Pitirim Sorokin

Pitirim Aleksandrovič Sorokin (rusko: Питирим Александрович Сорокин; 21. ali 23. januar 1889, vas Turya, Yarensko okrožje, Vologodska občina, Rusija – 10. februar 1968, Winchester, Massachusetts, ZDA) je bil ruski, kasneje ameriški, sociolog, kulturolog, pedagog in politični aktivist, ki je prispeval k nastanku teorije socialne stratifikacije in socialne mobilnosti.

Življenje

Zgodnja leta življenja Pitirim Aleksandrovič Sorokin se je rodil 21. ali 23. januarja 1889, v Turji, majhni vasici v Jarenskem okrožju v Volgogradski pokrajini v Ruskem carstvu, kot drugi sin očetu Rusu in materi iz ljudstva Komi. Sorokinov oče, Aleksander Prokopijevič Sorokin, je bil iz Velikega Ustjuga, bil je potujoči obrtnik, specializiran za zlato in srebro, njegova mati Pelagija Vasilijevna pa je bila domorodka Žesharta in je pripadala kmečki družini. Njegov starejši brat Vasilij se je rodil leta 1885, mlajši brat Prokopij pa leta 1893. Sorokin je bil star 3 leta, ko je njegova mati umrla, po njeni smrti pa sta ostala Sorokin in njegov starejši brat Vasilij z njunim očetom. Potovali so po vaseh v iskanju službe, medtem ko je Prokopija prevzela teta Anisija Vasilijevna Rimski, ki je živela s svojim možem Vasilijem Ivanovičem v vasi Rimija. Oče Pitirima je postal alkoholik, zaradi česar je imel? hudo tesnobo in napade panike? do te mere?, da je bil fizično nasilen do svojih sinov. Po hudem pretepanju, ki je na Pitirimovi zgornji ustnici pustilo brazgotino, se je Pitirim pri enajstih letih skupaj s starejšim bratom odločil, da želi biti neodvisen in ne več pod očetovim skrbništvom.

Izobrazba in boj proti komunizmu V zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja je Sorokin, ki se je preživljal kot obrtnik in referent, začel hoditi na Sankt Peterburško cesarsko univerzo, kjer je diplomiral iz kriminologije in postal profesor. Sorokin je bil antikomunist, med rusko revolucijo pa je bil član stranke socialdemokratov, podpornik Belega gibanja in sekretar premierja Aleksandra Kerenskijega. Po oktobrski revoluciji je Sorokin nadaljeval z bojem proti komunističnim voditeljem, večkrat pa je bil aretiran s strani novega vodstva, preden je bil na koncu obsojen na smrt. Po šestih tednih zapora je bil Sorokin izpuščen. Vrnil se je k poučevanju na univerzi v Sankt Peterburgu ter postal ustanovitelj oddelka za sociologijo na univerzi. Leta 1922 je bil Sorokin spet aretiran in tokrat izgnan s strani sovjetske vlade, ki ga je leta 1923 emigrirala v ZDA. Leta 1931 je Sorokin postal ameriški državljan. Sorokin je bil profesor sociologije na univerzi v Minnesoti od leta 1924 do 1930. Nato je bil osebno pozvan, naj sprejme položaj na univerzi Harvard, ustanovi oddelek za sociologijo in postane glasni kritik svojega kolega Talcotta Parsonsa. Na Harvardu je nadaljeval svoje delo do leta 1959. Ena od njegovih študentk je bila pisateljica Myra Page.

Ostanek v socioloških krogih Po končani učiteljski karieri na Harvardu je Sorokin še naprej ostajal aktiven in viden v akademskih krogih. Zaradi statusa ruskega emigranta v času hladne vojne je bil med mednarodnimi srečanji sociologov toliko pomembnejši, leta 1962 pa se je udeležil Petega svetovnega kongresa sociologije v Washingtonu, DC. Po dogodku je osebno gostil del Sovjetske delegacije v domu njegove družine v Winchestru, MA, kjer so bili po njegovem mnenju "prijateljski sestanki in odkriti pogovori ." Vprašanje, zakaj se ni nikoli poskušal vrniti v svojo rodno Rusijo, ostaja neznano in točka zanimanja.

