Pad ( in Eridanus; ; starodavno ligursko Bodincus ali Bodencus; in Ἠριδανός) je reka, ki teče proti vzhodu po severni Italiji. Pad teče bodisi 652 km ali 682 km – glede na dolžino desnega pritoka Maira. Izviri reke Pad spomladi pronicajo iz kamnitega pobočja pri Pian del Re, ravninskega dela na koncu doline Val Po pod severozahodno steno Monvisa (Kotijske Alpe). Pad se konča z delto, ki štrli v Jadransko morje blizu Benetk. Odmaka površino 74.000 km², od katerih je 70.000 km² v Italiji, od teh 41.000 km² v gorskih okoljih in 29.000 km² na ravnici. Pad je najdaljša reka v Italiji, na najširšem mestu je razdalja 503 m. Pad se razteza vzdolž 45. severnega vzporednika.
Reka teče skozi več pomembnih italijanskih mest: Torino, Piacenza in Ferrara. Z Milanom je povezana z mrežo kanalov, imenovanih navigli, ki jih je pomagal načrtovati že Leonardo da Vinci. Blizu konca svoje poti reka ustvari široko delto (z več sto majhnimi kanali in petimi glavnimi, ki se imenujejo Po di Maestra, Po della Pila, Po delle Tolle, Po di Gnocca in Po di Goro na južnem delu, kjer je Comacchio, območje, ki slovi po jeguljah). Dolina reke Pad je bila ozemlje rimske Cisalpske Galije, razdeljena na Cispadansko Galijo (južno od reke Pad) in Transpadansko Galijo (severno od reke Pad).
Reka je podvržena hudim poplavam. Zato je več kot polovica njene dolžine omejena z argini ali nasipi. Naklon doline se zmanjša z 0,35 % na zahodu do 0,14 % na vzhodu. Obstaja 450 stoječih jezer.
Za Pad je značilen velik pretok (le nekaj rek daljših kot 1.000 km ima pretok slabši ali enak kot Pad).
Geografija Potek
Izvir reke Pad se nahaja v Piemontu v pokrajini Cuneo v Kotijskih Alpah, natančno v Pian del Re (občina Crissolo) ob vznožjem Monte Viso (3841 m), pod veliko skalo z napisom, ki označuje njen izvir. Zelo bogat prispevek nešteto drugih izvirov omogoča, da steče divja v dolino.
Od tu dalje teče po ravninah in po samo dvajsetih kilometrih doseže mesto Saluzzo. V tem delu tok reke bogatijo različni pritoki, ko na kratko vstopi skozi pokrajino Torino. V Torinu je reka, kljub temu da je potovala le sto kilometrov od izvira, že široka 200 m in ima povprečni pretok že blizu 100 m³ / s.
S potekom proti vzhodu doseže skrajne obronke Monferrata, kjer se v dolini pri Vercelli okrepi s pomembnimi pritoki, kot sta Dora Baltea in Sesia. V nadaljevanje teče proti jugu, nato pa še naprej okrog Monferrata na desni, v pokrajino Alessandria, skozi mesti Casale Monferrato in Valenza. Tudi tukaj služi kot regionalna meja med Piemontom in Lombardijo in že na začetku dobi veličastne razsežnosti.
Blizu Bassignana reka teče proti vzhodu in dobi močan pritok reke Tanaro, njen glavni pritok z desne. Po tem sotočju Pad, ki je zdaj močan po obsegu (nad 500 m³ / s), priteče v Lombardijo, v pokrajino Pavia. Samo nekaj kilometrov južno od mesta Pavia reka dobi pritok Ticina, njenega glavnega pritoka po količini vode, zaradi česar je od tod dalje plovna do ustja (zdaj z več kot 900 m³ / s) tudi z večjimi čolni.
Po tem sotočju reke je tok nekaj kilometrov mejno območje med Lombardijo in Emilijo-Romanjo, teče skozi večja mesta, kot sta Piacenza in Cremona, v pokrajino Mantova, ki prejme večje alpske pritoke Adda, Oglio in Mincio in številne druge manjše reke, ki prihajajo iz Apeninov, in poveča svoj pretok na več kot 1500 m³ / s.
Končno priteče na področje Ferrare, kjer reka "visi" na meji med Benečijo (pokrajina Rovigo) in Emilijo-Romanjo, v zgodovinski regiji Polesine.
