Alpska regija v Švici, ki jo običajno imenujemo Švicarske Alpe (, , , retoromanščina Alpe svizras), predstavlja glavno naravno značilnost države in je skupaj s planoto Mittelland in Švicarsko Juro, ena od treh glavnih geografskih regij. Švicarske Alpe se raztezajo tako v zahodnih kot vzhodnih Alpah in zajemajo območje, ki se včasih imenuje tudi srednje Alpe. Medtem ko je severno območje od Bernskih Alp do Appenzelskih Alp v celoti v Švici, južno območje od masiva Mont Blanc do masiva Bernina delijo z drugimi državami, kot so Francija, Italija, Avstrija in Lihtenštajn.
Švicarske Alpe obsegajo skoraj vse najvišje gore Alp, kot so Dufourspitze (4634 m), Dom (4545 m), Liskamm (4527 m), Weisshorn (4506 m) in Matterhorn (4478 m).
Od srednjega veka je imel tranzit čez Alpe pomembno vlogo v zgodovini. Regija severno od prelaza St. Gotthard je v začetku 14. stoletja postala jedro Švicarske konfederacije.
Geografija
Alpe pokrivajo 60 % celotne površine Švice (41.285 kvadratnih kilometrov), zaradi česar je ena izmed najbolj alpskih držav. Kljub dejstvu, da Švica pokriva le 14 % celotne površine Alp 192.753 kvadratnih kilometrov,Werner Bätzing, Henri Rougier, Les Alpes: Un foyer de civilisation au coeur de l'Europe, page 21, Area defined by the Alpine Convention (website: alpconv.org ) 48 od 82 alpskih štiritisočakov leži v Švicarskih Alpah in praktično vseh od preostalih 34 je znotraj 20 kilometrov od meje države.
Ledeniki švicarskih Alp pokrivajo površino 1220 kvadratnih kilometrov – 3 % švicarskega ozemlja, kar predstavlja 44 % celotne ledeniške površine v Alpah, tj. 2800 kvadratnih kilometrov.
Švicarske Alpe ležijo južno od Mittellanda in severno od državne meje. Meja med Alpami in planoto poteka od Veveyja na obali Ženevskega jezera do Rorschacha na obali Bodenskega jezera, ki poteka blizu mest Thun in Luzern.Po meji, določeni v Alpski konvenciji Nejasno opredeljene regije v Švici, ki ležijo na robu Alp, zlasti tiste na severni strani, se imenujejo Švicarske predalpeŠvicarske Predalpe se ne smejo zamenjevati z istoimenskim območjem SOIUSA po klasifikaciji Alp (francosko Préalpes, nemško Voralpen, italijansko Prealpi). Švicarske predalpe so v glavnem zgrajene iz apnenca in običajno ne presegajo 2500 metrov. Predalpe
Alpski kantoni (od najvišjega do najnižjega) so Valais, Bern, Graubünden, Uri, Glarus, Ticino, St. Gallen, Vaud, Obwalden, Nidwalden, Schwyz, Appenzell Innerrhoden, Appenzell Ausserrhoden, Fribourg, Luzern in Zug. Države, s katerimi si Švica deli alpske gorske verige, so (od zahoda proti vzhodu): Francija, Italija, Avstrija in Lihtenštajn
Pogorja Alpe so običajno razdeljene na dva glavna dela, Zahodne in Vzhodne Alpe, katerih delitev je vzdolž Rena od Bodenskega jezera do prelaza Splügen. Zahodna območja zavzemajo največji del Švice, medtem ko so številčnejša vzhodna območja precej manjša in so v kantonu Graubünden. Slednje je del Srednje vzhodnih Alp, razen Ortlerskih Alp, ki spadajo v Južne apneniške Alpe. Peninske, Bernsko in Berninske Alpe so najvišja območja države, vsebujejo 38, 9 in 1 vrh nad 4000 metrov. Najnižje so Appenzellske Alpe, ki dosežejo vrhunec na 2500 metrih.
