Wellington (/ˈwɛlɪŋtən/; maorsko: Te Whanganui-a-Tara [tɛ ˈɸaŋanʉi a taɾa] ali Pōneke [ˈpɔːnɛkɛ]) je glavno mesto Nove Zelandije. Je na jugozahodnem koncu Severnega otoka, med Cookovim prelivom in pogorjem Remutaka. Wellington je tretje največje mesto na Novi Zelandiji in je upravno središče regije Wellington. Je najjužnejša prestolnica suverene države na svetu. Wellington ima zmerno morsko podnebje in je glede na povprečno hitrost vetra najbolj vetrovno mesto na svetu.
Ustno izročilo Maorov pripoveduje, da je Kupe odkril in raziskoval regijo približno v 10. stoletju. Območje so sprva naselili Māori iwi, kot sta Rangitāne in Muaūpoko. Motnje v mušketnih vojnah so pripeljale do tega, da so jih do začetka 19. stoletja premagali severni iwi, kot je Te Āti Awa.
Trenutno obliko Wellingtona je prvotno zasnoval kapitan William Mein Smith, prvi generalni geodet za novozelandsko podjetje Edwarda Wakefielda, leta 1840. Smithov načrt je vključeval vrsto medsebojno povezanih mrežnih načrtov, ki so se širili vzdolž dolin in nižjih pobočij hribov. Ožje mestno območje Wellingtona je imelo leta 2023 215.000 prebivalcev, širše metropolitansko območje, vključno z mesti Lower Hutt, Porirua in Upper Hutt pa kar 440.900. Od leta 1865 je Wellington prestolnica Nove Zelandije, status, ki ni opredeljen v zakonodaji, ampak določen s konvencijo; novozelandska vlada in parlament, vrhovno sodišče in večina javnih služb imajo sedež v tem mestu.
Gospodarstvo Wellingtona temelji predvsem na storitvah, s poudarkom na financah, poslovnih storitvah, vladi in filmski industriji. Je središče novozelandske filmske industrije in industrije posebnih učinkov ter vedno bolj središče informacijske tehnologije in inovacij z dvema javnima raziskovalnima univerzama. Wellington je eno od glavnih morskih pristanišč Nove Zelandije in služi domačemu in mednarodnemu ladijskemu prometu. Mesto oskrbuje predvsem mednarodno letališče Wellington v Rongotaiju, drugo najbolj obremenjeno letališče v državi. Prometno omrežje Wellingtona vključuje železniške in avtobusne linije, ki segajo do obale Kāpiti in Wairarapa, trajekti pa povezujejo mesto z Južnim otokom.
Kultura Wellingtona, ki jo pogosto imenujejo kulturna prestolnica Nove Zelandije, je raznolika in pogosto usmerjena v mladino ter je imela vpliv po vsej Oceaniji. Eno najprimernejših mest na svetu je na lestvici Global Livability Ranking leta 2021 izenačilo Wellington s Tokiom na četrtem mestu na svetu. Od leta 2017 do 2018 jo je Deutsche Bank uvrščala na prvo mesto na svetu tako po primernosti za bivanje kot po neonesnaževanju. Kulturna območja, kot sta Cuba Street in Newtown, so znana po ustvarjalnih inovacijah, op shopih, zgodovinskem značaju in hrani. Wellington je vodilno finančno središče v azijsko-pacifiški regiji, ki ga indeks globalnih finančnih centrov za leto 2021 uvršča na 35. mesto na svetu. Svetovno mesto je zraslo iz živahne maorske naselbine v kolonialno postojanko in od tam v avstralsko kapital, ki je doživel »izjemen ustvarjalni preporod«.
Toponimija Wellington je dobil ime po Arthurju Wellesleyju, 1. vojvodi Wellingtonskem in zmagovalcu bitke pri Waterlooju (1815): njegov naslov izhaja iz mesta Wellington v angleški grofiji Somerset. Novembra 1840 so ga prvotni naseljenci novozelandske družbe poimenovali na predlog direktorjev iste kot priznanje vojvodovi močni podpori načelom družbe o kolonizaciji in njegovi »naporni in uspešni obrambi pred njenimi sovražniki ukrep za kolonizacijo Južne Avstralije«. Eden od ustanoviteljev naselja, Edward Jerningham Wakefield, je poročal, da so naseljenci »prevzeli poglede direktorjev z veliko prisrčnostjo in novo ime je bilo takoj sprejeto«.Wakefield, Edward Jerningham (1845). Adventure in New Zealand, Vol. 1, pub. John Murray.
