Jame Mogao, znane tudi pod imenom Tisoč Budinih jam ali Jame tisočih Bud, tvorijo sistem 500 templjev 25 km jugovzhodno od središča Dunhuanga, oaze, ki se nahaja na verskem in kulturnem križišču na Svilne ceste v provinci Gansu na Kitajskem. Jame so lahko znane tudi pod imenom jame Dunhuang; vendar se ta izraz uporablja tudi kot skupni izraz, ki vključuje tudi druga budistična jamska območja na območju Dunhuanga in okoli njega, kot so jame Zahodnih tisočih Bud, Jame vzhodnih tisoč Bud, jame Julin in jame Pet templjev. Jame vsebujejo nekaj najlepših primerov budistične umetnosti v obdobju 1000 let. Prve jame so bile izkopane leta 366 kot kraji budistične meditacije in čaščenja. Jame Mogao so najbolj znane med kitajskimi budističnimi jamami in so skupaj z Jamami Longmen in jamami Jungang eno izmed treh slavnih starodavnih budističnih kiparskih lokacij na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Pomembno skrivališče dokumentov je bilo odkrito leta 1900 v tako imenovani knjižnični jami, ki je bila zazidana v 11. stoletju. Vsebina knjižnice je bila nato razpršena po vsem svetu, največje zbirke pa zdaj najdemo v Pekingu, Londonu, Parizu in Berlinu, mednarodni projekt Dunhuang pa obstaja za usklajevanje in zbiranje znanstvenih del o rokopisih iz Dunhuanga in drugem gradivu. Jame same so danes priljubljena turistična destinacija, številne pa so odprte za obisk.Makinen, Julie (September 27, 2014) "Getty Institute helps save China's Mogao Grottoes from tourism's impact" Los Angeles Times
Etimologija Jame se v kitajščini ponavadi imenujejo Jame tisočih Bud (kitajsko: 千佛洞; pinjin: qiānfó dòng), ime, za katerega nekateri učenjaki domnevajo, da izhaja iz legende o njeni ustanovitvi, ko je menih Juezun imel vizijo tisoč Bud na tem mestu. To ime pa je morda prišlo iz velikega števila figur Bude na tem mestu ali miniaturnih figur, naslikanih na stenah jam, saj se te figure pogovorno imenujejo 'tisoč Bud'. Ime Jame Mogao (kitajsko: 莫高窟; pinjin: Mògāo kū) je bilo uporabljeno v dinastiji Tang, kjer se Mogao nanaša na upravno okrožje na tem območju v času dinastije Tang. Mogao lahko pomeni 'brez enakovrednega' (dobesedno 'nič višje', kjer mo pomeni 'nič', gao pa 'visoko'); alternativno branje je lahko 'visoko v puščavi', čese mo bere kot različica kitajskega izraza za 'puščavo'. Mogao se uporablja tudi kot ime sodobnega mesta, ki ga upravlja mesto Dunhuang: mesto Mogao (莫 高 镇). Jame Mogao se po najbližjem mestu Dunhuang pogosto imenujejo tudi jame Dunhuang, kar pomeni 'plamen svetilnika', saj so bili svetilniki na mejni postaji uporabljeni za opozarjanje na napade nomadskih plemen. Izraz Jame Dunhuang pa se v širšem pomenu uporablja tudi kot skupni izraz za vse jame, najdene na območju Dunhuang ali okoli njega.
Zgodovina
Dunhuang je kot mejno postojanko ustanovil cesar Wudi iz dinastije Han za zaščito pred nomadskimi plemeni Šjongnu leta 111 pr. n. št. Postal je tudi pomemben prehod na Zahod, trgovsko središče vzdolž Svilne ceste, pa tudi stičišče različnih ljudi in religij, kot je budizem.
Za začetek gradnja jam Mogao v bližini Dunhuanga se na splošno šteje 4. stoletje našega štetja. Glede na knjigo, napisano v času vladavine Tang cesarice Wu, je Fokan Dži (佛龕 記, Poročilo o budističnih svetiščih) avtorja Li Džunšjuja (李君 修), je budističnega meniha z imenom Lè Zūn (樂 尊, ki se lahko imenuje tudi Juezun) vizija o tisočih Budah, ki se je leta 366 našega štetja kopala v zlati svetlobi, navdihnila, da je tu zgradil jamo.Fokan Ji Original text: Zgodbo najdemo tudi v drugih virih, na primer v napisih na steli v jami 332; zgodnejši datum leta 353 pa je bil naveden v drugem dokumentu Šadžou Tudžing (沙 州 土 鏡, Geografija Shazhou). Pozneje se mu je pridružil drugi menih Faliang (法 良) in najdišče je postopoma raslo; v času severnega Lianga je na tem mestu nastala majhna skupnost menihov. Jame so sprva služile le kot mesto meditacije za menihe puščavnike, vendar so se razvile v samostane, ki so nastali v bližini. Člani vladajoče družine Severni Wei in Severni Džov so tu zgradili številne jame, ki so se razcvetele v kratkotrajni dinastiji Sui. Do dinastije Tang je število jam doseglo več kot tisoč.
