo nekateri kristjani govorijo arabsko in da je več vladnih uradnikov muslimanov:
Odnos kralja je res izjemen. Njegov odnos do muslimanov je popoln: zaposli jih, med njimi izbira svoje častnike in vsi ali skoraj vsi svojo vero držijo v tajnosti in lahko ostanejo zvesti veri islama. Kralj popolnoma zaupa muslimanom in se zanaša na njihovo reševanje številnih njegovih zadev, vključno z najpomembnejšimi, do te mere, da je Veliki intendant za kuhanje musliman (...) Njegovi vezirji in komorniki so evnuhi, ki jih je veliko, in so člani njegove vlade in na katere se zanaša pri svojih zasebnih zadevah. Ibn Jubair, Rihla.Quoted in Lewis, p. 148, also Aube, p.168
Ibn Jubair je omenil, da so nekateri kristjani v Palermu nosili muslimansko obleko in govorili arabsko. Normanski kralji so še naprej kovali kovance v arabščini z datumi hidžira. Registri na kraljevem dvoru so bili napisani v arabščini. Na neki točki je zapisano, da je Viljem II. Sicilski rekel: »Vsak izmed vas naj prikliče tistega, ki ga obožuje in katerega sledi veri«.Aubé, p.170
Normansko-arabsko-bizantinska umetnost
V osnovo arabsko-normanske umetnosti so bile vključene tudi številne umetniške tehnike iz bizantinskega in islamskega sveta: intarzije v mozaikih ali kovinah, kiparstvo iz slonovine ali porfirja, kiparjenje trdih kamnov, ulivanje brona, izdelava svile (za katero je Rogerij II. ustanovil regium ergasterium, državno podjetje, ki je Siciliji omogočilo monopol nad proizvodnjo svile za vso Zahodno Evropo).Aubé, pp. 164-165 Med napadom na Bizantinsko cesarstvo je admiral Rogerija II. Jurij Antiohijski tkalce svile prepeljal iz Teb v Grčiji, kjer so bili do takrat del tesno varovanega monopola, ki je bil bizantinska industrija svile.
Normansko-arabsko-bizantinska arhitektura
Novi normanski vladarji so začeli graditi različne konstrukcije v tako imenovanem arabsko-normanskem slogu. V svojo umetnost so vključili najboljše prakse arabske in bizantinske arhitekture. "Arhitekturni genij Normanov se je znal prilagoditi kraju, tako da je izkoristil tisto, kar je najboljše v znanju arabskih in bizantinskih graditeljev", Les Normands en Sicile, p.14
Cerkev sv. Janeza Puščavnika je v takem slogu zgradil Rogerij II. okoli leta 1143–1148 v Palermu. Cerkev je znana po svojih briljantno rdečih kupolah, ki jasno kažejo na obstoj arabskih vplivov na Siciliji v času njene obnove v 12. stoletju. Frances Elliot je v svojem Dnevniku nedejavne ženske na Siciliji to opisal kot »... popolnoma orientalsko ... dobro bi se prilegalo Bagdadu ali Damasku«. Zvonik s štirimi redi arkadnih lož je tipičen primer gotske arhitekture.
Cappella Palatina, tudi v Palermu, harmonično združuje različne sloge: normansko arhitekturo in dekor vrat, arabske oboke in pisave, ki krasijo streho, bizantinsko kupolo in mozaike. Na primer, na stropu so razporejene kopice štirih osemkrakih zvezd, značilnih za muslimansko obliko, tako da tvorijo krščanski križ.