Samarkand ( in , ) iz časa Sogdije: Kamnita trdnjava ali Kamnito mesto) je mesto v jugovzhodnem Uzbekistanu in eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest v Srednji Aziji. Je eno izmed najstarejših mest na svetu in najbolj znano mesto sodobnega Uzbekistana. Je glavno mesto istoimenske regije Samarkand in mesto na ravni okrožja, ki vključuje mestna naselja Kimyogarlar, Farhod in Khishrav. S 551.700 prebivalci (2021) je tretje največje mesto v Uzbekistanu in ima svojo univerzo.
Obstajajo dokazi o človeški dejavnosti na območju mesta, ki segajo v pozno paleolitsko dobo. Čeprav ni neposrednih dokazov o tem, kdaj je bil Samarkand ustanovljen, več teorij predlaga, da je bil ustanovljen med 8. in 7. stoletjem pred našim štetjem. Samarkand, ki je cvetel zaradi svoje lege ob svilni poti med Kitajsko, Perzijo in Evropo, je bil včasih eno največjih mest v Srednji Aziji in pomembno mesto imperijev Velikega Irana. V času Ahemenidskega cesarstva je bil glavno mesto Sogdijske satrapije. Mesto je leta 329 pr. n. št. osvojil Aleksander Veliki, ko je bilo znano kot Markanda, kar se je v grščini prevajalo kot . Mestu so vladali iranski in turški vladarji, dokler ga leta 1220 niso osvojili Mongoli pod Džingiskanom.
Mesto je znano kot središče islamskih znanstvenih študij in rojstni kraj timuridske renesanse. V 14. stoletju ga je Timur Lenk postavil za glavno mesto svojega imperija in kraj svojega mavzoleja Gur-e Amir. Mošeja Bibi Kanum, obnovljena v sovjetskem obdobju, ostaja ena najpomembnejših znamenitosti mesta. Samarkandski trg Registan je bil starodavno središče mesta in ga omejujejo tri monumentalne verske stavbe. Mesto je skrbno ohranilo tradicije starodavnih obrti: vezenje, zlatarstvo, tkanje svile, graviranje bakra, keramiko, rezbarjenje in poslikavo lesa. Leta 2001 je UNESCO mesto dodal na seznam svetovne dediščine kot Samarkand – križišče kultur.Unesco
Sodobni Samarkand je razdeljen na dva dela: staro mestno jedro, ki vključuje zgodovinske spomenike, trgovine in stare zasebne hiše; in novo mesto, ki je bilo razvito v času Ruskega imperija in Sovjetske zveze ter vključuje upravne stavbe skupaj s kulturnimi centri in izobraževalnimi ustanovami. 15. in 16. septembra 2022 je mesto gostilo vrh ŠOS 2022.
Samarkand ima večkulturno in večjezično zgodovino, ki jo je bistveno spremenil proces nacionalne razmejitve v Srednji Aziji. Mnogi prebivalci mesta so materni govorci tadžiščine ali dvojezični govorci, medtem ko je uzbeščina uradni jezik, ruščina pa se v skladu z jezikovno politiko Uzbekistana pogosto uporablja tudi v javnosti.
Etimologija Ime izvira iz iranskih perzijščine in sogdijščine samar za 'kamen, skala' in kand za 'trdnjava, mesto'. V tem pogledu ima Samarkand enak pomen kot ime uzbekistanske prestolnice Taškent, pri čemer je taš- turški izraz za 'kamen', -kent pa turški analog besede kand, izposojene iz iranskih jezikov.Sachau, Edward C. Alberuni’s India: an Account of the Religion. Philosophy, Literature, Geography, Chronology, Astronomy, Customs, Laws and Astrology of India about AD 1030, vol. 1 London: KEGAN PAUL, TRENCH, TRtJBNBR & CO. 1910. p.298.
Po mnenju učenjaka Mahmuda al-Kašgharija iz 11. stoletja je bilo mesto v karahanidščini znano kot Sämizkänd (), kar pomeni 'debelo mesto'. Mogulski cesar Babur iz 16. stoletja je mesto omenil tudi pod tem imenom, kastiljski popotnik Ruy González de Clavijo iz 15. stoletja pa je izjavil, da je Samarkand le popačena oblika tega imena.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Samarkand je skupaj z Buharo eno najstarejših naseljenih mest v Srednji Aziji, ki cveti zaradi svoje lege ob trgovski poti med Kitajsko in Evropo. Ni neposrednih dokazov o tem, kdaj je bil ustanovljen. Raziskovalci na Inštitutu za arheologijo v Samarkandu datirajo ustanovitev mesta v 8.–7. stoletje pr. n. št.