V maorskem jeziku ima Wellington tri imena: , kar pomeni 'veliko pristanišče Tare', se nanaša na pristanišče Wellington. Prvotno naselitev Wellingtona naj bi izvedel Tara, sin Whatonge, poglavarja s polotoka Māhia, ki je svojemu sinu naročil, naj odpotuje na jug, da bi našel bolj rodovitna zemljišča za naselitev. , ki se običajno šteje za fonetično maorsko prečrkovanje Port Nick, okrajšava za Port Nicholson."The Streets of my city, Wellington New Zealand " by F. L. Irvine-Smith (1948); digital copy on Wellington City Libraries website. Retrieved 2 January 2013. Alternativno predlagana etimologija za Pōneke je, da izhaja iz skrajšanja besedne zveze Pō Nekeneke, ki pomeni 'potovanje v noč', ki se nanaša na izselitev Te Āti Awa iz območja Wellingtona, potem ko so jih izpodrinili prvi evropski naseljenci. Osrednji mestni marae, skupnost, ki ga podpira, in njegova skupina kapa haka imajo psevdoplemensko ime Ngāti Pōneke. , kar pomeni 'glava ribe Māui' (pogosto skrajšano na Te Upoko-o-te-Ika), tradicionalno ime za najjužnejši del Severnega otoka, ki izhaja iz legende o lovljenju otoka s strani polboga Māuija. Legendarni maorski raziskovalec Kupe, poglavar s Hawaika (domovina polinezijskih raziskovalcev, z nepotrjeno geografsko lego, ki je ne smemo zamenjevati s Havaji), naj bi ostal v pristanišču pred letom 1000 n. št.. Tu naj bi imel pomemben vpliv na to območje, lokalna mitologija pravi, da je dva otoka v pristanišču poimenoval po svojih hčerkah, Matiu (otok Somes) in Mākaro (otok Ward).
V novozelandskem znakovnem jeziku se ime podpiše tako, da se kazalec, sredinec in prstanec ene roke dvignejo z dlanjo naprej, da tvorijo črko W, in se dvakrat rahlo strese z ene strani na drugo.
Zaradi lege mesta blizu ustja ozkega Cookovega preliva je ranljivo za močne nevihte, zaradi česar je dobilo vzdevek Vetrovni Wellington.
Zgodovina
Maorsko naselje Legende pripovedujejo, da je Kupe okolico odkril in raziskoval okoli 10. stoletja. Pred evropsko kolonizacijo je bilo območje, na katerem bi sčasoma nastalo mesto Wellington, sezonsko naseljeno z avtohtonimi Maori. Najzgodnejši datum s trdnimi dokazi o človeški dejavnosti na Novi Zelandiji je približno leto 1280.
Wellington in njegovo okolico so od 12. stoletja zasedale različne skupine Maorov. Legendarni polinezijski raziskovalec Kupe, poglavar s Hawaika (domovina polinezijskih raziskovalcev, z nepotrjeno geografsko lego, ne smemo je zamenjevati s Havaji), naj bi ostal v pristanišču od leta 925. Kasnejši maorski raziskovalec Whatonga je pristanišče poimenoval Te Whanganui-a-Tara po svojem sinu Tari. Pred letom 1820 je bila večina prebivalcev regije Wellington potomcev Whatonge.Waitangi Tribunal, Te Whanganui a Tara me ona Takiwa, page 18
Približno leta 1820 so tam živeli ljudje Ngāti Ira in druge skupine, ki so izhajale iz raziskovalca Whatonge, vključno z Rangitāne in Muaūpoko. Vendar pa so bile te skupine sčasoma izgnane iz Te Whanganui-a-Tare zaradi vrste migracij drugih iwijev (maorskih plemen) s severa. Selitvene skupine so bile Ngāti Toa, ki je prišel iz Kāwhia, Ngāti Rangatahi, iz bližine Taumarunuija, in Te Ātiawa, Ngāti Tama, Ngāti Mutunga, Taranaki in Ngāti Ruanui iz Taranakija. Ngāti Mutunga se je kasneje preselil na Chathamske otoke. Sodišče Waitangi je ugotovilo, da so v času podpisa pogodbe iz Waitangija leta 1840 imeli Te Atiawa, Taranaki, Ngāti Ruanui, Ngāti Tama in Ngāti Toa interese mana whenua na tem območju z osvajanjem in okupacijo.
Zgodnja evropska naselbina Koraki v smeri Pākehā (evropske) naselitve na tem območju so se začeli leta 1839, ko je polkovnik William Wakefield prispel, da bi kupil zemljišče za novozelandsko podjetje, ki bi ga prodalo bodočim britanskim naseljencem. Pred tem časom so bili prebivalci Māori v stiku s kitolovci in trgovci Pākehā.
