Apolon in Dafne je baročna skulptura iz marmorja v naravni velikosti italijanskega umetnika Giana Lorenza Berninija, izdelana med letoma 1622 in 1625. Delo je hranjeno v galeriji Borghese v Rimu in prikazuje vrhunec zgodbe o Apolonu in Dafne (tudi Phoebus in Daphne) v Ovidovih Metamorfozah.
Zgodovina Skulptura je bila zadnja izmed številnih umetniških del, ki jih je v začetku Berninijeve kariere naročil kardinal Scipione Borghese. Skulptura Apolon in Dafne je bila naročena potem, ko je Borghese predal prejšnje delo svojega pokroviteljstva, Ugrabitev Perzefone, kardinalu Ludovicu Ludovisiju.Hibbard 1990, p. 38.
Večina zgodnjega dela je bila izvedena v letih 1622–23, dokončana pa je bila šele po premoru leta 1625. Septembra 1625 je bila preseljena v kardinalovo vilo Borghese.Wittkower 1955, p. 240. Bernini kipa ni izdelal sam; pomagal mu je član njegove delavnice Giuliano Finelli, ki se je lotil podrobnosti, ki prikazujejo Dafnino pretvorbo iz človeka v drevo, na primer lubje, veje, prsti, lase.Mormando 2011, p. 45. Nekateri zgodovinarji zanemarjajo pomen Finellijevega prispevka.
Opis Čeprav je skulpturo mogoče opazovati iz več zornih kotov, je Bernini načrtoval, da se delo vidi najbolje od vrat, kjer se je nahajala. Ogled skulpture nekoliko z desne strani je opazovalcu omogočil, da istočasno vidi reakcije Apolona in Dafne ter tako razume zgodbo v enem samem trenutku, ne da bi se mu bilo treba premikati, vendar so skulpturo kasneje prestavili na sredino sobe.
Tako kot Berninijeva skulptura Ugrabitev Perzefone iz leta 1622 imata Apolon in Dafn''e kartušo z moralnim aforizmom papeža Urbana VIII. Pripisovanje krščanske moralne vrednosti poganskemu subjektu je bil način za utemeljitev prisotnosti kipa v vili Borghese.
Ikonografija Eros se je hotel maščevati Apolonu, ker ga je ta užalil, in zato ustreli Apolona s puščico, ki ljubezen prižiga in Dafne s puščico, ki ljubezen zavrača. Ko Fojbos (Apolon) zagleda Dafne, hčerko rečnega boga Peneja, ga prevzame njena lepota in se vanjo zaljubi. Hoče jo imeti zase in jo začne loviti. Medtem ko Nimfa beži, jo Apolon neusmiljeno lovi - hvali se, prosi in ji obljublja vse. Ko ji moči končno poidejo, moli k očetu Peneju:
Vendar Fojbos ni izgubil strasti do Dafne, tudi tako jo je imel rad. Z roko je ob deblu začutil, kako ji srce še vedno trepeta pod novim lubjem, stisnil je veje, kot da so deli človeške roke, in poljubil les. Toda celo les se je skrčil od njegovih poljubov in bog je rekel:
Kritičen sprejem
Pohvala Apolonu in Daphne se je nadaljevala kljub upadu Berninijevega ugleda po njegovi smrti. Francoski popotnik je leta 1839 komentiral, da je skupina "presenetljiva tako zaradi mehanizma umetnosti kot dodelanosti, polna je šarma v ansamblu in podrobnostih." V literarni reviji iz 19. stoletja piše, da je to edino Berninijevo delo, ki je vredno trajne pohvale. Drugi so bili manj pozitivni. Angleški potopisec je leta 1829 opozoril na Berninijevo tehnično spretnost, vendar je dodal, da skulptura "nosi vso pomanjkanje sodbe, okusa in znanja tiste dobe," nato pa kritiziral videz Apolona, ker je preveč podoben pastirju in premalo božanski.
Sklici
Literatura
Avery, Charles (1997). Bernini: Genius of the Baroque. London: Thames and Hudson. ISBN 9780500286333. Baldinucci, Filippo (2006) . The Life of Bernini. University Park: Pennsylvania State University Press. ISBN 9780271730769. Bernini, Domenico (2011) . The Life of Giano Lorenzo Bernini. University Park: Pennsylvania State University Press. ISBN 9780271037486. Campbell, T. (January 1830). "Remarks on Mr. Flaxman's Lectures on Sculpture". New Monthly Magazine and Literary Journal. 28 (109): 97–104. Dempsey, Charles (2000). Inventing the Renaissance Putto. Chapel Hill: University of North Carolina. ISBN 9780807826164. Fenton, James (2000). Leonardo's Nephew: Essays on Art and Artists. University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-24147-0. Hibbard, Howard (1990). Bernini. London: Penguin. ISBN 978-0-14-193542-3. Mormando, Franco (2011). Bernini: His Life and His Rome. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 978-0-22-653852-5. Ovid. Metmorphoses, Books I-IV. Translated by John Allen Giles. London: Cornish & Sons. Ovid (1922). Metmorphoses, Book I, vi. Translated by Brookes More. Boston: Cornhill Publishing Co. Petersson, Robert Torsten (2002). Bernini and the Excesses of Art. Fordham Univ Press. ISBN 978-88-87700-83-1. Pinton, Daniele (2009). Bernini: I percorsi dell'arte (in Italian). ATS Italia Editrice. ISBN 9788875717773. Valery, Antoine Claude Pasquin (1839). Historical, Literary, and Artistic Travels in Italy: A Complete and Methodical Guide for Travellers and Artists. Baudry. p. 596. "Walks in Rome and its Environs No. XVII". The New Monthly Magazine and Literary Journal. 25 (99): 275–282. March 1829. Wittkower, Rudolf (1955). Gian Lorenzo Bernini: The Sculptor of the Roman Baroque. London: Phaidon Press. ISBN 9780714837154. Welborn, Braden (2005-12-01). "Bernini's Apollo and Daphne From Behind". Prairie Schooner. 79 (4): 58. doi:10.1353/psg.2006.0049. ISSN 0032-6682. S2CID 71365334.
Zunanje povezave
3D Model of Apollo and Daphne Image of Sculpture on Web Gallery of Art
Kategorija:Kipi Kategorija:Dela Gian Lorenza Berninija Kategorija:Dela v 17. stoletju Kategorija:Baročno kiparstvo