Bitka za Atlantik je bila najdaljša neprekinjena vojaška kampanja 2. svetovne vojne, saj je trajala od leta 1939 do propada Tretjega rajha leta 1945, z viškom od sredine 1940 do približno konca leta 1943. Nemške podmornice so napadale konvoje ladij, ki so jih na poti iz Severne Amerike v Veliko Britanijo ščitile pretežno britanska in kanadska mornarica ter zračne sile, pozneje pa tudi vojska ZDA. Čeprav je bilo potopljenih veliko ladij, so Zavezniki z izboljšanjem svoje taktike in nove tehnologije odkrivanja podmornic počasi pridobili premoč.
Nemška mornarica V nasprotju z nemško mornarico v času prve svetovne vojne je bila mornarica tretjega rajha le njena bleda senca. Široko zasnovana graditev flote (načrt Z) se je ob izbruhu vojna šele začela, zato je bila večina nemških površinskih ladij še v ladjedelnicah ali pa so šele pripravljali njihove načrte. Flota, ki bi se lahko kosala z Angleško kraljevo mornarico bi bila tako nared šele čez štiri leta, to se pravi v letu 1943. Hitler je za ta problem vedel vendar se zanj ni zmenil.
Nemčija se je pri bojevanju proti Veliki Britaniji opirala na izkušnje iz prve svetovne vojne in je tudi tokrat s podmornicami poizkušala preprečiti pomorski transport. Pri tem pa naredila skoraj identično napako kot v prvi svetovni vojni. Imela je premalo podmornic, da bi nad Veliko Britanijo izvajala popolno pomorsko blokado. Vojno je začela s 56 podmornicami za učinkoviti vojno pa bi jih potrebovala vsaj še desetkrat toliko. Sicer pa je Nemčija ob izbruhu vojne imela v uporabi naslednje število ladij: 2 križarki, 4 težke križarke, 6 lahkih križark, 36 rušilcev in torpedovk in 56 podmornic.
Načrti Načrti nemške mornarice v primeru vojne z Veliko Britanijo so bili enaki kot v prvi svetovni vojni, s pomorsko blokado pripeljati angleško gospodarstvo na rob prepada. Enake načrte so imeli v Veliki Britaniji. Ta bi v primeru vojne nemško mornarico, podobno kot v prvi svetovni vojni, blokirala v Severnem morju. Čeprav so načrti v grobem ostali enaki, pa so se sredstva korenito spremenila. Pojavilo se je letalstvo, izboljšale so se podmornice in bojne ladje, povečala se je organizacija, obe strani pa sta imeli veliko izkušenj iz prve svetovne vojne. V nadaljevanju vojne so se britanski načrti nekoliko spremenili, saj so Nemci zasedli Norveško in Francijo ter tako dobili dve odlični izhodiščni točki za bojne operacije na Atlantiku.
Velika Britanija je že pred začetkom vojne sestavila seznam blaga, ki sovražniku ne bi smel priti v roke. Sem so poleg orožja spadale še hrana, tekstil in drugi proizvodi od katerih so bile odvisne nasprotnikove vojaške zmogljivosti. Prvi pregledi blaga so se začeli že 4. septembra, dan po napovedi vojne Nemčiji. Blokado so izvajale t. i. severne patrulje, ki so patruljirale med Šetlandskimi in Ferskimi otoki ter Islandijo. Patruljam so bile v veliko pomoč še letala in podmornice. Sovražnikove ladje so bile zaplenjene, nevtralne ladje pa so pospremili na Orkneyske otoke na podroben pregled, kjer je bilo tudi glavno oporišče britanskega domovinskega ladjevja. Proti napadom nemških ladij in podmornic so se zavarovali s konvoji. Največja ovira pritem je bilo pomanjkanje spremljevalnih ladij. Za odkrivanje podmornic pa so imeli tudi zelo učinkovit sistem ASDIC (Anti-Submarine Detection Investigation Committee).
Nemški načrti so bili v primerjavi s tistimi iz prve svetovne vojne popolnoma drugačni. Njihova mornarica se enostavno ni mogla kosati z britansko, zato so se tako površinske ladje kot podmornice preusmerile na napade trgovskih ladij. Še vedno niso pozabili, kako jim je s totalno podmorniško vojno leta 1917 skoraj uspelo spraviti Veliko Britanijo na kolena. Proti trgovskim ladjam so uporabili še dve orožji. To so bile pomožne križarke, ki so med prvo svetovno vojno imele velik uspeh in magnetne mine. Nemške ladje in podmornice so se na začetku vojne držale pravila pomorskega vojskovanja, ko pa se je začela vojna vedno bolj zaostrovati pa so pravila začeli opuščati. Zanimivo pritem je bilo, da so imeli poveljniki nemških ladij in podmornic prepoved napadanja francoskih ladij. Nemci so se na vojno dobro pripravili, saj so še pred njenim izbruhom na morje poslali večje število bojnih ladij in podmornic, da bi te v primeru vojne takoj ukrepale proti zavezniškim trgovskim ladjam.
