Atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo Hohnberško se je zgodil 28. junija 1914 v Sarajevu potem, ko ju je srbski študent Gavrilo Princip pri streljanju smrtno ranil. Princip je bil eden od skupine šestih atentatorjev, v kateri so bili še Muhamed Mehmedbašić, Vaso Čubrilović, Nedeljko Čabrinović, Cvjetko Popović in Trifko Grabež (eden Bošnjak in pet Srbov zapored), ki jo je vodil Danilo Ilić, bosanski Srb in član tajne družbe Črna roka. Politični cilj atentata je bil odcepitev južnoslovanskih pokrajin od Avstro-Ogrske, da bi jih lahko združili v Jugoslavijo. Motivi zarotnikov so bili skladni z gibanjem, ki je kasneje postalo znano kot Mlada Bosna. Atentat je neposredno pripeljal do začetka prve svetovne vojne, ko je Avstro-Ogrska nato Kraljevini Srbiji izdala ultimat, ki pa je bil delno zavrnjen. Avstro-Ogrska je nato Srbiji napovedala vojno, ki je sprožila ukrepe, ti pa so privedli do vojne med večino evropskih držav.
Srbsko vojaško zaroto je organiziral načelnik srbske vojaške obveščevalne službe Dragutin Dimitrijević ob pomoči majorja Vojislava Tankosića in Radeta Malobabića, srbskega obveščevalnega agenta. Tankosić je atentatorje oborožil z bombami in pištolami ter jih izuril. Atentatorji so dobili dostop do iste tajne mreže varnostnih hiš in agentov, ki jo je Malobabić uporabljal za infiltracijo orožja in operativcev v Avstro-Ogrski.
Atentatorji, ključni člani tajne mreže in ključni srbski vojaški zarotniki, ki so bili še živi, so bili aretirani, sojeni, obsojeni in kaznovani. Tistim, ki so bili aretirani v Bosni, so sodili v Sarajevu oktobra 1914. Ostalim zarotnikom so aretirali in sodili pred srbskim sodiščem na francosko nadzorovani Salonski fronti v letih 1916–1917 zaradi nepovezanih lažnih obtožb; Srbija je usmrtila tri največje vojaške zarotnike. Veliko tega, kar je znano o atentatih, izhaja iz teh dveh sojenj in s tem povezanih zapisov. Principova zapuščina je bila po razpadu Jugoslavije podvržena ponovni oceni in javno mnenje o njem v državah naslednicah je večinoma razdeljeno po etnični pripadnosti.
Ozadje Prvotni razlogi za načrtovanje in izvedbo sarajevskega atentata segajo v leto 1878, natančneje v odločitve na berlinskem kongresu, ko je Avstro-Ogrska dobila pravico trideset let zasedati Bosno in Hercegovino, v nasprotju z zunanjepolitičnimi interesi Srbije in Črne gore. Formalno je Bosna in Hercegovina ostala turška provinca, zdaj pa pod vojaškim nadzorom Avstro-Ogrske. Edino morebitno nadomestilo za pričakovano teritorialno širitev Srbije postane mednarodno priznanje neodvisnosti in priključenega območja mesta Niš in njegove pokrajine.
Ne glede na razmere v Bosni se je uradno neodvisna Srbija v svoji zunanji politiki začela zanašati na Dunaj in poskuse teritorialne širitve na vzhodnem Balkanu. Srbska katastrofa v agresivni vojni proti Bolgariji leta 1885 se ni končala z okupacijo in priključitvijo Srbije le zaradi posredovanja Avstro-Ogrske, ki je nato rešila srbsko neodvisnost. Prijateljski odnosi med Beogradom in Dunajem bodo trajali do konca Obrenovičeve vladavine.
Z državnim udarom v Srbiji in prihodom na oblast nekdanjega francoskega častnika Petra I. Karađorđevića leta 1903 so se začeli spreminjati politični cilji in eden najpomembnejših ciljev je postala "osvoboditev zasužnjenih srbskih bratov" v Avstro-Ogrski. Zunanjopolitično podporo tej politiki so našli v novih prijateljskih, zavezniških odnosih z Rusijo in Francijo, medtem ko je ohlajanje z Avstro-Ogrsko privedlo do carinske vojne (1906–1911), aneksija Bosne in Hercegovine leta 1908 pa skoraj do prava vojna. Zmaga Srbije v balkanskih vojnah (1912 in 1913) ter priključitev Kosova in Makedonije nista ovirali ambicij po osvoboditvi zasužnjenih bratov v zahodnih državah, ki so se nenehno krepil.