Tu reka začne svojo široko delto (380 km²) in se deliti na pet glavnih vej (Po di Maestra, Po della Pila, Po delle Tolle, Po Po di Gnocca in Po di Goro) in 14 ustij; dodatna sekundarna veja (Po di Volano), ki teče skozi mesto Ferrara, je sedaj izključena. Velika reka nato priteče v Jadransko morje in prečka ozemlja, ki pripadajo občinam Ariano nel Polesine Goro, Porto Tolle, Cuttack in Porto Viro.
Delta reke Pad je bila zaradi svoje velike okoljske vrednosti, razglašena za svetovno dediščino UNESCA.
Na svoji poti po ravnicah je reka Pad pogosto razdeljena na več vej in tvori več rečnih otokov, od katerih je (razen tistih v ustju), največji Isola Serafini, ki se nahaja v bližini izliva Adde v Castelnuovo Bocca d'Adda. Obsega približno 10 kvadratnih kilometrov v občini Monticelli d'Ongina.
Na splošno Pad prečka (od izvira do izliva) 13 pokrajin: Cuneo, Torino, Vercelli in Alessandria (v Piemontu), Pavia, Lodi, Cremona in Mantova (v Lombardiji), Piacenza, Parma, Reggio Emilia in Ferrara (v Emiliji - Romanji) in Rovigo (v Venetu). 183 je obalnih občin (ki se reke tudi dotikajo), in spadajo v navedenih 13 pokrajin.
Dolina reke Pad Velika dolina okoli reke Pad se imenuje Padska nižina ali Padska dolina (italijanska Pianura Padana ali Val Padana). Sčasoma je postala glavno industrijsko območje v državi, v kateri je leta 2002 živelo več kot 16 milijonov ljudi ali približno ⅓ prebivalstva Italije.
Dve glavni gospodarski dejavnosti sta značilni za nižino, to je industrija in kmetijstvo, obe enako pomembni. Industrijski središči, kot sta Torino in Milano, se nahaja na višjem terenu, stran od reke. Obe se opirata na številne hidroelektrarne v ali na bokih Alp in termoelektrarne na premog ali nafto, ki uporabljajo vodo iz Padske nižine kot hladilno sredstvo. Odtok iz severa poteka skozi več velikih, slikovitih jezer. Potoki so zdaj pod nadzorom številnih jezov, ki upočasnijo hitrost sedimentacije rek, ki povzročajo geološke probleme. Ekspanzivna, vlažna in rodovitna poplavna ravnica je rezervirana predvsem za kmetijstvo in je predmet nenadnih poplav, čeprav je skupna količina vode manjša kot je bila v preteklosti in manjša od povpraševanja. Glavni kmetijski pridelki so žita, vključno z - nenavadno za Evropo – rižem, ki zahteva obilno namakanje. Slednja metoda je glavni porabnik površinske vode, medtem ko za industrijo in za človeško prehrano uporabljajo podzemno vodo.
Delta reke Pad Zaščiteno območje
Mokrišča delte reke Pad so zaščitena z dvema regionalnima parkoma v regijah, v katerih se nahaja: Benečija in Emilija - Romanja. Regijski park Delta reke Pad v Emiliji-Romanji je največji in je sestavljen iz štirih parcel na desnem bregu reke Pad in na jugu. Z zakonom ustanovljen leta 1988, ki ga upravlja konzorcij Consorzio per la gestione de Parco, kateremu pripadata tudi pokrajini Ferrara in Ravena in devet komun: Comacchio, Argenta, Ostellato, Goro, Mesola, Codigoro, Ravena, Alfonsine in Cervia. Izvršilni organ sestavljajo predsedniki pokrajin in župani. Za izvajanje zakona imajo Tehnično-znanstveni odbor in svet Parka. Leta 1999 je bil park vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine in dodan k »Ferrara, mesto renesanse in njena delta reke Pad«. 53,653 ha parka obsega mokrišča, gozdove, sipine in soline. Ima visoko biotsko raznovrstnost s 1000-1100 rastlinskimi vrstami in 374 vretenčarjev, od tega 300 vrst ptic.
Aktivna delta Pomemben del delte, ki štrli v Jadran med Chioggia in Commacchia, vsebuje kanale, ki se dejansko povezujejo z morjem, zato se ta del imenuje aktivna delta, za razliko od fosilne delte, ki vsebuje kanale ne priključujejo Pada v Jadran (a so nekoč ga). Aktivna delta je nastala leta 1604, ko je mesto Benetke preusmerilo glavni tok, Veliki Pad (Po grande ali Po di Venezia), od njegovega kanala severno od Porto Viro v kanal južno od Porto Viro, in ga poimenavali Taglio di Porto Viro (odrezani Porto Viro). Namen je bil, da se ustavi postopno premikanje Pada proti beneški laguni, ki bi jo napolnjeval sediment in jo sčasoma zasul. Naknadno je zrastlo mesto Taglio di Po okoli tega obvoza. Zapornica Volta Grimana je zaprla stari kanal, zdaj Po di Levante teče v Jadran skozi Porto Levante.
