Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ( – ) vključuje v pravo Evropske unije (v nadaljevanju: Unija) nekatere politične, socialne in ekonomske pravice državljanov in prebivalcev Unije. Pripravila jo je Evropska konvencija, slovesno pa so jo 7. decembra 2000 razglasili Evropski parlament, Svet ministrov in Evropska komisija. Takrat njen pravni status ni bil jasen in do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 ni imela polnega pravnega učinka.
V skladu z Listino mora Unija ravnati in sprejemati zakone skladno z Listino, sodišča EU pa bodo odpravila zakonodajo, ki jo bodo sprejele institucije Unije in bo v nasprotju z njo. Listina velja za institucije Unije in njene države članice pri izvajanju prava Unije.
Ozadje V pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (Rimski pogodbi) temeljne ali človekove pravice niso bile omenjene. Rimska pogodba je bila napisana nekaj let po neuspehu Pogodbe o Evropski obrambni skupnosti in Pogodbe o Evropski politični skupnosti. Slednja je vsebovala določbe o pravicah in po mnenju Craiga in de Búrce so se v luči te napake snovalci Rimske pogodbe želeli izogniti implicitno političnim elementom. Vendar se je domneva, da izključno gospodarski cilji nove pogodbe EGS verjetno ne bodo imeli posledic za temeljne pravice, kmalu znašla na preizkušnji.
Sodne zadeve Kmalu po začetku veljavnosti Rimske pogodbe se je Skupnost uveljavila kot pomemben politični akter s političnim vplivom, ki je presegal njegove gospodarske cilje. Leta 1964 je Sodišče Evropske unije v sodbi Costa proti ENEL odločilo, da mora imeti pravo Unije prednost pred nasprotujočim nacionalnim pravom. To je pomenilo, da se nacionalne vlade z uvedbo nasprotujočih domačih ukrepov niso mogle izogniti dogovorom na evropski ravni, pa tudi, da bi zakonodajalec EGS lahko sprejemal predpise brez omejitev, opredeljenih v določbah o temeljnih pravicah, zapisanih v ustavah držav članic. To vprašanje se je pojavilo leta 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft, ko je nemško sodišče presodilo, da del zakonodaje EGS krši nemški temeljni zakon. Na predlog nemškega sodišča je Sodišče presodilo, da uporaba prava Unije ne more biti odvisna od njegove skladnosti z nacionalnimi ustavami, vendar so temeljne pravice "sestavni del splošnih načel prava [Evropske skupnosti]" in je neskladnost s temeljnimi pravicami lahko podlaga za uspešno izpodbijanje evropskega prava.Case 228/69, Internationale Handelsgesellschaft mbH v. Einfuhr und Vorratsstelle für Getreide und Futtermittel ECR 1125; CMLR 255.
S sodbo, sprejeto v zadevi Internationale Handelsgesellschaft, je Sodišče dejansko ustvarilo doktrino nezapisanih pravic, ki zavezuje institucije Skupnosti. Čeprav so pristojnost Sodišča za temeljne pravice institucije odobrile leta 1977Joint Declaration by the European Parliament, the Council and the Commission Concerning the Protection of Fundamental Rights and the European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms (OJ C 103, 27/04/1977 P. 1) in je bila izjava o tem dodana v Maastrichtsko pogodbo,Article F of the Maastricht Treaty Maastricht Treaty . je Evropski svet uradno začel postopek priprave osnutka kodificiranega kataloga temeljnih pravic za EU šele leta 1999.
Razglasitev Leta 1999 je Evropski svet predlagal, naj se za pripravo listine o temeljnih pravicah ustanovi "organ, sestavljen iz predstavnikov voditeljev držav in vlad ter predsednika Komisije terčlanov Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov". Ob ustanovitvi decembra istega leta se je "organ" sam poimenoval Evropska konvencija.
Konvencija je osnutek Listine sprejela 2. oktobra 2000, Evropski parlament, Svet ministrov in Evropska komisija pa so jo slovesno razglasili 7. decembra 2000. Vendar se je hkrati odločilo, da se odločitev o pravnem statusu Listine odloži. Toda ker so jo odobrile tri močne institucije, je pridobil politično težo in jo je Sodišče zato redno navajalo kot vir temeljnih pravic.
