Dnipro (, ) je industrijsko mesto v Ukrajini, ki stoji ob istoimenski reki Dnipro (Dneper) blizu njenega sotočja s Samaro na vzhodu države, približno 390 km jugovzhodno od Kijeva. S približno milijonom prebivalcev (po oceni za leto 2020) je četrto največje mesto v Ukrajini in administrativni sedež istoimenske občine, Dniprovskega rajona in Dnepropetrovske oblasti. Do leta 2016 se je uradno imenovalo Dnepropetrovsk, nato pa je bilo v sklopu dekomunizacije preimenovano v Dnipro.
Sodobno mesto se razprostira predvsem ob južnem bregu reke, v novejšem času pa se predmestja širijo tudi severno od nje. Je eno glavnih industrijskih središč Ukrajine, kjer so skoncentrirane metalurgija, kovinska industrija, strojegradnja in kemična ter gradbena industrija. Energijo za te dejavnosti zagotavlja Dneper, ki je spremenjen v skoraj neprekinjen niz akumulacijskih jezer za hidroelektrarne. Tovarne v mestu predelujejo železo iz regije Krivi Rog, premog iz Doneckega bazena in zemeljski plin iz Šebelinke pri Harkovu. Je tudi pomembno prometno središče na križišču več železniških koridorjev, ima veliko rečno pristanišče in letališče. Leta 1995 je bila odprta proga podzemne železnice.
Izobraževalne in znanstvene ustanove v mestu so večinoma specializirane za industrijo, tu so inštituti za metalurgijo, rudarstvo, železnico, kemijsko tehnologijo, politehnike in druge specializirane šole, pa tudi medicinska fakulteta in Narodna agrarna univerza. Od kulturnih ustanov so pomembnejše mestna filharmonija, več gledališč (med njimi Akademsko operno in baletno gledališče), Narodni zgodovinski muzej in Umetnostni muzej ter številne knjižnice.
Zgodovina thumb|left|Spomenik carici Katarini Veliki v nekdanjem Jekaterinoslavu Arheološke najdbe so dokazale obstoj trgovskega pristanišča in pomembnega prehoda čez reko na območju Dnipra vsaj od leta 1524 naprej. Republika obeh narodov je leta 1635 tam zgradila utrdbo Kodak, ki je bila leto kasneje uničena, 1645 ponovno zgrajena ter 1648 zavzeta s strani kozakov Zaporoške Seči. Okoli utrdbe je nastalo naselje z imenom Novi Kodak ter najmanj 3000 prebivalci.
Na mestu Novega Kodaka je konec 18. stoletja ruska carica Katarina Velika ukazala ustanovitev mesta. Z Grigorijem Potemkinom, prvim generalnim guvernerjem, sta zasnovala velikopotezni načrt, da bo postal tretja ruska prestolnica po Moskvi in Sankt Peterburgu, nekakšne »Atene Južne Rusije«. Sprva se je po Katarini Veliki imenovalo Jekaterinoslav. Država je financirala izgradnjo impozantnih javnih stavb ob širokih avenijah in parkih, vendar se je načrt kmalu izkazal za preoptimističnega in skoraj celo stoletje je Jekaterinoslav stagniral kot zaspano provincialno središče z manj kot 10.000 prebivalci in brez omembe vredne gospodarske aktivnosti. Krajši čas na prelomu 19. stoletja se je imenoval tudi Novorosijsk.
Obdobje stagnacije se je končalo konec 19. stoletja, ko se je začela industrializacija. Jekaterinoslav ni bil blizu nahajališčem surovin v okoliških regijah, imel pa je izvrstno strateško lego na križišču novozgrajenih železniških povezav in ob plovnem Dnepru. Takoj po izgradnji Jekaterinine železnice leta 1884 je železarsko podjetje iz Brjanska pričelo graditi orjaško jeklarno, ob odprtju katere tri leta kasneje je prišlo do eksplozije števila prebivalstva. Kmalu so zrasle številne druge tovarne in do začetka prve svetovne vojne se je število prebivalcev podvanajsterilo. Že konec 19. stoletja je bil Jekaterinoslav eno od petih najpomembnejših industrijskih središč imperija, bolj kot na Atene je spominjal na Manchester, Pittsburgh in druga zahodna industrijska mesta. Večina delavcev je prišla iz Rusije, od tega znaten delež judovske narodnosti. Ukrajinska narodna zavest se je le počasi uveljavljala, tudi zaradi pritiska carskih oblasti. Aktivnost se je okrepila po revolucijah leta 1917, nato pa je sledila državljanska vojna, med katero je bil Jekaterinoslav s številčnim ruskim delavstvom kot pomemben branik boljševizma v regiji močno prizadet.