Pod Taglio di Po leži Parco Regionale Veneto, eden del parka Parco Delta del Po, ki obsega najnovejše krake reke Pad. Krak Pad di Gnocca sledi na jugu, Pad di Maestra na sever v Porto Tolle. Pri Tolleju dolvodno od Po di Venezia se razdeli v Po delle Tolle na jug in Po della Pila na sever. Nekdanji izhodi pri Bonelliju. Slednji se spet ločuje pri Pili v Busa di Tramontana na sever in Busa di Scirocco proti jugu, medtem ko glavni tok Busa Dritta, vstopi v Punta Maistro in končno mimo Pila svetilnika.
Kljub opredelitvi uprave parka da je začetek aktivne delt v Porto Viro, obstaja drug aktiven kanal višje od njega na Santa Maria v Punta, kjer se reka Pad deli v Po di Goro in Po di Venezia.
Fosilna delta Fosilni Pad je regija brez aktivnih kanalov iz reke Pad do morja. Začne se gorvodno od Ferrare. Reka Pad trenutno teče severno od Ferrare in je pravzaprav posledica preusmeritve pri Ficarolo leta 1152, v upanju, da se zaščiti pred poplavami okolica Ravene. Preusmeritveni kanal je bil sprva imenovan Po di Ficarolo. Reka Pad je pred tem sledila Po di Volano, ki ni več priključen na Pad, in je potekal na jugu Ferrare in jo zapustil v bližini Volana. V rimskih časih ni bil izhod tam, ampak je tekel na jug kot Padus Vetus ("stari Pad") na izhod blizu Commacchia, iz katerega pa po delu Po di Primaro do izhoda blizu Ravene.
Pred letom 1152 razširitev današnje delte proti morju približno 12 km, ni obstajala. Celotna regija od Ravenne do Chioggia je bila močno močvirna, kar pojasnjuje, zakaj je bila rimska cesta Via Aemilia zgrajena med Riminijem in Piacenzo in se ni začela v smeri proti severu.
Geologija Sredozemska kotlina je depresija v zemeljski skorji, ki jo je povzročil zdrs afriške plošče pod evrazijsko ploščo. V geološki zgodovini je bila depresija napolnjena z morsko vodo pod različnimi geološkimi imeni, kot je ocean Tetis. V zadnjem obdobju miocenske epohe je v Messiniju (7-5 mio let pred sedanjostjo) Mesinska kriza saliniteta povzročila sušenje v Sredozemlju in znižanje morske gladine pod prag ob Gibraltarski ožini, zato se je ravnovesje med izhlapevanjem in polnitvijo premaknilo v korist izhlapevanja. V tistem času sta bila Padska nižina in Jadranska depresija enoten sistem kanjonov globokih tisoč metrov. Na jugozahodu so Apenini mejili na zemeljsko maso imenovano Tyrrhenis. Njihova orogeneza se je v miocenu pravkar zaključila. Na severu je Alpidska orogeneza že ustvarjala Alpe.
Na koncu Messinija je ocean prodrl preko police in ponovno napolnil Sredozemlje. Jadranska trasgresija (dvig morja) je nastala vse do severne Italije. V poznejšem pliocenu so sedimenti predvsem iz Apeninov napolnili nižino in srednji Jadran do globine 1000 m do 2.000 m, in 2.000 m do 3.000 m pri izlivu reke Pad, z žepi globokimi okoli 6.000 m. Na začetku pleistocena je bila dolina polna. Cikli transgresije in regresije so se v dolini in Jadranu ponavljali.
Iz pleistocena je menjava morskih in aluvialnih sedimentov prišla daleč proti zahodu do Piacenza. Natančne sekvence na različnih lokacijah so natančno preučili. Očitno morje napreduje in odteka nad dolino skladno z ravnotežjem med sedimentacijo in glaciacijo ali recesije v 100.000-letnih intervalih in nihanjem morske gladine za 100 do 120 m. Začetek po zadnjem glacialnem maksimumu pred približno 20.000 leti je dvignil Jadran do točke kot pred približno 5500 leti.