Pravna moč Spremenjena listina je bila del propadle Evropske ustave (2004). Po neuspehu te pogodbe je z njeno zamenjavo, Lizbonsko pogodbo (2007), začela veljati tudi Listina, čeprav so jo navajali kot neodvisen dokument in je niso vključevali v samo pogodbo. Vendar sta bili tako različica iz Ustave kot tudi tista, na katero se sklicuje Lizbonska pogodba, spremenjeni različici Listine.
Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je komisarka za pravosodje Viviane Reding predlagala, naj komisarji prisežejo, da bodo upoštevali vse pogodbe EU in Listino. Evropska komisija se je 3. maja 2010 na Evropskem sodišču v Luksemburgu s slovesno prisego zavezala, da bo upoštevala pogodbe Unije in da bo v svojem mandatu pri opravljanju svojih nalog popolnoma neodvisna. Komisarji so se prvič tudi izrecno zavezali, da bodo upoštevali novo Listino o temeljnih pravicah.
Številne države so vztrajale pri zavrnitvi nacionalne uporabe Listine (za podrobnosti glejte nadaljevanje).
Pravni status desno|sličica|350x350_pik| Člen 2 Listine potrjuje prepoved smrtne kazni v EU Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 ima Listina o temeljnih pravicah enako pravno vrednost kot pogodbe o Evropski uniji. Listina iz Pogodbe je spremenjena različica dokumenta iz leta 2000, ki so ga iste tri institucije slovesno razglasile dan pred podpisom same Lizbonske pogodbe.
Člen 51(1) Listine naslavlja Listino na institucije EU, organe, ustanovljene po zakonodaji EU, in pri izvajanju zakonodaje EU na države članice EU. Poleg tega člen 6 spremenjene Pogodbe o Evropski uniji in člen 51(2) Listine preprečujeta, da bi Listina razširila pristojnosti EU. Posledica tega je, da EU ne bo mogla z zakonodajo potrditi pravic, določenih v Listini, razen če je pooblastilo za to določeno v pogodbah. Poleg tega posamezniki države članice ne bodo mogli ovaditi pred sodiščem, ker ni spoštovala pravic iz Listine, razen če je zadevna država članica izvajala pravo Unije. O tej zadnji točki je bilo največ razprav.
Listina ni prvi poskus, da bi načela človekovih pravic postavili v jedro prava Unije. Vse države članice Unije so, prav tako pa morajo biti tudi države kandidatke, podpisnice Evropske konvencije o človekovih pravicah Sveta Evrope, tako da so bila kot izhodišče za sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče) vzeta številna načela konvencije, kot je pravica do poštenega sojenja, še pred njihovo formalno ponovitvijo v Listini. Pri razlagi varstva človekovih pravic, ki ga zagotavljajo splošna načela prava Unije (opisana v razdelku o sodnih primerih zgoraj), je Sodišče že obravnavalo vprašanje, ali pravice, zaščitene s temi splošnimi načeli, veljajo za države članice. Po razglasitvi sodbe Johnston proti Royal Ulster Constabulary,Case 222/84 ECR 1651, 3 CMLR 240. da je pravica do poštenih postopkov eno od splošnih načel prava EU, je moralo Sodišče v sodbi Kremzow proti AvstrijiC-299/95 ECR I-2629, 3 CMLR 1289. odločiti, ali je država članica dolžna uporabiti to načelo v zvezi z napačno obsodbo za umor. Kremzowovi odvetniki so trdili, da njegova zadeva spada na področje prava EU, kar so utemeljevali s tem, da je bila zaradi njegove napačne obsodbe in zaporne kazni kršena njegova pravica do prostega gibanja znotraj Unije. Sodišče je odgovorilo, da glede na to, da zakoni, po katerih je bil Kremzow obsojen, niso bili sprejeti za zagotovitev skladnosti z zakonodajo EU, njegova situacija ne spada v okvir prava Unije.
Besedilo sodbe Kremzow proti Avstriji, ki se nanaša na "področje uporabe prava Unije", se razlikuje od besedila v Listini, ki se nanaša na izvajanje prava Unije. Vendar spremenjeni obrazložitveni memorandum, izdan skupaj z Listino leta 2007, opisuje besedilo, uporabljeno v Listini, kot odraz precedenčnega primera Sodišča.
Britanski in poljski protokol sličica Na pogajanjih pred podpisom Lizbonske pogodbe sta si Poljska in Združeno kraljestvo zagotovila protokol k pogodbi o uporabi Listine o temeljnih pravicah v svojih državah.
