Vrt zemeljskih naslad je sodoben naslov triptiha z oljno sliko na hrastovi tabli, ki ga je naslikal staronizozemski mojster Hieronymus Bosch med letoma 1490 in 1510, ko je bil star med 40 in 60 let.Bosch's exact date of birth is unknown but is estimated to be 1450. Gibson, 15–16 Od leta 1939 je v muzeju Prado v Madridu.
Ker je tako malo znanega o Boschevem življenju ali njegovih namerah, so interpretacije njegovega namena segale od tega da je svaril pred posvetno predajo mesenosti, do grozečega svarila pred nevarnostmi življenjskih skušnjav, do tega da spominja na ultimativno seksualno radost. Zapletenost njegove simbolike, zlasti osrednje table, je skozi stoletja privedla do številnih znanstvenih interpretacij. Umetnostni zgodovinarji 20. stoletja si delijo mnenje, ali je osrednja tabla triptiha moralno opozorilo ali panorama izgubljenega raja.
Bosch je naslikal tri velike triptihe (druga dva sta Poslednja sodba iz leta 1482 in Triptih Seneni voz iz leta 1516), ki jih je mogoče brati od leve proti desni in v katerih je bila vsaka tabla bistvena za pomen celote. Vsako od teh treh del predstavlja ločene, a povezane teme, ki obravnavajo zgodovino in vero. Triptihi iz tega obdobja so bili na splošno namenjeni branju zaporedno, leva in desna plošča sta pogosto upodabljala Eden oziroma Poslednjo sodbo, medtem ko je bila glavna tema v osrednjem delu.Belting, 85–86 Ni znano, ali je bil Vrt namenjen oltarnemu nastavku, vendar je splošno mnenje, da skrajna vsebina tabel ni bila namenjena prikazovanju v cerkvi ali samostanu, ampak ga je naročil laični pokrovitelj.Gibson, 99
Opis Zunanjost
Ko se triptihova krila zaprejo, postane zaslon zunanjih tabel viden. V zeleno-sivi grizaj tehniki slika verjetno prikazuje čas pred nastankom sonca in lune, ki sta bila oblikovana, kot pravi krščanska teologija, da osvetlita zemljo. Tipična grizajska nežnost nizozemskih oltarjev poudarja čudovito barvo v notranjosti.Veen & Ridderbos, 6
Na splošno velja, da zunanje table prikazujejo Stvarjenje sveta, na katerem je zelenje začelo prekrivati še vedno neokrnjeno Zemljo. Bog, ki nosi krono, podobno papeški tiari (običajna konvencija v nizozemskem slikarstvu), je vidna kot drobna figura zgoraj levo. Bosch prikazuje Boga kot očeta, ki sedi s Svetim pismom v naročju in pasivno ustvarja Zemljo z božjim fiat lux (naj bo svetloba (). Nad njim je napisan citat iz 33. psalma z naslovom Ipse dixit, et facta sunt: ipse mandāvit, et creāta sunt (»Zakaj dejal je in je nastalo, ukazal je in je stalo«. )Dempsey, Charles. "Sicut in utrem aquas maris: Jerome Bosch's Prolegomenon to the Garden of Earthly Delights". MLN. The Johns Hopkins University Press, 119:1, January 2004. S247–S270. Retrieved November 14, 2007 Zemlja je zaprta v prozorno kroglo, ki spominja na tradicionalni prikaz stvarjenega sveta kot kristalne krogle, ki jo ima Bog ali Kristus. Visi v kozmosu, ki je prikazan kot neprepustna tema, katere edini prebivalec je sam Bog.
Kljub prisotnosti vegetacije zemlja še ne vsebuje človeškega ali živalskega življenja, kar kaže na to, da prizorišče predstavlja dogodke biblijskega tretjega dne. Bosch rastlinsko življenje upodablja na nenavaden način z uporabo enakomerno sivih odtenkov, zaradi katerih je težko ugotoviti ali so motivi izključno rastlinski ali morda vsebujejo nekatere mineralne tvorbe. Notranjost sveta obdaja morje, delno osvetljeno s svetlobnimi žarki, ki sijejo skozi oblake. Zunanja krila imajo jasen položaj znotraj zaporedne pripovedi o delu kot celoti. Prikazujejo nenaseljeno zemljo, sestavljeno izključno iz kamnin in rastlin, ki je močno v nasprotju z notranjo osrednjo tablo, ki vsebuje raj, poln človeške pohote.
Notranjost
Znanstveniki predlagajo, da je Bosch z zunanjimi tablami vzpostavil svetopisemsko postavitev notranjih elementov dela, zunanja podoba pa se na splošno razlaga kot postavljena prej kot notranja. Tako kot pri Boschevem triptihu Seneni voz, je tudi tu notranje središča obdajata nebeška in peklenska podoba. Prizori, prikazani v triptihu, naj bi sledili kronološkemu vrstnemu redu: od leve proti desni predstavljajo Eden, vrt zemeljskih naslad in Pekel. Bog se kaže kot stvarnik človeštva v levem krilu, medtem ko so posledice, če človeštvo ne sledi njegovi volji, prikazane v desnem.