Zahodne Alpe
Lega Pogorje Kantoni, država Pomembni vrhovi Vzhodna meja Od zahoda do vzhoda, SEVERNO OD Rone in Rena Bernske Alpe Vaud, Fribourg, Bern, Valais Finsteraarhorn, Aletschhorn, Jungfrau, Mönch, Eiger, Lauteraarhorn prelaz Grimsel Uri in Emmentalske Alpe Bern, Luzern, Obwalden, Nidwalden, Uri (in Valais) Dammastock, Titlis, Brienzer Rothorn, Pilatus, Napf Reuss Glarnske Alpe in Schwyzerske Alpe Schwyz, Zug, Uri, Glarus, Graubünden, Luzern Tödi, Bächistock, Glärnisch, Rigi, Mythen Seeztal Appenzellske Alpe Appenzell Innerrhoden, Appenzell Ausserrhoden, St. Gallen (in Zurich) Säntis, Churfirsten Ren Od zahoda proti vzhodu, južno od Rone in Rena Chablaiške Alpe Valais, Francija Dents du Midi Arve masiv Mont Blanc Valais, Francija, Italija Aiguille d'Argentière Col Ferret Peninske Alpe Valais, Italija Monte Rosa, Weisshorn, Matterhorn prelaz Simplon Adulske Alpe Valais, Ticino, Uri, Graubünden, Monte Leone, Rheinwaldhorn prelaz Splügen
Vzhodne Alpe
Lega Pogorje Pomemben vrh Od zahoda proti vzhodu, severno od reke Mera in Inn Oberhalbsteinske Alpe Piz Platta Plessurske Alpe Aroser Weisshorn Albulske Alpe Piz Kesch, Piz Lunghin Rätikon Schesaplana Skupina Silvretta Piz Linard, Piz Buin Samnaunske Alpe Muttler Od zahoda proti vzhodu, južno os reke Mera in Inn Pogorje Bregaglia Cima di Castello, Piz Badile Berninske Alpe Piz Bernina, Piz Roseg Livignjske Alpe Piz Paradisin Ortlerske Alpe Piz Murtaröl Sesvenna Piz Sesvenna
Hidrografija Reke
Severno stran švicarskih Alp odmakajo Rona, Ren in Inn (ki je del porečja Donave), južno stran pa predvsem Ticino (porečje Pada). Reke na severu se izlivajo v Sredozemsko, Severno in Črno morje, na jugu pa Pad v Jadransko morje. Glavna tri porečja v Alpah so znotraj države, to so: Piz Lunghin, Witenwasserenstock in Monte Forcola. Med Witenwasserenstockom in Piz Lunghinom teče Evropska razvodnica, ki ločuje Atlantik (Severno morje) in Sredozemsko morje (Jadransko in Črno morje). Evropska razvodnica je le delno na glavni verigi. Švica ima 6 % evropske sladke vode in jo včasih imenujejo »evropski vodni stolp«.
Jezera
Ker so najvišji jezovi v alpskih regijah, so številna velika gorska jezera umetna in se uporabljajo kot hidroelektrarne."Dam Begun in Swiss Alps to be Europe's Highest." Popular Science, November 1929, p. 61 Nekatera velika umetna jezera lahko najdemo nad 2300 m, vendar so naravna jezera, večja od 1 km2, običajno pod 1000 m (z izjemo jezer v Engadinu, kot je jezero Sils in Oeschinen v Bernskem Oberlandu). Taljenje ledenikov na nizki nadmorski višini lahko ustvari nova jezera, na primer 0,25 km 2 velik Triftsee, ki je nastal med 2002–2003.
Vpliv taljenja ledenikov na hidroenergijo Švica spremembe v podnebju izkorišča kot pozitivno priložnost za razvoj novih inovacij in spremembo načina proizvodnje energije v državi. Švica je odvisna od uporabe hidroelektrarn za napajanje bližnjih skupnosti, toda ko se ledeniki stopijo in prenehajo zmrzovati, taljenje, ki ustvarja energijo, preneha obstajati. Raziskovalci ocenjujejo, kako se bo topografija spremenila, ko se bodo ledeniki začeli zmanjševati in poglobljeno preučujejo potencialne stroške gradnje, proizvodnjo energije in prihodnje težave, s katerimi se bodo lahko srečali pri teh novostih. Švica je ena izmed mnogih držav, ki morajo začeti razmišljati o prihodnosti proizvodnje energije kot odziv na podnebne spremembe. Švica utira pot novemu valu inovacij in ustvarjalnega reševanja problemov, ki jih bo sčasoma moral slediti preostali svet.Hydroelectricity(www.nytimes.com/interactive/2019/04/17/climate/switzerland-glaciers-climate-change.html.)
Nadmorske višine pograjin Naslednja tabelaDie Kantone nach ihren höchsten Punkten Various highest and lowest elevation values by canton (village center, road or rail network, etc.) prikazuje površino nad 2000 m in 3000 m ter ustrezen odstotek celotne površine vsakega kantona, katerega najvišja točka je nad 2000 metrov. kanton pokrajina nad 2000m v km2 pokrajina nad 2000m v % pokrajina nad 3000m v km2 pokrajina nad 3000m v % Appenzell Ausserrhoden 1 0,4 0 0 Appenzell Innerrhoden 4 2,3 0 0 Bern 887 15 100 1,7 Fribourg 14 0,8 0 0 Glarus 213 31 4 0,6 Graubünden 4296 60 111 1,6 Luzern 4 0,3 0 0 Nidwalden 20 7 0 0 Obwalden 66 13 1 0,2 Schwyz 69 8 0 0 St. Gallen 184 9 1 0,05 Ticino 781 28 2 0,07 Uri 562 52 19 1,8 Valais 2595 50 697 13 Vaud 92 3 1 0,03 Švica 9788 24 936 2,3
Monitoring sprememb stanja ledenikov PERMOS (švicarska mreža za spremljanje permafrosta) je operativna služba za spremljanje, njen glavni cilj pa je ustvariti dolgoročno znanstveno dokumentacijo o spremembah permafrosta v švicarskih Alpah. Za natančno predstavitev trenutnih razmer v Alpah mreža beleži temperature permafrosta in termične spremembe v vrtinah, spodnjo temperaturo snežne odeje, temperaturo tal in razvoj snežne odeje. Mreža redno ideluje tudi zračne fotografije z izbranih območij. Te strategije spremljanja se še naprej razvijajo, ko se s časom beležijo nove raziskave in podatki.PERMOS monitoring((www.permos.ch/downloads/permos00-02.pdf.))