Arheološka izkopavanja, izvedena znotraj mestnih meja (Syob in središče mesta) ter v predmestjih (Hodžamazgil, Sazag'on), so odkrila 40.000 let stare dokaze o človeški dejavnosti, ki segajo v zgornji paleolitik. Skupina mezolitskih (12.–7. tisočletje pr. n. št.) arheoloških najdišč je bila odkrita v predmestjih Sazag'on-1, Zamičatoš in Okhalik. Kanala Syob in Darg'om, ki sta oskrbovala mesto in njegova predmestja z vodo, sta se pojavila okoli 7.–5. stoletja pr. n. št. (zgodnja železna doba).
Samarkand je bil že od samega začetka eno glavnih središč sogdijske civilizacije. V času perzijske rodbine Ahemenidov je mesto postalo prestolnica Sogdijske satrapije.
Helenistično obdobje
Aleksander Veliki je osvojil Samarkand leta 329 pr. n. št. Grki so mesto poznali kot Marakanda (Μαράκανδα).Columbia-Lippincott Gazetteer (New York: Columbia University Press, 1972 reprint) p. 1657 Pisni viri ponujajo majhne namige o poznejšem sistemu vladanja. Omenjajo nekega Orepija, ki je postal vladar »ne od prednikov, ampak kot Aleksandrovo darilo«.
Medtem ko si je Samarkand med Aleksandrovim začetnim osvajanjem utrpel znatno škodo, si je mesto hitro opomoglo in zacvetelo pod novim helenističnim vplivom. Pojavile so se tudi pomembne nove gradbene tehnike. Podolgovate opeke so nadomestile kvadratne, uvedene pa so bile tudi vrhunske metode zidanja in ometavanja.
Aleksandrova osvajanja so v Srednjo Azijo uvedla klasično grško kulturo in nekaj časa je grška estetika močno vplivala na lokalne obrtnike. Ta helenistična zapuščina se je nadaljevala, ko je mesto v stoletjih po Aleksandrovi smrti postalo del različnih držav naslednic, grškega Selevkidskega cesarstva, grško-baktrijskega kraljestva in Kušanskega cesarstva (čeprav so Kušani sami nastale v Srednji Aziji). Potem ko je Kušanska država v 3. stoletju našega štetja izgubila nadzor nad Sogdijo, je Samarkand kot središče gospodarske, kulturne in politične moči začel upadati. Bistveneje je oživel šele v 5. stoletju.
Sasanidsko obdobje Samarkand so okoli leta 260 n. št. osvojili perzijski Sasanidi. Pod sasanidsko oblastjo je regija postala bistveno središče manihejstva in je olajšala širjenje religije po vsej Srednji Aziji.
Heftaliti in obdobje Turškega kaganata Med letoma 350 in 375 n. št. so Samarkand osvojila nomadska plemena Ksionitov, katerih izvor ostaja sporen.Grenet Frantz, Regional interaction in Central Asia and northwest India in the Kidarite and Hephthalites periods in Indo-Iranian languages and peoples. Edited by Nicholas Sims-Williams. Oxford university press, 2003. Р.219–220 Preselitev nomadskih skupin v Samarkand potrjuje arheološko gradivo iz 4. stoletja. Kultura nomadov iz porečja Srednje Sirdarje se širi v regiji. Med letoma 457 in 509 je bil Samarkand del Kidaritske države.Etienne de la Vaissiere, Sogdian traders. A history. Translated by James Ward. Brill. Leiden. Boston, 2005, pp. 108–111.
Ko so Heftaliti (beli Huni) osvojili Samarkand, so ga nadzorovali, dokler ga Göktürki v zavezništvu s sasanidskimi Perzijci niso osvojili v bitki pri Buhari, okoli leta 560 n. št.
Sredi 6. stoletja je na Altaju nastala turška država, ki jo je ustanovila rodbina Ašina. Nova državna tvorba se je poimenovala prvi Turški kaganat po ljudstvu Turkov, ki jim je na čelu stal vladar – kagan. Med letoma 557 in 561 je bil imperij Heftalitov poražen zaradi skupnih dejanj Turkov in Sasanidov, kar je privedlo do vzpostavitve skupne meje med obema imperijema.History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, AD 250 to 750. Vol. 3. Unesco, 1996. p. 332
V zgodnjem srednjem veku je bil Samarkand obdan s štirimi vrstami obrambnih zidov in je imel štiri vrata.Belenitskiy A.M., Bentovich I.B., Bolshakov O.G. Srednevekovyy gorod Sredney Azii. L., 1973.
Na ozemlju Samarkanda so raziskali starodavni turški grob s konjem. Izvira iz 6. stoletja.Sprishevskiy V.I. Pogrebeniye s konem serediny I tysyacheletiya n.e., obnaruzhennoye okolo observatorii Ulugbeka. // Tr. Muzeya istorii narodov Uzbekistana. T.1.- Tashkent, 1951.
