Hugo van der Goes, flamski slikar, * ok. 1430/1440, morda Gent, † 1482, Auderghem
Bil je eden najpomembnejših in izvirnih flamskih slikarjev poznega 15. stoletja pa tudi pomemben slikar oltarnih del, pa tudi portretov. S svojim monumentalnim slogom, uporabo določenega barvnega razpona in individualističnim načinom portretiranja je v slikarstvo vnesel pomembne novosti. Od leta 1483 dalje je prisotnost njegove mojstrovine Portinarijev oltar, v Firencah vplivala na razvoj realizma in uporabo barve v italijanski renesančni umetnosti.Till-Holger Borchert, Hugo van der Goes at Flemish Primitives
Življenje Hugo van der Goes se je verjetno rodil v Gentu ali v okolici Genta okoli leta 1440. O umetnikovem življenju pred letom 1467, letom, ko je postal mojster v slikarskem cehu v Gentu, ni nič z gotovostjo znanega. Pokrovitelja njegovega članstva v cehu sta bila Joos van Wassenhove, mojster v Gentu iz leta 1464 in Daneel Ruthaert.Catherine Reynolds. "Goes, Hugo van der." Grove Art Online. Oxford Art Online. Oxford University Press. Web. 19 May 2016 Verjetno se je učil drugje, preden je postal mojster v Gentu. Nekateri zgodovinarji domnevajo, da je bil Dieric Bouts verjetno mojster van der Goesa, vendar za to ni neodvisnih dokazov.J. Koldeweij, A. Hermesdorf, P. Huvenne, De schilderkunst der Lage Landen: De Middeleeuwen en de zestiende eeuw, Amsterdam University Press, 2006, p. 106-110
Leta 1468 je mesto Gent naročilo umetniku, da izvede nekatera dela v zvezi s podelitvijo Velikega odpustka, ki ga je dobilo mesto. V naslednjih letih je več mestnih naročil zahtevalo, da je Van der Goes ustvaril okraske za prireditve, kot so papeški blazoni. Leta 1468 je bil v mestu Brugge, kjer je izdeloval okraske za praznovanje poroke med Karlom Drznim in Margareto Yorško. Hugo van der Goes je ponovno zabeležen 18. oktobra 1468, ko je skupaj z drugimi člani Gentskega slikarskega ceha na skupščini ceha v Gentu gostil slikarje iz bližnjega Tournaija, da bi skupaj praznovali dan sv. Luke, ki je bil zavetnik slikarjev.
Leta 1469 sta Hugo van der Goes in Joos van Wassenhove jamčila za Alexandra Beninga za njegov vstop kot mojstra v slikarski ceh v Gentu. Alexander Bening se je leta 1480 poročil s Katarino van der Goes, sestrično Huga van der Goesa. Umetnik je skupaj s svojo delavnico delal po naročilih mesta Gent za zagotavljanje heraldičnih okraskov za Blijde Intrede (slavnostni kraljevi vstop) Karla Drznega v Gent leta 1469 in pozneje leta 1472.
Ko je leta 1470 Joos van Wassenhove iz Genta odšel v Italijo, da bi postal dvorni slikar Federica da Montefeltra, vojvode Urbinskega, je van der Goes postal vodilni slikar v Gentu. Leta 1473 je burgundski dvor plačal Van der Goesu za ustvarjanje blazonov, uporabljenih na pogrebu Karla Dobrega. Slikar je bil večkrat izvoljen za diakona slikarskega ceha v Gentu in je bil njegov diakon od 1474 do 1476.
V tem obdobju je Hugo van der Goes naslikal Poklon Treh kraljev, znan tudi kot oltar Monforte (Gemäldegalerie, Berlin) in delal pri naročilu Tommasa Portinarija, italijanskega bankirja za Medičejsko banko v Bruggeu, Portinarijev oltar (galerija Uffizi, Firence), ki je prispel na cilj v Firence šele leta 1483, ko je umetnik že umrl.