Geologija
Sestava velikih tektonskih enot odraža zgodovino nastanka Alp. Kamnine iz helvetskega območja na severu in avstroalpinskih plasti - južnih Alp na jugu prihajajo iz evropske oziroma afriške celine. Kamnine peninskih plasti pripadajo nekdanjemu območju mikroceline Briançonnais in oceana Tetida. Zaprtje slednjega s subdukcijo afriške plošče (najprej ocean Piemont in kasneje ocean Valais) je pred trkom obeh plošč in tako imenovano alpidsko orogenezo. Glavni prelom tektonske arene Sardona v vzhodnih Glarnskih Alpah nazorno ponazarja procese gradnje gora in je bila zato razglašena za Unescovo svetovno dediščino. Drug lep primer daje območje Alpsteina z več vidnimi odprtinami materiala Helvetske cone.
Z nekaterimi izjemami so Alpe severno od Rone in Rena del helvetske cone, tiste na južni strani pa peninskih plasti. Avstroalpinsko območje zadeva skoraj samo vzhodne Alpe, z izjemo Matterhorna.
Zadnja poledenitev je močno spremenila švicarsko pokrajino. Številne doline švicarskih Alp so v obliki črke U zaradi ledeniške erozije. Med največjim podaljšanjem poledenitve Würm (pred 18.000 leti) so ledeniki popolnoma prekrili Mittelland, preden so se umikali in puščali ostanke le na visokogorskih območjih. V sodobnem času je ledenik Aletsch v zahodnih Bernskih Alpah največji in najdaljši v Alpah, na Konkordiaplatzu pa doseže največjo globino 900 metrov. Skupaj z ledenikom Fiescher in Aar je regija leta 2001 postala Unescova svetovna dediščina (Zavarovano območje Jungfrau-Aletsch). Učinek umika renskega ledenika pred približno 10.000 leti je bil Flimsov plaz, največji še vedno viden plaz na svetu.
Okolje in podnebje Za zaščito ogroženih vrst so nekatera območja zaščitena. Švicarski narodni park v Graubündnu je bil ustanovljen leta 1914 kot prvi alpski narodni park. Območje Entlebuch je bilo leta 2001 določeno za biosferni rezervat. Največje zavarovano območje v državi je Park Ela, odprto leta 2006, ki zajema površino 600 kvadratnih kilometrov. Zaščiteno območje Jungfrau-Aletsch je prvo območje svetovne dediščine v Alpah.
Podnebne cone Ko se temperatura z višino zmanjšuje (v povprečju 0,56 °C na 100 metrov letno), v Švicarskih Alpah najdemo tri različne višinske cone, od katerih ima vsaka posebno podnebje: Subalpska cona
Subalpsko območje je območje, ki leži pod drevesno mejo. Je najpomembnejša regija, saj je največja od treh in vsebuje skoraj vsa človeška naselja in proizvodna območja. Gozdove v glavnem sestavljajo iglavci nad 1200–1400 metrov, gozd listavcev je omejen na nižje višine. Zgornja meja podalpskega pasu se nahaja na približno 1800 metrih na severni strani Alp in približno 2000 metrov na južni strani. Vendar se lahko razlikuje v nekaterih regijah, kot so Appenzelske Alpe (1600 metrov) ali dolina Engadin (2300 metrov).
Alpska cone Alpsko območje leži nad drevesno mejo in je zaradi nizkih povprečnih temperatur brez dreves. Vsebuje večinoma travo in majhne rastline skupaj z gorskim cvetjem. Pod mejo permafrosta (približno 2600 metrov) se alpski travniki pogosto uporabljajo kot pašniki. Nekatere vasi je še vedno mogoče najti na najnižjih nadmorskih višinah, kot sta Riederalp (1940 m) ali Juf (2130 m). Obseg alpskega pasu omejuje prvi trajni sneg, njegova nadmorska višina se zelo razlikuje glede na lokacijo (in usmeritev), znaša med 2800 in 3200 metri.
Ledeniška cona