Po drugi strani pa se je na balkanskih območjih Avstro-Ogrske krepila ideja o oblikovanju južnoslovanske državne skupnosti, v kateri pravice Srbov, Hrvatov in Slovencev ne bi zatirali Nemci in Madžari. To nezadovoljstvo Slovanov je postalo očitno v začetku dvajsetega stoletja mlajši generaciji javnih uslužbencev na Dunaju, katere glavni predstavnik je bil prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki se je zavzemal za reformo dvojne avstro-ogrske zveze v trojno avstrijsko -Madžarsko-slovanska zveza. Ideja je bila odbojna za madžarske politike, ki bi z reformo izgubili dostop do morja, vendar je bila več kot odbojna za Kraljevino Srbijo, katere premier Nikola Pašič je kasneje rekel, da ga je bilo edino v življenju strah, ko je slišal za Ferdinandovo idejo.
Priprave na atentat sličica|201x201_pik|Gavrilo Princip, eden od članov Mlade Bosne, je sodeloval pri načrtovanju atentata. Načrti za atentat na Franca Ferdinanda so se začeli pojavljati šele po skrivnih kanalih v srbski obveščevalni službi, ki jo je vodil D.D. Apis je izvedel, da avstro-ogrski prestolonaslednik prihaja v Sarajevo, da bi nadzoroval vojaške vaje. Srbski premier Nikola Pašić je bil obveščen o aktivnostih na meji, premestitvi treh mladeničev z orožjem v Bosno, ki naj bi srbskemu veleposlaniku v monarhiji naročil, naj novico sporoči državnemu vodstvu, vendar jo je prenesel preveč diskretno, rekoč, da so bile vaje in demonstracije v srbskem jeziku, verski praznik morda preveč provokativen.
Ilić je začel razdeljevati orožje 27. junija, en dan pred atentaom. Do tega dne je Ilić varoval identiteto atentatorjev iz Beograda pred tistimi, ki jih je rekrutiral lokalno in obratno. Nato pa tisto noč, kot je Mehmedbašić povedal Albertiniju: "Na predvečer ogorčenja me je Ilić v sarajevski kavarni predstavil Principu z besedami" Mehmedbašić, ki bo jutri z nami. " Trije so poslali razglednice provincialnega direktorja Black Hand za Bosno in Hercegovino Vladimirja Gaćinovića v Franciji.
Atentat
Vožnja avtomobilov levo|sličica|237x237_pik|Avto s katerim sta se vozila Ferdinand in Sofija 28. junija 1914 zjutraj je Ilić postavil šest atentatorjev vzdolž poti avtoceste. Ilić je hodil po ulici in spodbujal morilce k pogumnosti. Franc Ferdinand in njegova žena Sofija sta s svojo skupino nadaljevala pot z vlakom od term Ilidža do Sarajeva. V Sarajevo sta prispela ob 9:50. Guverner Oskar Potiorek se je medtem zabaval na sarajevski postaji. Čakal je šest avtomobilov. Po pomoti so trije lokalni policisti z glavnim častnikom posebnega varovanja vstopili v prvi avtomobil; posebni varnostniki, ki naj bi spremljali svojega šefa, so ostali za seboj. V drugem avtomobilu sta bila župan in šef policijske službe Sarajeva. Tretji avtomobil v povorki je bil odprti športni avtomobil Gräf & Stift 28/32 PS s spuščenim zgornjim delom. V tem tretjem avtomobilu so se vozili Franz Ferdinand, Sophie, guverner Potiorek in podpolkovnik grof Franz von Harrach. Prva postaja avtomobilov v predhodno najavljenem programu je bila za kratek pregled vojaške vojašnice. V skladu s programom naj bi se ob 10. uri vožnja z avtomobilom spuščala iz vojašnice proti mestni hiši prek Appel Quay.
Varnostni dogovori v Sarajevu so bili omejeni. Lokalni vojaški poveljnik, general Michael von Appel, je predlagal, naj se vojaki uvrstijo po predvideni poti, vendar so mu rekli, da bo to žalilo zveste državljane. Zaščita gostujoče stranke je bila zato prepuščena sarajevski policiji, od katere jih je bilo v nedeljo obiska le približno 60.
Bombardiranje sličica|259x259_pik|Franc Ferdinand in Sofija pred vstopom v avtomobil. Skupina avtomobilov je šla mimo prvega atentatorja Mehmedbašića. Danilo Ilić ga je postavil pred vrt mostarske kavarne in ga oborožil z bombo. Mehmedbašić ni uspel ukrepati. Ilić je Vaso Čubrilovića postavil poleg Mehmedbašića in ga oborožil s pištolo in bombo. Tudi on ni uspel ukrepati. Nadalje je Ilić Nedeljka Čabrinovića postavil na nasprotno stran ulice blizu reke Miljacke in ga oborožil z bombo.