Družinsko življenje in smrt Sorokin se je poročil z Eleno Petrovno, s katero je imel dva sinova, Petra in Sergeja. Njegov sin Peter P. Sorokin je so-izumitelj barvnega laserja. Sorokin je trpel za hudo boleznijo in je po dveh letih napora 10. februarja 1968 umrl star 79 let v Winchestru v Massachusettsu. Doma je za družino potekal ruski pravoslavni sprejem, kateremu je sledil pogreb v spominski cerkvi univerze Harvard.

Zapuščina Sorokinove dokumente trenutno hrani Univerza Saskatchewan v Saskatoonu v Kanadi, kjer so na voljo javnosti. Marca 2009 je bil v prostorih Državne univerze Syktyvkar v Syktyvkarju v Republiki Komi ustanovljen raziskovalni center Sorokin z namenom raziskovanja in objavljanja arhivskega gradiva, predvsem iz zbirke Univerze v Saskatchewanu. Prvi raziskovalni projekt "Izbrana korespondenca Pitirima Sorokina: Znanstvenik iz Komija o službi človeštva" (v ruskem jeziku) je bil pripravljen in natisnjen jeseni 2009 v Rusiji. Pitirim A. Sorokin je služil kot 55. predsednik ameriške sociološke organizacije leta 1965 in nadaljeval z udeleževanjem profesionalnih sestankov po celem svetu do leta 1968. Njegov predsedniški nagovor z naslovom "Sociologija včeraj, danes in jutri" je bil opravljen na letnem srečanju združenja v Chicagu leta 1965. Nagovor je bil leta 1965 objavljen v decembrski številki “American Sociological Review”.

Delo in interesi Pred profesorskimi dosežki v Združenih državah Amerike je leta 1924 objavil svoje Liste ruskega dnevnika (EP Dutton & Co.), v katerem je dnevno, in včasih vezano na uro, opisal rusko revolucijo, ki se je začela februarja 1917, kjer so bila v ospredju dejanja takratne začasne vlade. Sorokin je leta 1950 objavil dodatek h knjigi z naslovom Trideset let pozneje. Gre za osebno in brutalno iskreno poročilo o revoluciji in njegovem izgnanstvu.

Sorokinovi akademski spisi so obsežni; napisal je 37 knjig in več kot 400 člankov. Njegove kontroverzne teorije o družbenem procesu in zgodovinska tipologija kultur so predstavljene v Socialni in kulturni dinamiki (4. zvezek, 1937–41; in skrajšana izdaja 1957) in številnih drugih delih. Sorokin se je zanimal tudi za družbeno razslojenost, zgodovino sociološke teorije in altruistično vedenje.

Sorokinovo življenjsko delo je obravnavalo tri glavne teorije: socialno diferenciacijo, socialno stratifikacijo in socialni konflikt.

Teorija socialne diferenciacije opisuje tri vrste družbenih odnosov. Prva je družinska, tista vrsta, za katero bi si na splošno prizadevali. V odnosih je največ solidarnosti, upoštevane so vrednote vseh vpletenih in veliko je interakcije.

Socialna stratifikacija se nanaša na dejstvo, da so vse družbe hierarhično razdeljene, z zgornjimi in spodnjimi sloji ter neenakomerno porazdelitvijo bogastva, moči in vpliva med sloji. Med temi sloji je vedno nekaj gibljivosti. Ljudje ali skupine se lahko premikajo navzgor ali navzdol po hierarhiji, pridobivajo ali izgubljajo svojo moč in vpliv.

Socialni konflikt se nanaša na Sorokinovo teorijo vojne. Ne glede na to, ali gre za en narod ali več narodov, mir temelji na podobnosti vrednot med ljudmi nekega naroda ali med različnimi narodi. Vojna ima dve fazi: destruktivno fazo, ko se vrednosti uničijo, in fazo upadanja, ko se nekatere vrednosti obnovijo. Sorokin je menil, da se bo število vojn zmanjšalo s povečano solidarnostjo in manjšim antagonizmom. Če bi družbene vrednote poudarjale altruizem namesto egoizma, bi se pojavnost vojne zmanjšala.

