sličica| Ilustracija Albrechta Dürerja v Stultifera navis (Ladja norcev) avtorja Sebastiana Branta, izdal v Baslu leta 1498. sličica| Ladja norcev, nemški lesorez iz leta 1549 Ladja norcev je alegorija, ki se v zahodni kulturi pojavlja že od antike. Govori o ladji z disfunkcionalno posadko blaznežev, ki pluje po rekah. Uporablja se pri kritiki vladanja ali upravljanja, ki naj ne bi temeljilo na razumni presoji in strokovnem znanju.
Antika Ladja norcev se kot alegorija pojavi v VI. knjigi Platonovega dela Država. Platon jo uporabi kot argument v svoji kritiki demokracije. Bistvo alegorije v Platonovem prikazu je primerjava demokracije (upravljanja države z demokratično vlado) s podobo ladje brez kapitana, na kateri so poveljstvo na silo prevzeli blazneži, lahkomiselni potniki, ki so ravnodušni ali ne poznajo smeri ladje. Ta fanatična množica je sposobna ubiti ali omamiti vsakogar, ki ji stoji na poti, in meni, da je pravi kapitan, ki pozna zvezde, veter in navigacijo, nepotreben. S to alegorijo je Platon ponazoril položaj filozofa in njegove zavrnitve s strani države.
Srednji vek thumb|Ladja norcev (Hieronymus Bosch, 1490–1500) Različice motiva ladje norcev na bolj ali manj simboličnem potovanju se večkrat pojavijo v literaturi in umetnosti 15. in 16. stoletja. Platonov koncept je bil vir za satirično literarno delo Ladja norcev (, 1494) Nemca Sebastiana Branta, ki ga je verjetno navdihnil mit o Argonavtih. V nasprotju z ladjo Argonavtov, kjer vsak član posadke predstavlja arhetip posamezne človeške spretnosti, ladja norcev predstavlja antiarhetipe človeštva. Brantova epska pesnitev, ki je navdihnila istoimensko sliko Hieronymusa Boscha, pripoveduje o floti »ladij norcev«, ki je iz Basla odplula v raj norcev, Naragonijo. Ladja norcev je služila tudi kot parodična in satirična podoba Katoliške cerkve.
20. stoletje Ladja norcev se v umetnosti 20. stoletja pojavi večkrat. Nanjo se sklicujeta roman Ladja norcev (, 1962) avtorice Katherine Anne Porter in dramski film Ladja norcev (, 1965) režiserja Stanleyja Kramerja. Motiv omenja tudi skladba Ship of Fools z albuma Morrison Hotel glasbene skupine The Doors. Alegorijo je v 20. stoletju prevzel tudi filozof Michel Foucault v delu Zgodovina norosti v dobi klasicizma (1961).
Foucault Foucault je ladje norcev opisoval kot zgodovinsko dejstvo. Dejal je, da zgodovinski dokumenti kažejo, da naj bi »norce« pogosto zaupali lastnikom ladij, ki so jih prevažali po rekah, vendar niso mogli nikjer pristati. Po Foucaultu so ladje norcev metafora za družbeno hierarhijo. Razlaga njegove različice se tako radikalno razlikuje od Platonove izvirne različice. Zgodovinska stroka je njegove trditve ovrgla, vendar pa so bile reke z izgonom neprilagojenih posameznikov iz srednjeveških mest pogosto povezane. Mestne oblasti v Frankfurtu naj bi tako ladjarjem naložile dolžnost, da mesto odrešijo norca, ki je hodil gol. Trgovci in ladjarji naj bi blazneže prevažali v večja trgovska mesta, da bi jih »izgubili« in tako pred njimi rešili svoje domače mesto, ali pa so jih peljali na romanje v svet kraj in jih pustili tam.
Sklici
Kategorija:Besedne zveze Kategorija:Platon Kategorija:Srednjeveška kultura