Ob 10:10 se je približal avtomobil Franca Ferdinanda in Čabrinović je aktiviral svojo bombo ter jo vrgel pred njegov avto. Bomba se je od zloženega hrbtnega kabrioleta odbila na ulico. Vzročni detonator bombe je povzročil, da je eksplodiral pod naslednjim avtomobilom, kar je vozilo izključilo iz obratovanja, pv cesti pa pustil krater s premerom 1 čevelj in globino 6,5 palca (170 mm) in ranil 16–20 ljudi.
Čabrinović je pogoltnil tableto s cianidom in skočil v reko Miljacko. Poskus samomora Čabrinovića ni uspel, saj je stari cianid povzročil le bruhanje, Miljacka pa je bila zaradi vročega in suhega poletja globoka le 13 cm. Bela Policija je Čabrinovića izvlekla iz reke, množica pa ga je pred odvzemom prosto pretepla.
Procesija se je odpravila proti mestni hiši in pustila invalidski avto. Cvjetko Popović, Gavrilo Princip in Trifun Grabež niso uspeli ukrepati, ko jih je vožnja vodila z veliko hitrostjo.
Sprejem v mestni hiši sličica|242x242_pik|Zemljevid poti, po kateri so vozili avtomobili z Ferdinandom. Ko je prišel v Mestno hišo na predvideni sprejem, je Franc Ferdinand pokazal razumljive znake stresa in prekinil pripravljeni pozdravni govor župana Fehima Curčića v znak protesta: "Gospod župan, sem prišel sem na obisk in me pozdravijo z bombami, je nezaslišano. "Vojvotkinja Sophie je nato zašepetala Francu Ferdinandu na uho in po premoru je Franz Ferdinand županu rekel:" Zdaj lahko govoriš." Nato je postal miren in župan je imel svoj govor. Franz Ferdinand je moral počakati, ko so mu prinesli njegov brisačo, še vedno moker od krvi, ker je bil v poškodovanem avtomobilu. Pripravljenemu besedilu je dodal nekaj pripomb o dnevnih dogodkih, v katerih se je prebivalcem Sarajeva zahvalil za njihove ovacije, "saj v njih vidim izraz veselja zaradi neuspeha poskusa atentata."
Uradniki in člani nadvojvodine stranke so razpravljali o tem, kaj storiti naprej. Nadvojvodov komornik baron Rumerskirch je predlagal, naj zakonca ostaneta v mestni hiši, dokler v mesto ne bodo pripeljali vojakov, da bi postavili ulice. Generalni guverner Oskar Potiorek je na predlog naslovil veto z obrazložitvijo, da vojaki, ki prihajajo naravnost z manevrov, ne bodo imeli obleke, primerne za takšne dolžnosti. "Mislite, da je Sarajevo polno atentatorjev?" – je zaključil.
Franz Ferdinand in Sofija sta se odpovedala načrtovanemu programu, da bi obiskala ranjence iz bombardiranja v bolnišnici. Grof Harrach je zasedel položaj na levi deski avtomobila Franza Ferdinanda, da je nadvojvodo zaščitil pred napadi z rečne strani ulice. To potrjujejo fotografije prizorišča pred Mestno hišo. Ob 10:45 sta se Fracz Ferdinand in Sofija spet vkrcala v avto, spet v tretjem avtomobilu. Da bi zagotovil varnost para, se je general Oskar Potiorek odločil, da mora cesarska vožnja po cesti Appel pristati do sarajevske bolnišnice, da se lahko izogneta gneči v središču mesta. Potiorek pa svoje odločitve ni sporočil voznikom. Posledično je nadvojvodov voznik Leopold Lojka pri Latinskem mostu zavil desno, ravno tako kot pred njim dva voznika. Po mnenju zgodovinarja Joachima Remaka je razlog za to ta, da je bil Potiorekov pomočnik Eric (h) von Merrizzi v bolnišnici in zato Lojki ni mogel posredovati informacij o spremembi načrtov in poti vožnje. Sarajevskega šefa policije Edmunda Gerdeja, ki je Potioreka že večkrat opozoril na nezadostne varnostne ukrepe za cesarski obisk, je eden od nadvojvodovih pomočnikov prosil, naj voznike obvesti o novi poti, vendar v trenutni zmedi in napetosti, tega je zanemaril.
Usodno streljanje sličica|232x232_pik|Princip kmalu po aretaciji potem, ko je izvedel usodno streljanje na Ferdinanda. levo|sličica|Pištola s katero je Princip ustrelil Ferdinanda in Sofijo