Zavzetje Norveške Norveška je imela med drugo svetovno vojno izredno pomemben strateški položaj. Poleg tega, da je Nemcem dobavljala izredno pomembno železovo rudo je omogočala tudi odprto pot na Atlantik. Tega so se zavedali tudi zavezniki zato sta Velika Britanija in Francija načrtovali izkrcanje na Norveškem. Ko so Nemci izvedeli za namere zaveznikov so v naglici, pod šifro Weserübung, tudi sami izdelali načrt za zavzetje te skandinavske države. Za napad je bil izbran 9. april 1940, čas, ko je na daljnem severu trda tema. Dva dni prej so angleške ladje položile mine pred Bodojem Standlanetom in Åndalsnesom, nemška operacija se je tako začela še pravi trenutek. thumb|right|200px|Potopljen nemški rušilec Bernd von Arnim med boji za Norveško. Napad na Norveško in Dansko se je tako začel 9. aprila 1940 ob petih zjutraj. Danska je kapitulirala v enem samem dnevu. Na Norveškem pa so se začeli odvijati dogodki, ki bodo nemški mornarici prizadejali hud udarec od katerega si je ta zelo težko opomogla.
Pri vstopu nemškega ladjevja v Oslofjord so norveški topničarji v obalnih baterijah že na samem začetku operacije potopili popolnoma novo križarko Blücher in hudo poškodovali križarko Emden. Na drugem koncu Norveške v Bergenskem zalivu je angleška podmornica Truant potopila križarko Königsberg. Kljub tem hudim udarcem se je vojna na kopnem odvijala Nemcem v prid. Na dan napada je prišlo tudi do nenavadnega dogodka, v katerem se je britanski rušilec pomotoma zaletel v nemško križarko Admiral Hipper in jo pritem hudo poškodoval. Rušilec je o dogodku takoj poročal angleški eskadri, ki je prihitela na kraj nesreče in ob zori se je vnela bitka med angleško križarko Renown ter nemško eskadro Gneisenau in Scharnhorst. V bitki, ki je trajala eno uro, zaradi slabega vremena ni bilo zmagovalca.
Najbolj srditi so bili boji okoli Narvika. Tam je Angležem uspelo potopiti 9 transportnih ladij in 2 nemška rušilca, 13. aprila pa so ob hudih lastnih izgubah potopili še 7 nemških rušilcev in eno podmornico. Na tem koncu Norveške so Nemci izgubili vse ladje, zato so se v Narviku izkrcale britanske in francoske čete. Po nekaj tednih srditih bojev so se zavezniške čete umaknile. Do 5. maja je bila Norveška trdno v nemških rokah.
Boji za Norveško so nemško mornarico drago stali, saj so izgubili 3 križarke, 10 rušilcev, 4 podmornice in 12 transportnih ladij, hudo poškodovani pa sta bili 2 križarki in en rušilec. Na drugi strani sta angleška in francoska flota izgubili eno letalonosilko, 2 križarki, 8 rušilcev in še nekaj transportnih ladij.
Akcije površinskih ladij thumb|200px|Graf Spee potem, ko jo je pred Montevideom potopila lastna posadka, 1940 Ob izbruhu vojne je imela Nemčija po oceanih večje število t. i. žepnih bojnih ladij. Naloga teh ladij je bila, da v primeru vojne začnejo ogrožati zavezniške pomorske poti. Najbolj znana ladja te vrste je bila križarka Admiral Graf Spee, ki je v severnem in južnem Atlantiku ter v Indijskem oceanu potopila večje število zavezniških trgovskih ladij, pri tem pa nase vezala velik del britanske flote, ki jo je več mesecev zaman iskala po širnem oceanu. Njena pot se je končala pred pristaniščem Montevideo, kjer jo je v brezizhodnem položaju potopila lastna posadka. Na Atlantiku so delovale še druge ladje, ki pa tekom vojne niso imele toliko uspeha.