V času vladarja Zahodnega turškega kaganata, Tong Jabghu Kagana (618–630), so se vzpostavili družinski odnosi z vladarjem Samarkanda – Tong Jabghu Kagan mu je dal svojo hčer.Klyashtornyy S. G., Savinov D. G., Stepnyye imperii drevney Yevrazii. Sankt-Peterburg: Filologicheskiy fakul'tet SPbGU, 2005 god, s. 97
Nekateri deli Samarkanda so krščanski že od 4. stoletja. V 5. stoletju je bila v Samarkandu ustanovljena nestorijanska stolica. Na začetku 8. stoletja se je preoblikovala v nestorijansko metropolijo.Masson M.Ye., Proiskhozhdeniye dvukh nestorianskikh namogilnykh galek Sredney Azii // Obshchestvennyye nauki v Uzbekistane, 1978, №10, p. 53. Med sogdijskimi privrženci krščanstva in manihejstva so se pojavile razprave in polemike, kar se odraža v dokumentih.Sims-Wlliams Nicholas, A Christian sogdian polemic against the manichaens // Religious themes and texts of pre-Islamic Iran and Central Asia. Edited by Carlo G. Cereti, Mauro Maggi and Elio Provasi. Wiesbaden: Dr. Ludwig Reichert Verlag, 2003, pp. 399–407
Zgodnje islamsko obdobje
Vojske Omajadskega kalifata pod vodstvom Kutajbe ibn Muslima so mesto zavzele v času dinastije Tang okoli leta 710 n. št. V tem obdobju je bil Samarkand raznolika verska skupnost in dom številnih religij, vključno zaratustrstvo, budizem, hinduizem, manihejstvo, judovstvo in nestorijanskim krščanstvom, večina prebivalstva pa je sledila zaratustrstvu.
Kutajba na splošno ni naseljeval Arabcev v Srednji Aziji; lokalne vladarje je prisilil, da so mu plačevali davek, vendar jih je večinoma prepustil samim sebi. Samarkand je bil glavna izjema od te politike: Kutajba je v mestu ustanovil arabsko garnizijo in arabsko vladno upravo, njegovi zaratustrski ognjeni templji so bili porušeni in zgrajena je bila mošeja. Dolgoročno se je Samarkand razvil v središče islamske in arabske izobrazbe. Konec 740-ih let se je v Arabskem kalifatu pojavilo gibanje nezadovoljnih z močjo Omajadov, ki ga je vodil abasidski poveljnik Abu Muslim, ki je po zmagi vstaje postal guverner Horasana in Transoksanije (750–755). Za svoje prebivališče si je izbral Samarkand. Njegovo ime je povezano z gradnjo večkilometrskega obrambnega zidu okoli mesta in palače.
Legenda pravi, da so med abasidsko vladavino od dveh kitajskih ujetnikov iz bitke pri Talasu leta 751 dobili skrivnost izdelave papirja, kar je privedlo do ustanovitve prve papirnice v islamskem svetu v Samarkandu. Izum se je nato razširil v preostali islamski svet in od tam v Evropo.
Abasidski nadzor nad Samarkandom je kmalu izginil in so ga je nadomestili Samanidi (875–999), čeprav so bili Samanidi med svojim nadzorom nad Samarkandom še vedno nominalni vazali kalifa. Pod samanidsko vladavino je mesto postalo prestolnica samanidske rodbine in še pomembnejše vozlišče številnih trgovskih poti. Samanide so okoli leta 999 strmoglavili Karahanidi. V naslednjih 200 letih je Samarkandu vladalo zaporedje turških plemen, vključno s Seldžuki in Horezmijci.
Perzijski avtor Istakhri iz 10. stoletja, ki je potoval po Transoksaniji, živo opisuje naravno bogastvo regije, ki jo imenuje 'Smarkandski Sogd':
Karahanidsko (Ilek-Khanidsko) obdobje (11.–12. stoletje)
Po padcu Samanidske države leta 999 jo je nadomestila Karahanidska država, kjer je vladala turška rodbina Karahanidi.Kochnev B. D., Numizmaticheskaya istoriya Karakhanidskogo kaganata (991—1209 gg.). Moskva «Sofiya», 2006 Potem ko se je država Karahanidov razdelila na dva dela, je Samarkand postal del Zahodnega Karahanidskega kaganata in je bil od leta 1040 do 1212 njegovo glavno mesto. Ustanovitelj Zahodnega Karahanidskega kaganata je bil Ibrahim Tamgač Kan (1040–1068). Prvič je v Samarkandu z državnimi sredstvi zgradil medreso in podpiral razvoj kulture v regiji. Med njegovo vladavino sta bili v Samarkandu ustanovljeni javna bolnišnica (bemoristan) in medresa, kjer so poučevali tudi medicino.
Spominski kompleks Šah-i-Zinda so v 11. stoletju ustanovili vladarji rodbine Karahanidov.Nemtseva, N.B., Shvab, IU. Ansambl Shah-i Zinda: istoriko-arkhitektymyi ocherk. Tashent: 1979.