Protokol v členu 1(1) določa, da "Listina ne širi pristojnosti Sodišča Evropske unije ali sodišč Poljske oziroma Združenega kraljestva, za razsojanje glede združljivosti zakonov in drugih predpisov, prakse ali upravnih ukrepov Poljske oziroma Združenega kraljestva s temeljnimi pravicami, svoboščinami in načeli iz Listine." V členu 1(2) je nato zapisano, da poglavje IV Listine, ki vsebuje ekonomske in socialne pravice, ne ustvarja iztožljivih pravic v razmerju do Poljske ali do Združenega kraljestva, razen če nista ti državi članici predvideli takšne pravice v svoji nacionalni zakonodaji.
Poljska in Združeno kraljestvo sta protokol želela iz različnih razlogov. Združeno kraljestvo je prvotno nasprotovalo pravno zavezujoči listini zaradi zaskrbljenosti, da bi to povzročilo naval tožb britanskih državljanov pred Sodiščem Evropske unije, da bi svoje listinske pravice uveljavili v Združenem kraljestvu, in povečalo poslovne stroške. Čeprav so Britanci med pogajanji o neuspeli Evropski ustavi sprejeli pravno zavezujočo listino pravic, so se na lizbonskih pogajanjih dogovorili za protokol, ki bi po besedah takratnega britanskega ministra za Evropo zagotovil, da Listina ne bo razširila pristojnosti Sodišča na pravo Združenega kraljestva. Po drugi strani pa Poljski ni bilo všeč po njenem mnenju liberalno stališče Listine do socialnih vprašanj, zato je septembra 2007 poljska vlada navedla, da želi biti vključena v britanski protokol.
O pravnih učinkih protokola se precej razpravlja. Po enem stališču, ki ga deli Jan Jirásek, je, protokol izvzetje, ki izključuje uporabo Listine na Poljskem in v Združenem kraljestvu. Po drugem stališču, ki ga deli Ingolf Pernice, je protokol le interpretativni in bo imel le omejene pravne posledice ali pa ne bo imel pravnih posledic. Craig in de Burcá trdita, da je protokol le ugotovitveni. Trdita, da "Listina ne razširja zmožnosti" Sodišča Evropske unije ali drugega sodišča, da razveljavi zakonodajo Združenega kraljestva ali Poljske, vendar je bilo Sodišče v vsakem primeru že pristojno za to. V skladu s tem je "malo verjetno, da bo imel protokol pomembne praktične posledice."
V sodbi NS proti notranjemu ministru je Sodišče odločilo, da člen 1(1) protokola "formulira člen 51 listine v zvezi s področjem uporabe listine in njegov cilj ni Republiko Poljsko in Združeno kraljestvo oprostiti obveznosti, da spoštujeta določbe listine, in sodišču ene od teh držav članic preprečiti, da zagotavlja spoštovanje teh določb."Joined Cases C-411/10 and C-493/10, N.S. v Home Secretary and M.E. v. Refugee Applications Commissioner EUECJ C-411/10 (21 December 2011). Quoted from para. 120.
Izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ("breksit") V skladu z oddelkom 5(4) zakona o Evropski uniji (o izstopu iz Evropske unije) iz leta 2018 Listina o temeljnih pravicah po izstopu iz Unije ni bila ohranjena v zakonodaji Združenega kraljestva.EU (Withdrawal) Bill - Factsheet 6: The Charter of Fundamental Rights The National Archives
Predlagani češki protokol Med ratifikacijo Lizbonske pogodbe je češki predsednik Václav Klaus izrazil zaskrbljenost, da bo Listina družinam Nemcev, ki so bili po drugi svetovni vojni pregnani z ozemlja današnje Češke republike, omogočila izpodbijanje izgona pred sodišči Unije, čeprav pravni strokovnjaki menijo, da zakoni, po katerih so bili Nemci izgnani, Beneševi odloki, ne apadajo pod pristojnost prava Unije. Potem Klausovi zavrnitvi ratifikacije Lizbonske pogodbe na Češkem, razen če bi bila država izvzeta iz Listine, tako kot Poljska in Združeno kraljestvo, so se voditelji Unije oktobra 2009 dogovorili, da bodo protokol spremenili tako, da bo ob naslednji pristopni pogodbi vključeval tudi Češko, Mahony, Honor (30 October 2009) EU treaty closer to ratification after Czech deal agreed , EU Observer Gardner, Andrew (29 October 2009) Klaus gets opt-out, European Voice da bi Klausa prepričali k podpisu pogodbe, kar je pozneje tudi storil.