Dne 21. maja 1941 je iz Bergna na Norveškem na svojo prvo bojno vožnjo izplula največja nemška bojna ladja Bismarck v spremstvu težke križarke Prinz Eugen. Ladji naj bi se preko Danskega preliva med Islandijo in Grenlandijo prebili na Atlantik, kjer bi skupaj uničevali zavezniške konvoje. Premike Bismarcka in križarke Prinz Eugen je 23. maja opazilo britansko izvidniško letalo in o tem poročalo poveljstvu. Angleži so takoj organizirali skupino bojnih ladij da bi prestregli nemški križarki še preden bi ti izginili na širnem Atlantiku. Že naslednjega dne je v Danskem prelivu prišlo do velike pomorske bitke, v kateri je bila potopljena angleška križarka HMS Hood, ponos britanske mornarice, HMS Prince of Wales, ki so jo pravkar predali v uporabo mornarici, pa je bila hudo poškodovana. V bitki sta bili poškodovani tudi obe nemški ladji, zato sta se ločili in se vsaka posebej odpravili na popravilo v severno Francijo. Medtem pa so Angleži organizirali obsežno iskalno akcijo. 26. maja so Bismarck končno odkrili in ji z letali poškodovali vijake in krmilo, ladjo pa je nato prestreglo večje število križark in rušilcev, ki so jo na koncu skupaj potopili. Nemške ladje Prinz Eugen Angleži niso našli in se je 1. junija 1941 uspešno prebila v Brest. Po tem porazu so bile dejavnosti nemškega površinskega ladjevja proti zavezniškim konvojem na Atlantiku za nedoločen čas zamrznjene.
Ena večjih akcij nemškega ladjevja v letu 1942 je bil prodor nemških ladij iz pristanišča Brest preko skoraj neprehodnega Rokavskega preliva v matično pristanišče v Nemčiji. Akcija je bila odmevna zaradi tega, ker se je zgodila ob belem dnevu ter dobesedno pred nosovi Angležev, ti pa tega do zadnjega trenutka niso opazili. V Nemčijo se je tako uspelo prebiti bojnima križarkama Scharnhorst in Gneisenau ter težki križarki Prinz Eugen ob spremstvu šestih rušilcev in treh torpedovk. Ladjevje je med prebojem utrpelo le manjšo škodo, Angleži pa so izgubili kar 17 letal, kar je zanje pomenilo hud udarec. Za nemško mornarico pa je bil to velik uspeh, vendar nesmiselno početje, saj Nemci na Atlantiku niso imeli več nobene večje ladje, ki bi bila sposobna ogrožati zavezniške pomorske poti.
Nemškim ladjam, ki so opravile prodor, v prihodnosti ni dobro kazalo. Scharnhorst je bila potopljena v bitki pri Nordkapu, Gneisenau se je malo pred koncem vojne potopila pred pristaniščem Gdynia, Prinz Eugen pa so po vojni uporabili kot testno ladjo med preizkusom atomske bombe na atolu Bikini.
Podmornice Začetni uspehi nemških podmornic Že nekaj ur po izbruhu vojne je nemška podmornica U-30 našla svoj prvi cilj, potniško ladjo SS Athenia. Torpedirana ladja se je na srečo potapljala zelo počasi tako da se je večini potnikov in posadki uspelo rešiti. Kljub temu pa je v tej nesreči umrlo 93 potnikov in 19 članov posadke. Zavezniki so bili nad incidentom ogorčeni. Nemci so se zavedali tega izredno neprijetnega položaja v katerem so se znašli, saj so se spomnili potopitve Luzitanije leta 1915, vendar pa svoje napake niso želeli priznati. Krivdo so raje zvalili kar na zaveznike in trdili da je potniško ladjo potopila kar britanska podmornica. 17. septembra 1939 je britanska mornarica izgubila prvo bojno ladjo, to je bila letalonosilka HMS Courageous. Letalonosilko sta zadela dva torpeda iz podmornice U-29. Po tem incidentu in po tem ko so zaradi podmornic skoraj izgubili še letalonosilko HMS Ark Royal so Britanci iz skupin za lov na podmornice umaknili vse letalonosilke.
V drugem mesecu vojne se je nemški podmornici U-47 posrečil neverjeten podvig. V Scapa Flowu na Orkneyskih otokih je podmornica potopila ponos britanske mornarice, bojno ladjo HMS Royal Oak. Uspeh je bil toliko večji ker so Nemci podobne napade načrtovali že v prvi svetovni vojni, ki pa se zaradi slabega vremena in zahrbtnih tokov niso nikoli posrečili.