Zgoraj: Viri svetlobe z različnimi magnitudami. Razviden je zelo svetel blisk satelita. Spodaj: Hubblovo ultragloboko polje je zaznalo več teles vse do 30. magnitude (levo). Komet Borelly ima prikazane barve, ki označujejo svetlost preko treh magnitud (desno).

Magnituda je v astronomiji brezrazsežna količina svetlosti telesa na določenem pasu valovnih dolžin, običajno v vidnem ali infrardečem spektru, včasih pa preko vseh valovnih dolžin. Magnitude je v antiki definiral Hiparh s svojo nenatančno, toda sistematično metodo.

Lestvica je logaritmična, kjer je vsaka sprememba magnitude enaka spremembi svetlosti za faktor petega korena iz 100, kar je približno 2,512. Primer: zvezda 1. magnitude je natanko 100-krat svetlejša od zvezde 6. magnitude. Svetlejše kot je telo, nižjo vrednost magnitude bo imel. Za izredno svetle objekte so dovoljene tudi negativne vrednosti.

Astronomi uporabljamo dve različni definiciji magnitude: navidezna magnituda in absolutna magnituda. Navidezna magnituda () je količina svetlosti telesa na nočnem nebu, gledano z Zemlje. Odvisna je od dejanskega izseva, razdalje in ekstinkcije, ki znižuje svetlost. Absolutna magnituda () podaja dejanski izsev, ki ga seva telo, in je za zvezde definirana kot navidezna magnituda, ki bi jo imelo telo na razdalji 10 parsekov. Za planete in mala telesa Osončja obstajajo kompleksnejše definicije, ki temeljijo na svetlosti na razdalji ene astronomske enote od opazovalca in Sonca.

Sonce ima navidezno magnitudo −27 in Sirij, ki je najsvetlejša zvezda ponoči, ima −1.46. Navidezno magnitudo se lahko določi tudi umetnim telesom v Zemljini tirnici. Primer je Mednarodna vesoljska postaja (ISS), ki včasih dosega magnitudo do −6.

Lestvica

Lestvica deluje obratno, kot bi si sprva predstavljali: telesa z negativno magnitudo so svetlejša kot tista s pozitivno magnitudo. Z nižanjem magnitude se telo svetli. sredina Telesa, ki so dlje na levo, so svetlejša. Telesa, ki so dlje na desno, so temnejša. Torej se nič pojavi v sredini, skrajno levo so najsvetlejša telesa, skrajno desno so najtemnejša telesa.

Navidezna in absolutna magnituda

Zgledi

Naslednja tabela podaja navidezne magnitude nebesnih teles in umetnih satelitov od Sonca do najtemnejšega telesa, ki ga lahko še zazna Hubblov vesoljski teleskop (HST): navidezna magnituda svetlost glede na magnitudo 0 zgled navidezna magnituda svetlost glede na magnitudo 0 zgled navidezna magnituda svetlost glede na magnitudo 0 zgled−27Sonce−7631Supernova SN 1006133C 273 meja 4,5–6 inčnih (11–15 cm) teleskopov−26−6251ISS 14Pluton meja 8–10 inčnih (20–25 cm) teleskopov−25−5100Venera 15−24−439,8Najtemnejše telo, ki ga lahko sredi dneva zaznamo s prostim očesom16Haron −23−315,8Jupiter , Mars 17−22−26,31Merkur 18−21−12,51Sirij19−2001Vega, Saturn 20−1910,398Antares21Kaliroja −1820,158Severnica22−1730,0631Karlovo srce23−1640,0251Alfa Raka24−1550,01Vesta , Uran 25Fenrir −146povprečna meja vidnosti s prostim očesom26−13Polna luna7Ceres najtemnejše zvezde, vidne s prostim očesom iz zelo temnih krajev27mejna magnituda za 8m teleskope−128Neptun 28−11929−1010povprečna meja 7×50 binokularjev30−9Iridijev izbruh 11Proksima Kentavra31−81232mejna magnituda HST za vidno svetlobo

Glej tudi

AB magnituda diagram barva–barva seznam najsvetlejših zvezd seznam najsvetlejših zvezd v zgodovini fotometrično standardna zvezda UBV fotometrični sistem

Opombe

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Opazovalna astronomija

la:Magnitudo (astronomia)