Rusko-turška vojna (1877-1878) (rusko Русско-турецкая война (1877—1878), Rusko-tureckaja vojna (1877—1878), turško 93 Harbi, Vojna '93, imenovana po letu 1293 po islamskem koledarju, bolgarsko Руско–турска Освободителна война, Rusko-turska osvoboditelna vojna) je bila vojna med Osmanskim cesarstvom in koalicijo vzhodnoevropskih pravoslavnih držav (Romunija, Bolgarija, Srbija in Črna gora) pod vodstvom Ruskega carstva.Crowe, John Henry Verrinder (1911). Russo-Turkish Wars (1828–29 and 1877–1878 – The War of 1877-78). The Encyclopaedia Britannica; A Dictionary of Arts, Sciences, Literature and General Information. XXIII (REFECTORY to SAINTE-BEUVE) (11th ed.). Cambridge, England and New York: At the University Press. str. 931–936. Pridobljeno 19. julija 2018 – via Internet Archive. Potekala je na Balkanu in Kavkazu in se začela z naraščanjem nacionalizmov na Balkanu v 19. stoletju. Med pomembne ruske vojne cilje so spadali ponovna osvojitev ozemelj, ki jih je izgubila v krimski vojni v letih 1853-1856, ponovna vzpostavitev oblasti nad Črnim morjem in podpora političnim gibanjem za osvoboditev balkanskih narodov od Osmanskega cesarstva.
Koalicija pod ruskim vodstvom je v vojni zmagala in s pravočasno intervencijo zahodnih sil potisnila meje Osmanskega cesarstva do vrat Konstantinopla.
Posledično je Rusiji uspelo dobiti Karsko in Batumsko oblast na Kavkazu in pokrajino Budžak v sedanji južni Besarabiji. Kneževine Romunija, Srbija in Črna gora, ki so bile že nekaj let suverene, so formalno razglasile neodvisnost od Osmanskega cesarstva. Po skoraj pet stoletjih osmanske prevlade (1386–1878) je s pomočjo in vojaškim posredovanjem Rusije nastala tudi samostojna bolgarska država Kneževina Bolgarija, ki je obsegala ozemlje med reko Donavo in balkanskimi gorami z izjemo severne Dobrudže, ki je pripadla Romuniji. Bolgarija je dobila tudi Sofijo, ki je postala prestolnica nove države. Berlinski kongres leta 1878 je Avstro-Ogrski dovolil zasesti Bosno in Hercegovino, Veliki Britaniji pa Ciper.
Dan podpisa Sanstefanskega mirovnega sporazuma (3. marec 1878) se v Bolgariji slavi kot Dan osvoboditve. Mrŭchkov, Vasil (2011). Labour Law in Bulgaria. Kluwer Law International. str. 120. ISBN 978-9-041-13616-9. V socialistični Bolgariji s praznik ni slavil.Sygkelos, Yannis (2011). Nationalism from the Left: The Bulgarian Communist Party During the Second World War and the Early Post-War Years. Brill. str. 220.ISBN 978-9-004-19208-9.
Prazgodovina konflikta Ravnanje s kristjani v Osmanskem cesarstvu
9. člen Pariškega mirovnega sporazuma iz leta 1856, sklenjenega ob koncu krimske vojne, je Osmansko cesarstvo obvezal, da kristjanom podeli enake pravice kot jih imajo muslimani. Osmanska vlada je pred podpisom sporazuma izdala Gülhanski odlok, s katerim je razglasila načelo enakosti muslimanov in nemuslimanovHatt-ı Hümayun (celotno besedilo). Turkey: Anayasa. in izvedla nekaj reform. Med drugim je ukinila džizjo, davek, ki so ga plačevali samo nemuslimani, s čimer je hkrati dovolila, da nemuslimani vstopijo v turško vojsko. Vatikiotis, PJ (1997). The Middle East. London: Routledge, str. 217, ISBN 0-415-15849-4.
Nekateri ključni vidiki statusa nemuslimamnov (dhimmi), vključno s tem, da njihovega pričanja proti muslimanom sodišča niso priznavala, so se kljub temu ohranili. Država je s tem zakonom muslimanom podelila učinkovito imuniteto za kazniva dejanja zoper kristjane. Čeprav so bili odnosi med skupnostmi na lokalni ravni pogosto dobri, je ta praksa spodbujala izkoriščanje. Zlorabe so bile najhujše v regijah s pretežno krščanskim prebivalstvom, kjer so lokalne oblasti pogosto odkrito podpirale zlorabe kot sredstvo za ohranjanje podrejenosti kristjanov.Argyll 1879.