V »Fads and Foibles« kritizira raziskavo Lewisa Termana o genetskih študijah genija, ki kaže, da bi njegova izbrana skupina otrok z visokim inteligenčnim kvocientom ravnala približno tako kot naključna skupina otrok, izbranih iz podobnih družinskih okolij.

Pravna praksa Pitirim Sorokin je ustanovil rusko šolo za sociologijo kazenskega prava in kriminologije. Na podlagi psihološke pravne šole svojega učitelja Leona I. Petrazyckega je Sorokin predlagal, da se dejanje opredeli kot kaznivo na podlagi posebnih izkušenj posameznika, zaradi česar posameznik sam meni, da je dejanje kaznivo. To se je bistveno razlikovalo od stališča francoskega sociologa E. Durkheima, ki je menil, da je dejanje kaznivo, kadar "žali močna in določena stanja kolektivne zavesti". Sorokin je menil, da Durkheimov pristop posameznika postavlja v popolno podrejenost kolektivni zavesti. Sorokin je priznal, da če je oseba pred svojo družbo in z višjega moralnega položaja zavrača vzorce vedenja družbe, potem takšna oseba ni zločinec. Nasprotno, vsiljeni vzorci vedenja so kaznivi, saj žalijo višjo individualno zavest.

Sorokin je pravila vedenja posameznika razdelil na dovoljena, prepovedana in priporočena.

Verjel je, da močnejši del družbe drugim vsiljuje svoje vzorce vedenja z dvema vrstama dražljajev: pozitivnimi (nagrada) in negativnimi (kaznovanjem). Na podlagi analize zgodovinskih izkušenj različnih ljudstev je Sorokin prišel do zaključka, da se z zapletanjem družbenega razvoja, rastjo socialne diferenciacije in širitvijo socialne interakcije stopnja spremembe vzorcev vedenja povečuje. Postanejo bolj prilagodljivi, lažje se spremenijo in posledično ne potrebujejo več ostrih spodbud (v obliki ostre kazni in pomembnih nagrad), značilnih za zgodnje dobe. Tako se s kulturnim razvojem družbe pomen kaznovanja in nagrajevanja kot regulatorja vedenja in dejavnika zmanjševanja socialnih konfliktov zmanjšuje.

Učbenik o splošni teoriji prava Eden prvih ruskih učbenikov o splošni teoriji prava pripada Pitirimu Sorokinu. Sorokin je v svojem učbeniku kritično analiziral različne pristope k pojmu prava, saj je pravo razlagal kot takšna splošno zavezujoča pravila ravnanja, ki jih država objavlja in varuje, v katerih je svoboda ene osebe skladna s svobodo drugih, da bi lahko razlikovali in zaščitili človekove interese. Tako ideje Rudolfa Leringa in Korkunova o pravu kot obliki zaščite in diferenciaciji interesov Pitirim Sorokin dopolnjuje z zelo pomembno značilnostjo prava kot oblike usklajevanja svobode različnih subjektov pravne ureditve. Svoboda posameznika je po mnenju Sorokina cilj pravnega razvoja, merilo emancipacije posameznika, širitev njegovih temeljnih pravic in svoboščin pa merilo pravnega napredka človeštva. Opisujoč družbeno vlogo zakona je Sorokin pravo razlagal kot konstitutivno načelo katere koli družbene skupine. Vse družbene formacije in ustanove (družina, država, cerkev, stranka, sindikati, šola, univerza, organizirana skupina zločincev itd.) je obravnaval kot družbeno in praktično obliko objektivacije in poosebitve pravnih norm in prepričanj vseh ali odločilno večino članov ustrezne družbene izobraževanje. Tu je na Sorokina vplival tudi določen vpliv psihološke teorije prava Leona I. Petrazyckega, po katerem ima katerakoli skupina oseb (vključno s kriminalci) svojo intuitivno (neuradno) pravico, ki določa vedenje skupine.

Sorokin je v razvoju svojih pristopov gledal na pravo kot na najbolj natančen pokazatelj sprememb v pravicah in pravni miselnosti.

Poudarek na integralnem znanju je bil značilen za njegovo razlago prava. Prizadeval si je posploševati zgodovinske, družbeno-kulturne in metodološke informacije o pojavu prava v okviru splošne "sintetične" teorije prava.

Sociologija