Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (, včasih poslovenjeno tudi kot Nobelova nagrada za fiziologijo in medicino ali samo Nobelova nagrada za medicino) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za odkritja na področjih fiziologije in medicine.
Kemik in industrialec Alfred Nobel se je zanimal za eksperimentalno fiziologijo in je v svoji oporoki predvidel podeljevanje nagrad na tem področju, konkretno za odkritja, ki so v preteklem letu »najbolj koristila človeštvu«. To je ena od petih nagrad, financirana iz sklada, ki ga je zapustil v ta namen. Izbiro nagrajencev je prepustil Karolinskemu inštitutu. Kot pri ostalih nagradah nagrajence nominirajo akademiki in nekdanji nobelovci z vsega sveta, podeljuje pa jih Nobelov sklad (Karolinski inštitut je pri izbiri od njega neodvisen) na ceremoniji 10. decembra vsako leto, na kateri izbranci prejmejo nagrado iz rok švedskega kralja. Denarni del nagrade, ki se izplačuje iz Nobelove zapuščine (odvisen od finančnega stanja sklada, trenutno okrog 10 milijonov kron oz. milijon evrov), spremlja zlat medaljon z njegovim portretom in plaketa.
Sprva je nagrajence izbiral ves profesorski zbor Karolinskega inštituta, leta 1977 pa bi moral zaradi sprememb v švedski zakonodaji kot javna ustanova javno razkriti nominirance, kar bi bilo proti pravilom sklada, po katerih morajo biti nominacije tajne še 50 let po podelitvi nagrade. Zato je bil ustanovljen Nobelov zbor (Nobelförsamlingen vid Karolinska Institutet), ki ga sestavlja 50 profesorjev inštituta, a je v pravnem smislu ločena ustanova. Ta zdaj presoja nominacije in izbira nagrajence. Leta 1968 je bil dodan pogoj, da si lahko vsako od nagrad delijo največ trije prejemniki.
Skladno z osnovno idejo nagrad komite izbira raziskovalce, ki so prispevali temeljna odkritja namesto tistih, ki so ta odkritja uspešno prenesli v prakso. Tako denimo v nasprotju s pričakovanjem javnosti nista prejela nagrade Jonas Salk in Albert Sabin, ki sta razvila učinkoviti cepivi proti otroški paralizi, temveč so jo prejeli John F. Enders, Thomas H. Weller in Frederick C. Robbins za odkritje, da se lahko virus povzročitelj razmnožuje v laboratorijski kulturi opičjih celic, kar je omogočilo razvoj cepiva. Po drugi strani je pomen temeljnih odkritij v znanosti včasih težko predvideti, zato je postalo običajno, da raziskovalec prejme nagrado več desetletij po svojem prelomnem odkritju, ko postane njegov pomen očiten. Najbolj izstopajoč primer je Francis Peyton Rous, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino leta 1966, 55 let po odkritju, da lahko virusi sprožijo rakave spremembe pri poskusnih živalih. Zaradi tega imajo večjo možnost za prejem dolgoživi posamezniki in številna pomembna odkritja niso bila deležna priznanja za časa odkriteljevega življenja. Nobelove nagrade se namreč ne podeljujejo posthumno, edina izjema je imunolog Ralph M. Steinman, ki je umrl tri dni pred razglasitvijo nagrajencev leta 2011, a je bila sprejeta odločitev, da ostane prejemnik, saj Nobelov zbor za njegovo smrt ni vedel in so ga izbrali že pred tem, le razglasili še ne. Poleg tega je odbor v letih od ustanovitve sprejel več spornih odločitev o prejemnikih, zlasti od leta 1968, ko je bilo izpuščenih več pomembnih članov ekip, ki so prispevale k prepoznanim odkritjem.
V devetih letih nagrade niso bile podeljene (1915–1918, 1921, 1925, 1940–1942), to se je največkrat zgodilo med prvo in drugo svetovno vojno. Leta 1939 jo je bil prisiljen zavrniti odkritelj antibakterijskega delovanja učinkovine prontosil, Gerhard Domagk, saj je Adolf Hitler prepovedal državljanom Tretjega rajha sprejemanje Nobelovih nagrad po tistem, ko je nagrado za mir prejel disident Carl von Ossietzky. Domagk je lahko medaljo in plaketo prevzel šele po padcu nacizma, leta 1947, denarni del nagrade pa je po pravilih podeljevalca medtem prešel nazaj v Nobelov sklad in do njega ni bil več upravičen.