Van der Goes je dosegel precejšen uspeh in si zagotovil pomembna naročila burgundskega dvora, cerkvenih ustanov, bogate flamske buržoazije in združenj italijanskih poslovnežev s sedežem v burgundski Nizozemski. Ko je leta 1477 dosegel vrhunec svoje kariere, se je van der Goes nenadoma odločil zapreti svojo delavnico v Gentu, da bi postal frater conversus (tj. laični brat) v samostanski skupnosti Rood Klooster blizu Auderghema (danes v Bruslju). Rood Klooster je bil del samostanskega krila gibanja Devotio Moderna in je pripadal kongregaciji Windesheim. V samostanu je užival določene privilegije. Še naprej je smel delati pri slikarskih naročilih in piti vino. Glede na kroniko, ki jo je v latinščini med letoma 1509 in 1513 pisal Gaspar Ofhuys, menih v Rood Kloosterju, so van der Goesa obiskale ugledne osebe, med katerimi je bil tudi nadvojvoda Maksimilijan.
V času, ko je bil v samostanu, je leta 1482 prejel prošnjo odvetnika mesta Leuven, da oceni dela za mestno hišo v Leuvenu, ki jih je Dieric Bouts pustil nedokončana v času svoje smrti. Kot nagrado za to storitev je van der Goes od mestnih oblasti dobil vrč z renskim vinom. Verjame se, da je bil Van der Goes tisti, ki je dokončal Boutsov nedokončani Triptih za Hyppolita Berthoza. Njegov prispevek je bila slika na levi plošči portretov para, ki je plačal za triptih. Leta 1482 je samostan poslal van der Goesa v Köln skupaj s polbratom Nicolaesom, ki je prav tako izpolnil redovne zaobljube in še enim samostanskim bratom.Wolfgang Stechow, Northern Renaissance Art, 1400–1600: Sources and Documents, Northwestern University Press, 1966, pp. 15–18 Na povratku tega potovanja je umetnik utrpel akutno depresijo in se razglasil za prekletega. Neuspešno je poskusil samomor. Tovariši so ga pripeljali nazaj v Bruselj in nato v Rood Klooster. Po kratkem okrevanju je kmalu zatem v Rood Kloosterju umrl.
Ugiba se, da je tesnoba zaradi njegovih umetniških dosežkov morda prispevala k njegovi norosti, saj »ga je globoko mučila misel, kako bo kdaj dokončal umetnine, ki jih je moral naslikati in takrat je bilo rečeno, da bi devet let komaj dovolj«. Poročilo nemškega zdravnika Hieronymusa Münzerja iz leta 1495, po katerem je slikar iz Genta zaradi poskusa izenačenja z Gentskim oltarjem zapadel v melanholijo, se lahko nanaša na Huga van der Goesa.Colin Thompson, Lorne Campbell, Hugo van der Goes and the Trinity panels in Edinburgh, Trustees of the National Galleries of Scotland; London : distributed by A. Zwemmer, 1974, p. 5
Psihični zlom Huga van der Goesa je bil ponovno odkrit šele leta 1863, ko je belgijski zgodovinar Alphonse Wauters objavil informacije, ki jih je našel v novoodkriti Ofhuysovi kroniki. Wautersova objava je navdihnila pokojnega romantičnega belgijskega slikarja Emila Wautersa (nečaka Alphonsea Wautersa), da je ustvaril svojo sliko Portret Huga van der Goesa iz leta 1872 (1872, Kraljevi muzeji lepih umetnosti Belgije). Ta slika prikazuje Huga van der Goesa v njegovem obdobju norosti in je bila tako uspešna, da je bila na Pariškem salonu nagrajena z veliko medaljo. Leta 1873 je nizozemski slikar Vincent van Gogh v pismu svojemu bratu Theu van Goghu omenil Wautersovo sliko. Van Gogh je še dvakrat primerjal svoj videz z videzom van der Goesa, kot ga je ustvaril Wauters in izjavil, da se je čustveno poistovetil s slikarjem iz 15. stoletja.Susan Koslow, "The Impact of Hugo van der Goes’s Mental Illness and Late-Medieval Religious Attitudes on the Death of the Virgin," in Healing and History, Essays for George Rosen, ed. Charles E. Rosenberg (New York: Neale Watson Academic Publications, 1979), p. 27-50
Delo Splošno Pripisovanje njegovih del je bilo za umetnostne zgodovinarje težko. Številna dela, za katera so v začetku do sredine 20. stoletja verjeli, da so njegova, so zdaj članov njegove delavnice ali sledilcev in torej kopije. Ker ni dokumentarnih dokazov, so atribucije temeljile na primerjavi z njegovim Portinarijevim oltarjem iz leta 1470 (galerija Uffizi, Firence), za katerega obstaja jasno pripisovanje avtorstva van der Goesa.Lorne Campbell. The Fifteenth-Century Netherlandish Paintings. London, National Gallery. New Haven: Yale University Press, 1998. , p. 240.