V času dinastij Sui in Tang so jame Mogao postale mesto čaščenja in romanja za javnost. Od 4. do 14. stoletja so jame gradili menihi, in so služile kot svetišča s sredstvi donatorjev. Te jame so bile dodelano poslikane, jamske slike in arhitektura so služile kot pripomočki k meditaciji, kot vizualni prikaz iskanja razsvetljenja, mnemotehnične naprave in kot učna orodja za obveščanje nepismenih o budističnih verovanjih in zgodbah. Glavne jame so sponzorirali pokrovitelji, kot so pomembna duhovščina, lokalna vladajoča elita, tuji veljaki in kitajski cesarji. Druge jame so morda financirali trgovci, vojaški častniki in drugi lokalni prebivalci, kot so ženske skupine.
V času dinastije Tang je Dunhuang postal glavno trgovsko središče Svilne ceste in glavno versko središče. V tem obdobju je bilo v Mogaou zgrajenih veliko jam, vključno z dvema velikima kipoma Bude na tem mestu, največji pa je bil zgrajen leta 695 po ediktu, ki ga je leto prej uvedla cesarica Wu Zetian iz dinastije Tang, za gradnjo velikanskih kipov po vsej državi. Lokacija se je izognilo preganjanju budistov, ki ga je leta 845 ukazal cesar Wuzong, saj so bile takrat pod tibetanskim nadzorom. Dunhuang so kot obmejno mesto v različnih časih zasedali drugi ne-Han Kitajci. Po dinastiji Tang je mesto postopoma propadalo, gradnja novih jam pa je v celoti prenehala po dinastiji Juan. Do takrat je islam osvojil večino Srednje Azije, Svilna cesta pa je postala manj pomembna, ko je začelo prevladovati trgovanje po morskih poteh v kitajski trgovini z zunanjim svetom. V času dinastije Ming je bila Svilna cesta dokončno uradno opuščena, Dunhuang pa je zunanji svet počasi opustošil in v veliki meri pozabil. Večina jam Mogao je bila zapuščena; lokacija pa je bila še vedno romarsko mesto in so ga na začetku 20. stoletja, ko se je za to mesto znova začelo zanimanje, uporabljali lokalni ljudje.
Odkritje in oživitev
Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja so se zahodni raziskovalci začeli zanimati starodavno Svilno cesto in izgubljena mesta v Srednji Aziji, tisti, ki so šli skozi Dunhuang, pa so opazili freske, skulpture in predmete, kot je Sulejmanova stela v Mogaou. V jamah je po ocenah pol milijona kvadratnih metrov verskih fresk. Največje odkritje pa je prišlo od kitajskega daoista po imenu Wang Juanlu, ki je bil na prelomu stoletja imenovan za skrbnika nekaterih teh templjev in poskušal zbrati sredstva za popravilo kipov.
Nekatere jame je do takrat zasul pesek, Wang se je lotil čiščenja peska in poskusil restavrirati lokacijo. V takšni jami je 25. junija 1900 Wang sledil odvajanju dima iz cigarete in za eno stranjo hodnika, ki je vodil v glavno jamo, odkril obzidje. Za steno je bila majhna jama, napolnjena z ogromno zakladnico rokopisov. V naslednjih nekaj letih je Wang vzel nekaj rokopisov, da jih je pokazal različnim uradnikom, ki so izrazili različno stopnjo zanimanja, toda leta 1904 je Wang po ukazu guvernerja Gansuja, zaskrbljenega zaradi stroškov prevoza teh dokumentov, ponovno zapečatil jamo.