Temu obdobju je sledila obnova, leta 1926 je bil združen z industrijskim naseljem Amur-Nižnodniprovski na levem bregu Dnepra in preimenovan v Dnepropetrovsk. Vzporedno s tem se je večal delež ukrajinskega prebivalstva. Med drugo svetovno vojno je bil znova močno poškodovan kot eden pomembnejših centrov odporniškega gibanja, sledila je nova faza obnove, med katero je bila med drugim razvita avtomobilska industrija. V obdobju hladne vojne se je tu razvila tudi vojaška industrija. Ko je bil zgrajen kompleks tovarne raket Južmaš, so sovjetske oblasti razglasile Dnepropetrovsk za delno zaprto mesto.
Ime Trenutno ime
Starejše imenovanje Novyi Kodak 1645–1784 Yekaterinoslav (tudi zapisano Ekaterinoslav; ; ) 1784–1796 Novorossiysk ( ; ) 1796–1802, na kratko preimenovano med vladavino sina Katarine II., carja Pavla I.; vendar je prejšnje ime po atentatu na očeta car Aleksandra I. obnovil Yekaterinoslav 1802–1918, imenovan Catharinoslav na nekaterih zemljevidih iz 19. stoletja. Sicheslav ( ) 1918–1921 (neuradno ime) Yekaterinoslav/Katerynoslav 1918–1926 Dnipropetrovsk ( ; ), also Dnipropetrovske () po Harkovskem pravopisu 1926–2016. Beseda izvira iz (Dneper) + , po sovjetskem revolucionarju Grigoriju Petrovskem.
Geografija
Mesto je zgrajeno predvsem na obeh bregovih Dnepra, ob njegovem sotočju z reko Samara. V zanki velikega meandra Dneper spremeni svoj tok s severozahoda in nadaljuje proti jugu, nato pa proti jugozahodu skozi Ukrajino, na koncu mimo Hersona, kjer se izliva v Črno morje.
Danes so tako na severnem kot južnem bregu številna industrijska podjetja in proizvodni obrati. Letališče je približno 15 km jugovzhodno od mesta.
Središče mesta je zgrajeno na desnem bregu, ki je del Dneprskega višavja, levi breg pa je del Dneprskega nižavja. Staro mestno jedro je na vrhu hriba, ki je nastal zaradi spremembe toka reke proti jugu. Spremembo smeri reke povzroča njena bližina Azovskega višavja, ki je jugovzhodno od mesta.
Ena od mestnih ulic, Akademik Yavornitskyi Prospekt, povezuje dva glavna arhitekturna ansambla mesta in predstavlja pomembno prometnico skozi središče, ki skupaj z različnimi primestnimi radialnimi cestnimi sistemi zagotavlja nekatere najpomembnejše prometne povezave območja tako za primestna kot medmestna potovanja.
Podnebje Po Köppen-Geigerjevem sistemu podnebne klasifikacije ima Dnipro vlažno celinsko podnebje (Dfa). Sneženje je pogostejše v hribih kot v nižjih predelih mesta. Mesto ima štiri različne letne čase: hladno, snežno zimo; vroče poletje; in dve relativno vlažni prehodni obdobji. Vendar pa ima Dnipro po drugih shemah (kot je bioklimatska shema Salvador Rivas-Martínez) supratemperatsko bioklimo in spada v zmerni kserični stepski termoklimatski pas zaradi visoke evapotranspiracije.
Poleti je Dnipro zelo topel (povprečna dnevna temperatura v juliju je od 24 do 28 °C, včasih celo vroče, od 32 do 36 °C). Maja so zabeležili temperature do 36 °C. Zima ni tako mrzla (povprečna dnevna temperatura v januarju je od -4 do 0 °C), ko pa ni snega in močno piha veter, se zdi izjemno mrzlo. Decembra se običajno meša s snegom in dežjem.
Najboljši čas za obisk mesta je pozna pomlad (konec aprila in maja) ter zgodnja jesen: september, oktober, ko drevesa v mestu porumenijo. Drugi časi so večinoma suhi z nekaj plohami.
»Vendar pa je za mesto značilno znatno onesnaženje zraka z industrijskimi emisijami.« »Močno onesnažen zrak in voda« ter domnevno »obsežna območja zdesetkane pokrajine« Dnipra in Donecka nekateri smatrajo za okoljsko krizo.ref name=Mongabay>www.mongabay.com Russia – Geography states: "Since 1990 Russian experts have added to the list the following less spectacular but equally threatening environmental crises: the Dnepropetrovsk-Donets and Kuznets coal-mining and metallurgical centres, which have severely polluted air and water and vast areas of decimated landscape;..."</ref> Čeprav ni natančno navedeno, kje v Dnipropetrovsku bi ta območja lahko bila.
