SíčnikSlovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208. je soglasnik, in sicer nezvočnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo (pripornik) ali z zaporo, ki preide v priporo (zlitnik).Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021. Tvorijo se z robom razprte jezične konice ob zadnji strani sekalcev. S in z se tvorita s priporo (pripornika), pri c pa s kratko zaporo in počasnim odpravljanjem le-te (zlitnik).Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Značilen šum je v primerjavi s šumevci višji; so razpršeni in svetli.
Če sičniku sledi šumevec ali nekdanji mehki l ali n, se sičnik prilikuje (lisa – lišček; zvezek – zvešček; voziti – vožnja; misliti – mišljen).
Slovenski sičniki + Preglednica slovenskih sičnikovToporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004. Po mestu tvorbe Zobni Po načinu tvorbe Nezveneči Zveneči Pripornika s z Zlitnik c
Sklici
Kategorija:Glasoslovje