V nasprotju z Boschevima dvema popolnima triptihoma, Poslednja sodba (okoli leta 1482) in Seneni voz (po letu 1510), Boga ni na osrednji tabli. Ta prikazuje človeštvo, ki deluje navidezno svobodno, ko se goli moški in ženske ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, ki iščejo užitek. Po nekaterih interpretacijah naj bi desna tabla prikazovala božje kazni v peklu.Glum, 45
Umetnostni zgodovinar Charles de Tolnay je menil, da skozi zapeljiv Adamov pogled leva tabla že kaže upadajoči Božji vpliv na novonastalo zemljo. Ta pogled je podkrepljen z upodabljanjem Boga na zunanjih tablah kot majhne figure v primerjavi z neizmerno zemljo. Po Hansu Beltingu skušajo tri notranje table na splošno predstaviti starozavezno predstavo, da pred padcem ni bilo nobene definirane meje med dobrim in zlim; človeštvo se v svoji nedolžnosti ni zavedalo posledic.Belting, 57
Leva tabla
Na levi tabli (včasih znani tudi kot Združevanje Adama in Eve) je upodobljen prizor iz raja rajskega vrta, ki se običajno razlaga kot trenutek, ko Bog Adamu predstavi Evo. Slika prikazuje Adama, ki se prebudi iz globokega spanca in ugotovi, kako Bog drži Evo za zapestje in daje znak svojega blagoslova njuni združitvi. Bog je mlajšega videza kot na zunanjih tablah, modrook in z zlatimi kodri. Njegov mladostni videz je morda umetnikov pripomoček za ponazoritev koncepta Kristusa kot utelešenja Božje besede. Božja desnica je dvignjena v blagoslov, medtem ko Evino zapestje drži z levo. Po mnenju najbolj kontroverznega tolmača dela, folklorista in umetnostnega zgodovinarja 20. stoletja Wilhelma Fraengerja:
Kot da bi užival v utripanju žive krvi in kot da bi tudi on postavljal pečat na večno in nespremenljivo občestvo te človeške krvi s svojo. Ta fizični stik med Stvarnikom in Evo se še bolj opazno ponovi, ko se Adamovi prsti dotaknejo Gospodove noge. Tu je poudarjeno razmerje: zdi se, da se Adam resnično steguje, da vzpostavi stik s Stvarnikom. In zdi se, da plahutanje plašča okoli Stvarnikovega srca, od koder oblačilo pada v izrazite gube in obrise do Adamovih nog, kaže tudi na to, da tu teče tok božanske moči, tako da ta skupina treh dejansko tvori zaprto vezje, kompleks čarobne energije ... Fraenger, 44
Eva se izogiba Adamovemu pogledu, čeprav je po Walterju S. Gibsonu prikazana, da »zapeljivo predstavlja svoje telo Adamu«. Adamov izraz je začuden in Fraenger je na njegovo navidezno presenečenje opredelil tri elemente. Prvič, presenečenje je prisotnost Boga. Drugič, reagira na zavedanje, da je Eva iste narave kot on sam in je bila ustvarjena iz njegovega telesa. Na koncu iz intenzivnosti Adamovega pogleda lahko sklepamo, da prvič doživlja spolno vzburjenje in prvotno željo po razmnoževanju.Fraenger, 46
Okoliško pokrajino naseljujejo kočaste oblike, nekatere so narejene iz kamna, druge pa so vsaj delno organske. Za Evo se zajci, ki simbolizirajo plodnost, igrajo v travi, nasproti pa zmajevo drevo predstavlja večno življenje. Ozadje razkriva več živali, ki bi bile za sodobne Evropejce eksotične, vključno z žirafo, slonom in levom, ki je ubil in bo kmalu požrl svoj plen. V ospredju se iz velike luknje v tleh pojavijo ptice in krilate živali, od katerih so nekatere realistične, druge pa fantastične. Za ribo oseba, oblečena v jakno s kratkimi rokavi s kapuco in z račjim kljunom, drži odprto knjigo, kot da bere. Levo od območja ima mačka v čeljusti majhno kuščarju podobno bitje. Belting opaža, da so kljub temu, da so bitja v ospredju domišljijska, številne živali v sredini in ozadju črpajo iz sodobne potopisne literature, in tu Bosch apelira na »znanje humanističnega in aristokratskega bralstva«.Belting, 26 Slike Erharda Reuwicha za Bernharda von Breydenbachovo Romanje v Sveto deželo iz leta 1486, so dolgo veljale za vir slona in žirafe, čeprav novejše raziskave kažejo, da je humanistični učenjak Cyriac iz Ancone iz sredine 15. stoletja služil kot Boscheva izpostavljenost te eksotične živali.