Besede o odkritju Wanga so opozorile britansko / indijsko skupino, ki jo je vodil britanski arheolog, rojen v Madžarskem, Aurel Stein, ki je bil leta 1907 na arheološki odpravi na tem območju. Stein se je z Wangom pogajal, da bi mu omogočil odstranitev velikega števila rokopisov ter najboljših slik in tekstila v zameno za donacijo za obnovitvena prizadevanja. Sledila mu je francoska odprava pod vodstvom Paula Pelliota, ki je leta 1908 pridobil na tisoče predmetov, nato pa japonska odprava pod vodstvom Otanija Kozuija leta 1911 in ruska odprava pod vodstvom Sergeja F. Oldenburga leta 1914. Znani učenjak Luo Zhenyu je uredil nekatere rokopise pridobiljene v zvezku od Pelliota, kar je bilo nato objavljeno leta 1909 kot Rokopisi jam Dunhuang (敦煌 石室 遺書).Dunhuang shi shi yi shu
Stein in Pelliot sta na Zahodu vzbudila veliko zanimanje za jame Dunhuang. Raziskovalci v Pekingu so po ogledu vzorcev dokumentov, ki jih je imel Pelliot, spoznali njihovo vrednost. Zaskrbljeni, da bi lahko preostale rokopise izgubili, so Luo Zhenyu in drugi prepričali ministrstvo za šolstvo, da izterja preostale rokopise, ki so bili poslani v Peking leta 1910. Vendar pa vsi preostali rokopisi niso bili odpeljani v Peking, nekateri so bili ukradeni. Govorice o skladišču dokumentov, ki so jih vzeli lokalni prebivalci, so se nadaljevale še nekaj časa, dokumente, ki jih je Wang pred oblastmi skrival, pa so našli pozneje v 1940-ih. Ruski vojaki na Kitajskem so nekatere jame poškodovali in uničili, ko jih je lokalna oblast leta 1921 uporabila za njihovo bivanje, ko so pobegnili iz državljanske vojne po ruski revoluciji. Leta 1924 je ameriški raziskovalec Langdon Warner iz nekaterih jam odstranil številne freske in kip. Leta 1939 so vojaki Kuomintanga, nameščeni v Dunhuangu, povzročili nekaj škode na freskah in kipih.
Razmere so se izboljšale leta 1941, ko je po obisku mesta Wu Zuorena v preteklem letu, slikar Džang Dačjan prišel v jame z majhno ekipo pomočnikov in ostal dve leti in pol, da bi popravil in kopiral freske. Kopije stenskih poslikav je razstavil in objavil leta 1943, kar je pripomoglo k oglaševanju in dajanju velikega pomena umetnosti Dunhuanga na Kitajskem. Zgodovinar Šjang Da je nato prepričal Ju Jourena, uglednega člana Kuomintanga (kitajske nacionalistične stranke), da ustanovi ustanovo, Raziskovalni inštitut za umetnost Dunhuanga (ki je kasneje postala Akademija Dunhuang), da bo leta 1944 skrbel za to najdišče in njegovo vsebino. Leta 1956 se je prvi premier Ljudske republike Kitajske Džov Enlaj osebno zanimal za jame in odobril donacijo za popravilo in zaščito mesta; in leta 1961 je državni svet Mogao jame razglasil za posebej zaščiten zgodovinski spomenik, kmalu zatem pa so se začela obsežna obnovitvena dela. Lokacija se je izognila škodi, ki je bila med kulturno revolucijo povzročena mnogim verskim krajem.
Danes si še naprej prizadevajo za ohranitev in raziskovanje. Jame Mogao so postale ena od Unescovih znamenitosti svetovne dediščine leta 1987. Od leta 1988 do 1995 je bilo na severu od 487 jam, znanih od zgodnjih 19. stoletja, odkritih še 248 jam.
Knjižnična jama
Jama 17, ki jo je odkril Wang Juanlu, je postala znana kot Knjižnična jama. Nahaja se ob vhodu v jamo 16 in je bila prvotno uporabljena kot spominska jama lokalnemu menihu Hongbianu ob njegovi smrti leta 862. Hongbian iz bogate družine Wu je bil odgovoren za gradnjo jame 16 in knjižnične jame in jo je morda že v življenju uporabljal kot umik. V jami je bil prvotno njegov kip, ki so ga preselili v drugo jamo, ko so jo uporabljali za rokopise, od katerih nekateri nosijo hongbijski pečat. V jami je bilo najdeno veliko dokumentov, datiranih od 406 do 1002, ki so bili zbrani v tesno zapakiranih plasteh svežnjev. Poleg 1100 svežnjev je bilo tudi več kot 15.000 papirnatih knjig in krajših besedil, vključno s hebrejsko spokorno molitvijo (selichah). V Knjižnični jami je bil tudi tekstil, kot so transparenti, številne poškodovane figurice Bud in drugi budistični pripomočki.