Evropska naselitev se je začela s prihodom predhodnice novozelandske družbe na ladji Tory 20. septembra 1839, ki ji je 22. januarja 1840 sledilo 150 naseljencev na ladji Aurora. Naselitev v Wellingtonu je bila torej pred podpisom pogodbe iz Waitangija (6. februarja 1840). Naseljenci leta 1840 so zgradili svoje prve domove v Petoneju (ki so ga nekaj časa imenovali Britannia) na ravnem območju ob izlivu reke Hutt. V nekaj mesecih se je to območje izkazalo za močvirnato in nagnjeno k poplavam, in večina prišlekov je svojo naselbino preselila čez pristanišče Wellington v Thorndon na današnjem mestu mesta Wellington.
Glavno mesto
Wellington je bil leta 1840 razglašen za mesto, leta 1865 pa je bil izbran za glavno mesto Nove Zelandije.
Wellington je postal glavno mesto namesto Aucklanda, ki ga je William Hobson razglasil za glavno mesto leta 1841. Novozelandski parlament se je prvič sestal v Wellingtonu 7. julija 1862, začasno; novembra 1863 je premier Nove Zelandije, Alfred Domett, predložil resolucijo parlamentu v Aucklandu, da »... je postalo nujno, da se sedež vlade ... prenese na neko primerno lokacijo v Cookovi ožini [regija ].« Bilo je nekaj pomislekov, da bi se bolj naseljeni Južni otok (kjer so bila zlata nahajališča) odločil oblikovati ločeno kolonijo v Britanskem imperiju. Več komisarjev (delegatov), povabljenih iz Avstralije, izbranih zaradi svojega nevtralnega statusa, je izjavilo, da je mesto primerna lokacija zaradi svoje osrednje lege na Novi Zelandiji in dobrega pristanišča; verjeli so, da se lahko celotna flota kraljeve mornarice prilega v pristanišče. Status Wellingtona kot glavnega mesta je rezultat ustavne konvencije in ne zakona.
Wellington je politično središče Nove Zelandije, kjer so glavne državne institucije. Novozelandski parlament se je preselil v novo glavno mesto, saj je prvih deset let svojega obstoja preživel v Aucklandu. Zasedanje parlamenta se je v prestolnici prvič uradno sestalo 26. julija 1865. Takrat je bilo v Wellingtonu le 4900 prebivalcev.
Vladne stavbe so bile zgrajene na Lambton Quayu leta 1876. Na tem mestu so bili prvotni vladni oddelki na Novi Zelandiji. Javna služba se je hitro razširila preko zmogljivosti stavbe, prvi oddelek je zapustil kmalu po odprtju; do leta 1975 je ostal le Prosvetni oddelek, do leta 1990 pa je bila stavba prazna. Glavno mesto je tudi lokacija najvišjega sodišča, vrhovnega sodišča Nove Zelandije, zgodovinska stavba nekdanjega višjega sodišča (odprta leta 1881) pa je bila povečana in obnovljena za uporabo. Rezidenca generalnega guvernerja, vladna hiša (sedanja stavba, dokončana leta 1910), je v Newtownu, nasproti rezervata Basin. Premier House (zgrajena leta 1843 za prvega župana Wellingtona Georgea Hunterja), uradna rezidenca predsednika vlade, je v Thorndonu na cesti Tinakori.
Več kot šest mesecev v letih 1939 in 1940 je Wellington gostil novozelandsko stoletno razstavo, ki je praznovala stoletje od podpisa pogodbe iz Waitangija. Postavljena je bila na 55 hektarjev velikem zemljišču v Rongotaiju in je vsebovala tri razstavna igrišča, veličastne stavbe v slogu art décoja in izjemno priljubljen zabaviščni park s tremi hektarji. Wellington je pritegnil več kot 2,5 milijona obiskovalcev v času, ko je prebivalstvo Nove Zelandije znašalo 1,6 milijona.
Geografija
Wellington je na jugozahodnem koncu Severnega otoka ob Cookovem prelivu, ki ločuje Severni in Južni otok. Na jasen dan je na jugu čez ožino vidno zasneženo pogorje Kaikōura. Na severu se raztezajo zlate plaže obale Kāpiti. Na vzhodu pogorje Remutaka ločuje Wellington od širokih planjav Wairarapa, vinorodne regije nacionalnega pomena.
Z zemljepisno širino 41° 17' južno je Wellington najjužnejša prestolnica na svetu. Wellington se povezuje s Canberro v Avstraliji kot najbolj oddaljenim glavnim mestom, ki sta drug od drugega oddaljena 2326 km.
Wellington je bolj gosto poseljen kot večina drugih mest na Novi Zelandiji zaradi omejene količine zemlje, ki je na voljo med pristaniščem in okoliškimi hribi. Ima zelo malo odprtih območij, na katera bi se lahko razširil, kar je povzročilo razvoj primestnih naselij. Zaradi svoje lege v Roaring Forties in izpostavljenosti vetrovom, ki pihajo skozi Cookov preliv, je Wellington najbolj vetrovno mesto na svetu, s povprečno hitrostjo vetra 27 km/h (17 mph).