Po besedah umetnostne zgodovinarke Virginije Tuttle je prizor »zelo nekonvencionalen [in] ga ni mogoče prepoznati kot nobenega dogodka iz Knjige Geneze, ki je tradicionalno upodobljen v zahodni umetnosti«.Tuttle, Virginia. "Lilith in Bosch's 'Garden of Earthly Delights'". Simiolus: Netherlands Quarterly for the History of Art, Volume 15, No. 2, 1985. 119 Nekatere slike nasprotujejo nedolžnosti, pričakovani v rajskem vrtu. Tuttle in drugi kritiki so Adamov pogled na svojo ženo razlagali kot poželjiv in kaže na krščansko prepričanje, da je človeštvo že od začetka obsojeno. Gibson verjame, da Adamov izraz obraza ne daje samo presenečenje, temveč tudi pričakovanje. Po prepričanju, ki je bilo običajno v srednjem veku, bi se Adam in Eva pred padcem združila brez poželenja, samo da bi se razmnoževala. Mnogi so verjeli, da je bil prvi greh, storjen po tem, ko je Eva poskusila prepovedan sadež, telesno poželenje.Gibson, 92–93 Na drevesu na desni se kača zvije okoli drevesnega debla, na desni pa se plazi miška; po Fraengerju sta obe živali univerzalna falična simbola.Fraenger, 122
Srednja tabla
Linija osrednje table (220 × 195 cm) se natančno ujema z levim krilom, medtem ko položaj njenega osrednjega bazena in jezera za njim odseva jezero v prejšnji sceni. Osrednja slika prikazuje prostrano pokrajino 'vrta', ki daje triptihu ime. Tabla ima skupno obzorje z levim krilom, kar kaže na prostorsko povezavo med obema prizoroma. Vrt je poln moških in ženskih aktov, skupaj z različnimi živalmi, rastlinami in sadjem. Prizorišče ni raj, prikazan na levi tabli, pa tudi ne temelji na zemeljskem kraljestvu. Fantastična bitja se družijo z resničnimi; v nasprotnem primeru se zdi, da so navadni sadeži velikanski. Figure se ukvarjajo z različnimi ljubezenskimi športi in aktivnostmi, tako v parih kot v skupinah. Gibson jih opisuje, da se obnašajo »odkrito in brez sramu«Gibson, 80, medtem ko umetnostna zgodovinarka Laurinda Dixon piše, da človeške figure kažejo »določeno mladostniško spolno radovednost«.
Številne človeške figure uživajo v nedolžnem, samozadostnem veselju, ko se ukvarjajo s številnimi dejavnostmi; zdi se, da nekateri uživajo v čutnih užitkih, drugi se nezavedno igrajo v vodi, spet tretji pasejo na travnikih različne živali, na videz eno z naravo. Sredi ozadja se sredi jezera dviga velik modri globus, podoben sadnemu stroku. Skozi okroglo okno je viden moški, ki drži desnico blizu genitalij partnerja, v bližini pa lebdi zadnjica druge figure. Po Fraengerju bi lahko erotičnost osrednjega okvira obravnavali bodisi kot alegorijo duhovnega prehoda bodisi kot igrišče korupcije.Fraenger, 10
Na desni strani v ospredju stoji skupina štirih likov, treh svetlo in enega črnopoltega. Svetle postave, dva moška in ena ženska, so od glave do stopal prekriti s svetlo rjavimi lasmi. Znanstveniki se na splošno strinjajo, da te lasate figure predstavljajo divje ali pračloveštvo, vendar se ne strinjajo glede simbolike njihove vključitve. Umetnostni zgodovinar Patrik Reuterswärd na primer trdi, da jih je mogoče obravnavati kot »plemenitega divjaka«, ki predstavlja »namišljeno alternativo našemu civiliziranemu življenju«, pri čemer je tabla zasidrana z »jasnejšo primitivistično noto«.Reuterswärd, Patrik. "A New Clue to Bosch's Garden of Delights". The Art Bulletin, Volume 64, No. 4, December 1982. 636–638: 637 Pisatelj Peter Glum nasprotno meni, da so figure neločljivo povezane s prešuštvom in poželenjem.Glum 2007, 253–256
V jami spodaj desno moška figura kaže proti ležeči ženski, ki je prav tako prekrita z lasmi. Kazalec je edina oblečena figura na tabli in, kot ugotavlja Fraenger, »je z izrazito strogostjo oblečen vse do grla«.Fraenger, 139 Poleg tega je ena redkih človeških figur s temnimi lasmi. Po Fraengerju: