thumb|Animacija Kartagine Kartagina (, , ; Corpus Inscriptionum Semiticarum, Pars Prima, Inscriptiones Phœnicias Continens, Tomus I, E Republicæ Typographeo, Parisiis, 1881, str. 25 ; ) je bilo starodavno mesto v Severni Afriki, ki ga je ustanovila legendarna kraljica Didona na vzhodni strani Tuniškega jezera v današnji Tuniziji. Kartagina je bila eno najpomembnejših trgovskih središč antičnega Sredozemlja in eno najbogatejših mest klasičnega sveta. Postala je glavno mesto civilizacije antične Kartagine in kasneje rimske Kartagine.
Mesto se je iz feničanske kolonije razvilo v prestolnico punskega imperija, ki je v 1. tisočletju pred našim štetjem prevladoval nad velikimi deli jugozahodnega Sredozemlja. Legendarna kraljica Elisa, Alisa ali Didona, prvotno iz Tira, velja za ustanoviteljico mesta,Josephus, Against Apion (Book I, §18) čeprav je bila njena zgodovinska verodostojnost vprašljiva. V mitu je Didona prosila lokalno pleme za zemljo, ki ji je reklo, da lahko dobi toliko zemlje, kolikor jo lahko pokrije volovska koža. Volovsko kožo je razrezala na trakove in postavila obrobje novega mesta. Ko je Kartagina cvetela doma, je država pošiljala koloniste v tujino in magistrate, da bi vladali kolonijam.
Starodavno mesto je bilo uničeno med skoraj triletnim obleganjem Kartagine s strani Rimske republike med tretjo punsko vojno leta 146 pr. n. št. Stoletje pozneje je bilo ponovno razvito kot rimska Kartagina, ki je postala glavno mesto Rimskega cesarstva v provinci Afriki. Vprašanje kartažanskega propada in propada je ostalo predmet literarnih, političnih, umetniških in filozofskih razprav tako v antični kot sodobni zgodovini.
Poznoantična in srednjeveška Kartagina je še naprej igrala pomembno kulturno in gospodarsko vlogo v bizantinskem obdobju. Mesto so po bitki pri Kartagini leta 698 izropale in uničile omajadske sile, da bi preprečile ponovno osvojitev Bizantinskega cesarstva. V muslimanskem obdobju je ostalo zasedeno in so ga muslimani uporabljali kot utrdbo do obdobja Hafsidov, ko so ga zavzeli križarji, prebivalce pa pobili med osmo križarsko vojno. Hafsidi so se odločili uničiti njegovo obrambo, da ga sovražna sila ne bi mogla več uporabiti kot oporišče. Še naprej je deloval tudi kot škofijski sedež.
Regionalna oblast se je v srednjem veku preusmerila v Kairouan in Medino Tunisa, vse do začetka 20. stoletja, ko se je začel razvijati v obalno predmestje Tunisa, ki je bilo leta 1919 ustanovljeno kot občina Kartagina. Arheološko najdišče je leta 1830 prvič pregledal danski konzul Christian Tuxen Falbe. Izkopavanja sta v drugi polovici 19. stoletja izvedla Charles Ernest Beulé in Alfred Louis Delattre. Narodni muzej Kartagine je leta 1875 ustanovil kardinal Charles Lavigerie. Izkopavanja, ki so jih v dvajsetih letih 20. stoletja izvedli francoski arheologi, so najprej pritegnila pozornost zaradi dokazov, ki so jih predložili o žrtvovanju otrok. Med znanstveniki je bilo precejšnje nesoglasje glede tega, ali so v starodavni Kartagini izvajali žrtvovanje otrok.Skeletal Remains from Punic Carthage Do Not Support Systematic Sacrifice of InfantsAncient Carthaginians really did sacrifice their children. University of Oxford News V paleokrščanskem muzeju na prostem v Kartagini so razstavljeni eksponati, izkopane pod okriljem Unesca med letoma 1975 in 1984. Območje ruševin je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Geografija Kartagina leži na afriški sredozemski obali, približno deset kilometrov vzhodno od današnjega Tunisa v severni Tuniziji. Kartagina je bila na najpomembnejši feničanski trgovski poti med Levantom in Gibraltarjem. Lokacija ob Sicilski ožini je omogočala nadzor nad pomorsko trgovino v Sredozemlju. To je bil glavni razlog za gospodarsko in vojaško prevlado mesta. Hkrati je obstajala povezava s Sicilije s Tirenskim morjem in območjem severnega Sredozemlja.
Mesto samo je ležalo na polotoku, ki na vzhodu meji na Tuniški zaliv, na severu je laguna Sebkhet Ariana in na jugu Tuniško jezero. Lokacija je bila strateško ugodna, ker je olajšala obrambo mesta na kopnem. Grič Byrsa je bil središče tako punske kot rimske Kartagine. Severno od dejanskega mestnega območja, vendar še vedno znotraj obzidja, je bilo v starih časih kmetijsko območje Megara.
Zgodovina thumb| Zgodovinski zemljevid (okoli 1890) To poglavje zajema zgodovino mesta Kartagina.
Ustanovitev Kartagina je bila ustanovljena v 9. ali 8. stoletju pr. n. št. Ustanovili so jo feničanski naseljenci iz Tira. V nasprotju s starejšo kolonijo Utica ('Staro (mesto)') so mesto imenovali Novo mesto', Qart-Hadašt. Dionizij iz Halikarnasa ustanavljanje Kartagine datira v leto 814 pr. n. št. Najstarejše arheološke najdbe lahko zasledimo v drugi polovici 8. stoletja pr. n. št..
Samo zgodovinar Junian Justin imenuje ustanovitev Kartagine v povezavi z Eliso (Didona med Rimljani), punsko Išt. Elisa naj bi bila hči Mutta, kralja Tira. Medtem ko je bežala pred preganjanjem brata Pigmaliona, je prek Cipra prišla v Tuniški zaliv. Lokalni poglavar ji je obljubil toliko zemlje, kolikor bi jo lahko zaobjela s kravjo kožo. Elisa je nato kravjo kožo razrezala na tanke trakove, jih sestavila in lahko označila velik kos zemlje. Ta obalni pas je tvoril Byrso, jedro Kartagine. Po ustanovitvi Kartagine se je Elissa žrtvovala piro, da bi zagotovila blaginjo mesta.Werner Huß: Geschichte der Karthager (Abteilung 3, Teil 8). Beck, München 1985, ISBN 3-406-30654-3, S. 41–42.
Ime "Išt" (Elisa) je v punski onomastiki večkrat potrjeno, čeprav njegov pomen 'aktivni' ni z gotovostjo pojasnjen in da ženska, ki je vodila tako daljnosežno odpravo, ne ustreza takratnim okoliščinam in zato ni preveč verodostojna. Tusi obstoj kulta Elise je sporen. Tudi prejšnji pobeg ima legendarne poteze. Nadaljnje podrobnosti zgodbe temeljijo na grški ljudski etimologiji. Vsekakor je treba »Justinov vir« oceniti kot ne preveč zanesljiv. Za ustanovitev Kartagine ni zanesljivih dokazov. Spremenjeno obliko te legende najdemo v Vergilijevi Eneidi.
Punsko obdobje thumb| Lega Kartagine in vplivnega področja okrog 264 pr. n. št. Kartagina je bila prvi dve stoletji svojega obstoja odvisna od svojega matičnega mesta, Tira; to pomeni, da je matičnemu mestu nenehno plačevala davke. Ko so feničansko domovino leta 539 pr. n. št. osvojili Perzijci, se je Kartagina otresla tirskega vpliva. V naslednjih letih se je razvila v pomembno pomorsko in trgovsko silo ter ustanovila kolonije na Siciliji, Sardiniji, Korziki, Balearskih otokih, na severnoafriški obali in na južni sredozemski obali Španije. Dolgotrajni konflikti med perzijskimi vojnami 5. in 4. stoletju pr. n. št., ko je bila Kartagina perzijska zaveznica z grškimi kolonijami, zlasti Sirakuzami in od ustanovitve tudi z Nikajo (Nica), ni zmanjšalo njenega vzpona. V tem času je bila Kartagina izpostavljena močnemu vplivu grške kulture, vendar se je povezala z Etruščani in Perzijci. Med perzijskimi vojnami sta se dogodka zgodovinskega pomena v zahodnem Sredozemlju odražala v vzhodnem Sredozemlju:
540 pr. n. št. pomorska bitka pri Alaliji na vzhodni obali Korzike. Etruščani in Kartažani premagajo grške naseljence iz Fokaje (svoje matično mesto so Perzijci izgubili leta 545 pr. n. št.). 474 pr. n. št. pomorska bitka pri Kumi. Grki pod vodstvom Hierona I. Sirakuškega premagajo zavezniško etruščansko-kartažansko floto (šest let prej, 480 pr. n. št., so Atene v pomorski bitki pri Salamini premagale Perzijce).
Mesto je uspevalo z razcvetom pomorske trgovine. V 4. in 3. stoletju pr. n. št. je Kartagina postala najbogatejše mesto v sredozemski regiji. V mestu je živelo 400.000 ljudi, še 100.000 jih je živelo na sosednjem kmetijskem območju Megare.
Tri punske vojne proti nastajajočemu Rimskemu cesarstvu so na koncu privedle do propada Kartagine. Druga od teh vojn pa je prek kartažanskega generala Hanibala resno ogrozila Rim.
Rimsko obdobje thumb|Ruševine Kartagine (Antoninove terme) thumb|Amfiteater (2006) Po treh letih obleganja so leta 146 pr. n. št., ob koncu tretje punske vojne, Rimljani pod vodstvom Scipiona Aemiliana osvojili Kartagino. Branitelji pod Hasdrubalom so se močno upirali. Med šestdnevnim osvajanjem so rimske čete izropale in uničile velik del mesta, tako da so ga zažgale. 50.000 preživelih prebivalcev se je nato predalo Rimljanom in bilo prodano v suženjstvo. Po znameniti prošnji Katona starejšega, večinoma reproducirana kot Ceterum censeo Carthaginem esse delendam ('Mimogrede, mislim, da je treba Kartagino uničiti'), je bilo preostalo mesto, vključno z gradom (Byrsa), nato sistematično porušeno do temeljnih zidov. Legenda, da je bila na zemljo Kartagine posuta sol, da bi območje postalo sterilno, pa izvira iz 19. stoletja in je starodavni viri ne opisujejo. Vendar pa je urbano območje stoletje ležalo prašno. V uničenju so bili izločeni kulturni dosežki. Dokumenti, ki niso bili uničeni, so bili dani zavezniškim numidijskim knezom. Magovo delo o kmetijstvu je bilo po naročilu rimskega senata prevedeno v latinščino in je bilo morda delno uporabljeno v kasnejših rimskih opisih kmetijstva.
Leta 122 pr. n. št. je med svojo socialno politiko reformator Gaj Sempronij Grakh poskušal ponovno vzpostaviti Kartagino kot Colonia Junonia Carthago. Vendar je naletel na odpor senata. Po Grakhovi nasilni smrti so projekt spet opustili. Navsezadnje je bil Julij Cezar tisti, ki mu je Kartagina dolgovala vstajenje. Po njegovi zmagi nad Pompejem leta 46 pr. n. št. se je Cezar odločil za obnovo Kartagine. Ta projekt je bil realiziran šele pod Avgustom, 29. pr. n. št.. V Kartagino se je naselilo 3000 naseljencev. Mesto se je zdaj imenovalo Colonia Iulia Concordia Carthago. Veliki deli ostankov stavb, ki so do takrat ostali na tleh, so bili nepovratno uničeni, zlasti zaradi odstranitve hriba Byrsa.
Rimski guverner, senatorski prokonzul province Africa Proconsularis, je prebival v Kartagini; to delovno mesto je bilo tudi eno najprestižnejših v celotnem cesarstvu. Prišlo je do hitrega vzpona, zlasti zaradi trgovine z žitom in lončenino. Kartagina je bila v 2. stoletju za Rimom, Aleksandrijo in Antiohijo četrto največje mesto Rimskega cesarstva z več kot 300.000 prebivalci. Leta 238 so uporniki proglasili Gordijana I. za proticesarja - upor je bil utišan, vendar je za cesarja Maksimina Tračana označil začetek konca.
Kartagina je bila središče zgodnjega krščanstva v severni Afriki. Že v 2. stoletju je bila tukaj velika krščanska skupnost; mesto je bilo zaradi svoje velikosti ob Rimu najpomembnejše škofovstvo v zahodni polovici cesarstva. Dejanja silitanskih mučenikov, ki so bili usmrčeni v Kartagini leta 180, so najstarejši krščanski dokument v latinščini. Leta 203 sta svetnici Felicita in Perpetua umrli v areni v Kartagini. Pomembni cerkveni očetje, kot sta Tertulijan in Ciprijan, so delali v Kartagini in oblikovali krščansko literaturo v latinščini. V času škofovanja (248–258) je Ciprijan lahko s številnimi sinodami afriških škofov ustanovil krščansko skupnost v Kartagini kot vodilno skupnost v afriški provinci, katere avtoriteta je sevala tudi v Španijo, Galijo in Italijo. Celo tekmoval je z rimskim škofom, vendar ga na koncu ni mogel premagati. Hkrati se je povečalo preganjanje kristjanov: Ciprijan, ki je leta 250 pobegnil pred preganjalci, je leta 258 demonstrativno umrl kot mučenec.
Poznoantična in islamska širitev