Kriza v Libanonu (1860) Leta 1858 so se maronitski kmetje na pobudo duhovščine uprli svojim druškim zemljiškim gospodom in ustanovili kmečko republiko. V južnem Libanonu so maronitski kmetje, zaposleni pri druških zemljiških posestnikih, stopili na stran druzov, kar je sprožilo državljansko vojno. Četudi sta v vojni trpeli obe strani, so druzi pobili okoli 10.000 maronitov."Lebanon" Country Studies. US: Library of Congress, 1994.Churchill, C (1862). The Druzes and the Maronites under the Turkish rule from 1840 to 1860. London: B Quaritch, str. 219.
Osmanske oblasti so zaradi evropskih groženj z intervencijo vzpostavile red, francoska in britanska intervencija pa je kljub temu sledila.Shaw & Shaw 1977, str. 142–143. Sultan je pod nadaljnjim pritiskom Evrope popustil in v Libanonu imenoval krščanskega guvernerja, ki ga je predlagal sam, odobrile pa so ga evropske sile.
27. maja 1860 je skupina Maronitov napadla vas Druzov. Sledili so povračilni pokoli, vendar ne samo v Libanonu, ampak tudi v Siriji. Na obeh straneh je bilo ubitih 7.000 do 12.000 ljudi. Uničenih je bilo več kot 300 vasi, 500 cerkva, 40 samostanov in 30 šol. Krščanski napadi na muslimane v Bejrutu so spodbudili muslimane v Damasku, da so napadli tamkajšnjo krščansko manjšino in pobili od 5.000 do 25.000 ljudi. Med ubitimi sta bila tudi ameriški in nizozemski konzul, kar je dalo dogodku mednarodno dimenzijo.
Osmanski minister za zunanje zadeve Mehmef Fuad Paša je prišel v Sirijo in rešil problem z usmrtitvijo krivcev, vključno z guvernerjem in drugimi funkcionarji. Po vzpostavitvi miru so se v Libanonu začele priprave za novo libanonsko avtonomijo in preprečitev evropske intervencije. Septembra 1860 je Francija kljub temu poslala v Libanon svoje vojne ladje. Britanija se je zaradi strahu, da bo Francija z enostransko intervencijo povečala svoj vpliv na britanski račun, tudi sama pridružila Francozom.
Upor na Kreti (1866-1869) thumb|levo|250px| Samostan Arkadi
Upor na Kreti, ki se je začel leta 1866, je bil posledica neuspeha Osmanskega cesarstva pri izvajanju reform za izboljšanje življenja prebivalstva in želje Krečanov po enozi - združitvi z Grčijo.Robson, Maureen M. (1960). "Lord Clarendon and the Cretan Question, 1868-9". The Historical Journal. 3 (1): 38–55. doi:10.1017/S0018246X00023001. Vstajniki so vzpostavili nadzor nad celotnim otokom, razen nad petimi utrjenimi mesti, kamor so se zatekli muslimani. Grški tisk je trdil, da so muslimani pobili Grke, in novica se je razširila po vsej Evropi. V Grčiji je bilo mobiliziranih na tisoče prostovoljcev in poslanih na Kreto.
Zlasti znano je postalo obleganje samostana Moni Arkadiou. Novembra 1866 je približno 23.000 kretskih grških borcev ter približno 600 žensk in otrok v samostanu oblegalo približno 23.000 večinoma kretskih muslimanov, ki so jih podprle čete redne osmanske vojske. Po krvavi bitki z velikim številom žrtev na obeh straneh so se kretski Grki končno predali, ko jim je zmanjkalo streliva, vendar so bili po predaji ubiti.Stillman, William James (15. marec 2004). The Autobiography of a Journalist (ebook), II, The Project Gutenberg, eBook#11594.
Na začetku leta 1869 je bil upor zatrt, vendar je Porta ponudila Grkom nekaj ugodnosti, vključno s samoupravo na otoku in povečanjem pravic otoških kristjanov. Četudi se je kretska kriza za Osmansko cesarstvo končala bolje kot katera koli druga diplomatska konfrontacija v 19. stoletju, je brutalnost, s katero je bila zatrta, obrnila pozornost javnosti v Evropi na zatiranje kristjanov v Osmanskem cesarstvu.
Majhna pozornost, ki so jo Angleži posvečali turškim zadevam, je občasno ustvarila nejasen, a ustaljen in splošen vtis, da sultani ne izpolnjujejo "slovesnega obljube ", ki so jih dali Evropi, da so razlogi turške vlade neizkorenljivi in da bi bila podpora Britanije v še eni krizi, kakršna je bila krimska vojna, popolnoma nemogoča.Argyll 1879, str. 122.