Gospodarstvo Dnipro je pomembno industrijsko središče Ukrajine. Ima več obratov, namenjenih težki industriji, ki proizvajajo široko paleto izdelkov, vključno z litoželezom, lansirnimi vozili, valjano kovino, cevmi, stroji, različnimi rudarskimi kombajni, kmetijsko opremo, traktorji, trolejbusi, hladilniki, različnimi kemikalijami in mnogimi drugimi. Kovine in metalurgija sta po obsegu proizvodnje osrednja panoga mesta. Zaposlenost v mestu je skoncentrirana v velikih podjetjih. Metalurška podjetja imajo sedež v mestu in predstavljajo več kot 47 % industrijske proizvodnje. Ta podjetja pomembno prispevajo k mestnemu proračunu in, saj se 80 % njihove proizvodnje izvozi, k devizni rezervi Ukrajine.
Kultura
Znamenitosti
Dnipro ima različna gledališča (Dniproško akademsko gledališče drame in komedije, Dniproško akademsko ukrajinsko glasbeno in dramsko gledališče Tarasa Ševčenka ter Dniproško gledališče opere in baleta), cirkus (Dniproški državni cirkus) in več muzejev (Narodni zgodovinski muzej Dmitrija Javornickega, Diorama Bitka za Dneper in Dniproški umetniški muzej). Na voljo je tudi več restavracij, plaž in parkov (Park Tarasa Ševčenka in Sevastopolski park).
Glavne ulice mesta so bile v sovjetskem obdobju preimenovane v čast marksističnim junakom. Po zakonu o dekomunizaciji iz leta 2015 so bile te preimenovane.Poroshenko signed the laws about decomunization. Ukrayinska Pravda. 15 May 2015 Poroshenko signs laws on denouncing Communist, Nazi regimes, Interfax-Ukraine. 15 May 20 Goodbye, Lenin: Ukraine moves to ban communist symbols, BBC News (14 April 2015) Street signs were Dnipropetrovsk nedekomunizovanymy, Radio Svoboda (2 December 2015)
Osrednja prometnica je znana kot Prospekt Akademika Javornickega, širok in dolg bulvar, ki se razteza od vzhoda proti zahodu skozi središče mesta. Ustanovljeno je bilo v 18. stoletju, deli njegovih stavb pa so dejanski okras mesta. V središču mesta je Soborni trg, na katerem stoji Preobraženska katedrala, ki jo je leta 1787 ustanovila Katarina Velika. Na trgu je nekaj izjemnih stavb: Zgodovinski muzej, Diorama Bitka za Dneper (druga svetovna vojna).
Ukrpošta za mesto je nekoč domovala v Centralni pošti, stavbi iz 20. stoletja. Stolp stavbe, ki se veličastno dviga nad Dneprom, je postal ena najbolj prepoznavnih značilnosti mesta.
Dlje od mestnega središča in ob reki Dneper je velik park Tarasa Ševčenka (ki je na desnem bregu reke) in otok Monastirski. V 9. stoletju so bizantinski menihi tukaj ustanovili samostan.Monastyrsky (Komsomolsky) island. Historical background, Dmytro Yavornytskyi National Historical Museum
Guvernerjeva hiša je stavba iz 19. stoletja, v kateri je bil prej guverner Jekaterinoslava. Od leta 2020 je v njej Muzej zgodovine mesta Dniper.
Nekaj območij je ohranilo svoj zgodovinski značaj: celotna Centralna avenija, nekateri ulični bloki na glavnem hribu (del Nagorna) med avenijo Lesje Ukrajinke in nabrežjem ter deli v bližini parkov Globa (prej znan kot park Čkalova, dokler ni bil preimenovan) in Ševčenko so nedotaknjeni že 150 let.
Iz katerega koli od treh hribov v mestu je mogoče videti reko, otoke, parke, obrobje, rečne bregove in druge hribe.
V sovjetskih časih v mestu ni bilo treba graditi nebotičnikov. Velike industrije so raje imele svoje pisarne blizu tovarn in stran od središča mesta. Večina novih poslovnih stavb je zgrajenih v istem arhitekturnem slogu kot stare stavbe. Številni pa kažejo bolj moderno estetiko, nekateri pa oba sloga mešajo.
Ludwig Charlemagne-Bode in Pietro Visconti sta zasnovala in postavila cerkev Svete Trojice v Dnipropetrovsku iz 19. stoletja, ki je vzhodnopravoslavna stolnica UPC Moskovskega patriarhata. Večino 19. stoletja je bila znana kot cerkev Svete Trojice, dokler se ni preimenovala v cerkev Spusta Svetega Duha. Zdaj je zgodovinska znamenitost v mestu.
Dnipropetrovska hiša orgel in komorne glasbe UPC je dvorana za prireditve in vzhodnopravoslavna cerkev iz 20. stoletja. Poleg tega je stavba nacionalni arhitekturni in zgodovinski spomenik.