Seznam prejemnikovImena nagrajencev in citati so s spletne strani Nobelovega sklada. __NOTOC__
1901 Emil Adolf von Behring za serumsko zdravljenje davice
1902 Ronald Ross za raziskave malarije
1903 Niels Ryberg Finsen za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo
1904 Ivan Petrovič Pavlov za raziskave fiziologije prebavnega sistema
1905 Robert Koch za odkritje povzročitelja tuberkuloze
1906 Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal za raziskave živčnega sistema
1907 Charles Louis Alphonse Laveran za raziskave patogenih praživali
1908 Ilja Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich za raziskave imunskega sistema
1909 Emil Theodor Kocher za raziskave ščitnice
1910 Albrecht Kossel za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin
1911 Allvar Gullstrand za raziskave delovanja očesne leče
1912 Alexis Carrel za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov
1913 Charles Robert Richet za odkritje anafilakse
1914 Robert Bárány za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa
1919 Jules Bordet za odkritje dopolnitev imunskega sistema
1920 Schack August Steenberg Krogh za odkritje mehanizma motorične regulacije kapilar
1922 Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline
1923 Frederick Grant Banting, John James Rickard Macleod za odkritje inzulina
1924 Willem Einthoven za odkritje mehanizma elektrokardiograma
1926 Johannes Andreas Grib Fibiger za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.
1927 Julius Wagner-Jauregg za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo
1928 Charles Jules Henri Nicolle za raziskave tifusa
1929 Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins za odkritje različnih vitaminov
1930 Karl Landsteiner za odkritje človeških krvnih skupin
1931 Otto Heinrich Warburg za raziskave citokromov pri celičnem dihanju
1932 sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov
1933 Thomas Hunt Morgan za odkritje pomena kromosomov pri dednosti
1934 George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost
1935 Hans Spemann za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov
1936 sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev
1937 Albert von Szent-Györgyi de Nagyrapolt za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom
1938 Corneille Jean François Heymans za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane
1939 Gerhard Domagk za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam
1943 Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe
1944 Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser za odkritje različnih oblik živčnih vlaken
1945 sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni
1946 Hermann Joseph Muller za odkritje, da lahko rentgenski žarki povzročijo mutacije
1947 Carl Ferdinand Cori, Gerty Cori, Bernardo Alberto Houssay za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev
1948 Paul Hermann Müller za odkritje insekticida DDT
1949 Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije
1950 Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije
1951 Max Theiler za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici
1952 Selman Abraham Waksman za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi
1953 Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A
1954 John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti
1955 Axel Hugo Theodor Theorell za raziskave encimov, posebno oksidacijskih
1956 André Frédéric Cournand, Werner Forßmann, Dickinson W. Richards za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni
1957 Daniel Bovet za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov
1958 George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu
1959 Severo Ochoa, Arthur Kornberg za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK
1960 sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi
1961 Georg von Békésy za pojasnitev ušesnega polža
1962 Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Wilkins za odkritje molekulske zgradbe DNK
1963 sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley za opis električnega prenosa impulzov po živcih
1964 Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin
1965 François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov
1966 Peyton Rous, Charles Brenton Huggins Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni
1967 Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje
1968 Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg za opis genetskega koda in njegovega delovanja pri sintezi beljakovin
1969 Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria za raziskave razmnoževanja in genetike virusov
1970 sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod za raziskave nevrotransmiterjev
1971 Earl W. Sutherland ml. za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev
1972 Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter za odkritje kemične zgradbe protiteles
1973 Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater
1974 Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade za opis zgradbe in funkcije organelov v celici
1975 David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice
1976 Baruch S. Blumberg, Daniel Carleton Gajdusek Za odkritja o novih mehanizmih izvora in širjenja nalezljivih bolezni
1977 Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev neznatnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa
1978 Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith za odkritje restrikcijskih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji
1979 Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield za razvoj računalniško podprte tomografije
1980 Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell za odkritje genov poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje lastnih in tujih antigenov v imunskem sistemu
1981 Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih
1982 Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane za odkritje prostaglandinov
1983 Barbara McClintock