Spremembe ravnotežja sil v Evropi thumb|300px|Osmansko cesarstvo leta 1862
Čeprav je Osmansko cesarstvo v krimski vojni zmagalo, sta njegova moč in ugled še naprej upadala. Finančna obremenitev državne zakladnice je osmansko vlado prisilila, da je najela vrsto tujih posojil po tako visokih obrestnih merah, da so jo kljub vsem fiskalnim reformam, ki so sledile, potisnile v neplačljive dolgove in gospodarske težave. Stanje je še poslabšala potreba po nastanitvi več kot 600.000 muslimanskih Čerkezov, ki so jih Rusi pregnali s Kavkaza v črnomorska pristanišča severne Anatolije ter balkanski pristanišči Konstanca in Varna. Begunska kriza je razen finančnih težav povzročila tudi veliko neredov.Finkel, Caroline (2005). The History of the Ottoman Empire. New York: Basic Books, str. 467.
Nova delitev Evrope Sklepe Dunajskega kongresa po napoleonskih vojnah, s katerimi so leta 1815 začrtali nove meje Evrope, je prva zamajala vojna za Italijo med Francijo in Avstrijo. Popolnoma so zvodeneli po vojnah za združitev Nemčije, ko je Kraljevina Prusija pod vodstvom kanclerja Ota von Bismarcka leta 1866 premagala Avstrijo in leta 1870 Francijo in nadomestila Avstro-Ogrsko kot prevladujočo silo v Srednji Evropi. Britanija, ki jo je pestilo vprašanje Irske in na vojskovanje ni bila pripravljena, se je odločila, da se ne bo več vmešavala v vzpostavljanje novega evropskega ravnovesja. Bismarck ni želel, da bi razpad Osmanskega cesarstva ustvaril rivalstvo, ki bi lahko privedlo do vojne, zato je sprejel predlog ruskega carja, naj se dogovorijo za primer, če bi Osmansko cesarstvo razpadlo. Nemčija, Rusija in Avstrija naj bi sklenile zvezo treh cesarjev, medtem ko bi Francija ostala izolirana.
Francija se je na to odzvala s podpiranjem gibanj za samoodločbo, zlasti če so bila povezana s tremi cesarji in sultanom. Spodbujala je upore na Poljskem proti Rusiji in nacionalne težnje na Balkanu. Rusija si je prizadevala povrniti svojo pravico do flote na Črnem morju in se s Francozi potegovala za pridobitev vpliva na Balkanu z uporabo nove panslovanske ideje, da bi morali biti vsi Slovani združeni pod ruskim vodstvom. To je bilo mogoče ustvariti le z uničenjem dveh imperijev, Habsburškega in Osmanskega, v katerih je živela večina neruskih Slovanov. Ambicije in rivalstvo Rusov in Francozov na Balkanu so se pojavile predvsem v Srbiji, ki je doživljala svoj nacionalni preporod in imela ambicije, ki so bile delno v nasprotju z načrti velikih sil.Shaw & Shaw 1977, str. 146.
Rusija po krimski vojni thumb|Aleksander Mihajlovič Gorčakov Za Rusijo se je krimska vojna končala z minimalnimi izgubami ozemlje, a je bila prisiljena uničiti svojo Črnomorsko floto in sevastopolske utrdbe. Prizadet je bil tudi njen mednarodni ugled in maščevanje za poraz v krimski vojni je postalo glavni cilj ruske zunanje politike. Izvedba ni bila lahka, ker je Pariški mirovni sporazum vključeval jamstva za ozemeljsko celovitost Osmanskega cesarstva. Garanti so bili Velika Britanija, Francija in Avstrija, zato je bila ruskim načrtom naklonjena samo Prusija.
Novoimenovani ruski kancler Aleksander Gorčakov je bil odvisen od zavezništva s Prusijo in njenim kanclerjem Bismarckom. Rusija je Prusijo dosledno podpirala v vojnah z Dansko (1864), Avstrijo (1866) in Francijo (1870). Marca 1871 je Rusija s hudim francoskim porazom in podporo hvaležne Nemčije dosegla mednarodno priznanje odpovedi 11. člena Pariškega mirovnega sporazuma, kar ji je omogočilo oživitev Črnomorske flote.
Ostale klavzule Pariškega mirovnega sporazuma so ostale v veljavi, zlasti 8. člen z garancijami osmanske ozemeljske celovitosti s strani Velike Britanije, Francije in Avstrije. Rusija je bila zato v odnosih z Osmanskim cesarstvom izredno previdna in je vsa svoja dejanja usklajevala z drugimi evropskimi silami. Ruska vojna z Osmanskim cesarstvom bi zahtevala vsaj tiho podporo vseh drugih velikih sil, zato je ruska diplomacija čakala na primeren trenutek.
Balkanska kriza (1875-1876)