Izvirniki velikega dela van der Goesovih del so izgubljeni. Ta dela so ohranjena le s kasnejšimi kopijami, narejenimi po teh izgubljenih izvirnikih. Številne kopije pričajo o velikem spoštovanju, ki so ga imeli do njega in tudi prispevajo k njegovemu pomembnemu vplivu na zgodnjo flamsko umetnost. Grafike Martina Schongauerja po delih van der Goesa so umetnikov vpliv širili čez flamske meje v Nemčijo. Ugledni bruggški slikar Gerard David in pomočniki v njegovi delavnici so se očitno navdihnili pri gentskem umetniku.
Hugo van der Goes je bil pomemben slikar oltarnih del, pa tudi portretov. Njegova glavna verska dela vključujejo Portinarijev oltar, Poklon Treh kraljev (imenovan tudi Oltar Monforte), Čaščenje pastirjev (oba Gemäldegalerie, Berlin), Dunajski diptih (Umetnostnozgodovinski muzej, Dunaj) ) in Marijina smrt (Groeningemuseum, Brugge).Portrait of a Man at the Metropolitan Museum of Art
V 1460-ih je van der Goes dobil naročilo za oltarno podobo cerkve Svete Trojice v Edinburghu s strani prvega provosta Edwarda Bonkila. Cerkev je ustanovila škotska kraljica, Marija Guelderska.Fleming, Alexander & Mason, Roger, eds., Scotland and the Flemish People (Birlinn: Edinburgh, 2019), p. 93 Na štirih ohranjenih ploščah oltarja svete Trojice je upodobljen škotski kralj Jakob III. Ob njem sta sveti Andrej in njegov sin, bodoči Jakob IV. Škotski In njegova žena Margareta Danska. Nastopi tudi donator Edward Bonkil.Jill Harrison, 'Fresh Perspectives on Hugo van Goes' Portrait of Margaret of Denmark and the Trinity Altarpiece', The Court Historian, 24:2 (2019), pp. 120-138
Portinarijev oltar
Van der Goesovo najbolj znano ohranjeno delo je Portinarijev oltar. Triptih je oltarni nastavek, ki jo je za cerkev Sv. Egidija v bolnišnici Santa Maria Nuova v Firencah naročil Tommaso Portinari, vodja podružnice Medičejske banke v Bruggeu.Lorne Campbell, The Fifteenth Century Netherlandish Paintings National Gallery Company, p. 240
Leta 1483, očitno nekaj let po tem, ko ga je van der Goes dokončal, je oltarna slika prispela v Piso, od koder je bila prek kanala odposlana do Porta San Friano v Firencah. Oltarna slika je bila obešena v cerkvi bolnišnice Santa Maria Nuova.
Surove značilnosti pastirjev v kompoziciji van der Goesa so močno vplivale na slikarje, ki so delali v Firencah. Domenico Ghirlandaio je verjetno navdih za svoje Razodetje v kapeli Sasseti dobil prav pri njem. Največje nizozemsko delo, ki ga je bilo mogoče videti v Firencah, je bilo zelo pohvaljeno. Giorgio Vasari ga je v svojem Viteu leta 1550 označil kot Ugo d'Anversa ('Hugo iz Antwerpena'). To je edina dokumentacija za avtorstvo Huga van der Goesa. Vsa druga dela pripisujejo Van der Goesu na podlagi slogovne primerjave z oltarno podobo.
Po smrti Huga van der Goesa je bil triptih napačno pripisan drugim, med drugim Andrea del Castagno in Domenicu Venezianu. Ta dva umetnika sta izdelala freske okoli oltarne slike, vendar nista sodelovala pri njenem oblikovanju. Leta 1824 jo je Karl Friedrich Schinkel opredelil kot delo Huga van der Goesa. Šele kasneje je ta teorija postala splošno sprejeta.