Hepburnovo prečrkovanje je sistem zapisa japonskega jezika v latinici, ki ga je uvedel ameriški misijonar na Japonskem James Curtis Hepburn. Prvič ga je uporabil leta 1867, v svojem japonsko-angleškem slovarju. Danes je to najbolj razširjen način prečrkovanja japonščine in ga veliko uporabljajo tudi japonske vladne službe in večje japonske družbe. Tako japonske železnice za prečrkovanje imen železniških postaj in imen vlakov uporabljajo prav Hepburnovo prečrkovanje.
thumb|260px|Napis v poenostavljenem hepburnu na prometnem znaku. V prirejenem hepburnu bi se napis glasil: Tokorozawa-kaidō, Shin'ōme-kaidō. Značilnosti Hepburnovega prečrkovanja Najbolj značilno za Hepburnovo prečrkovanje je, da za zapis japonskih besed uporablja angleška fonetična pravila. Tako se na nekaterih mestih sicer oddaljuje od pravil japonskega zapisa, po drugi strani pa je zato lažje berljiv za bralce, ki ne poznajo japonskega jezika in zapisov besed, so pa zato seznanjeni z angleškimi pravili zapisovanja besed. Zaradi rabe angleških zapisov je Hepburnovo prečrkovanje na Japonskem sprva naletelo na določeno stopnjo odpora, in kmalu (1885) se je razvil tudi drug način prečrkovanja japonščine, tako imenovani nihonšiki (日本式, hepburn: nihonshiki, dobesedno: japonski način), iz katerega se je kasneje (1937) razvil še kunreišiki (訓令式, hepburn: kunreishiki, dobesedno: način po vladnem ukazu). Ta dva se v prečrkovanju bolj dosledno držita japonskega načina zapisovanja besed.
Hepburnovo prečrkovanje se je skozi čas spreminjalo. Prvo prečrkovanje, ki ga je uporabljal Hepburn v svojih slovarjih, poznamo danes pod imenom tradicionalno Hepburnovo prečrkovanje. Temu je kasneje sledilo tako imenovano prirejeno Hepburnovo prečrkovanje. Zaradi problemov zapisa znakov, kot je recimo »ō« na računalnikih, je zadnje čase precej razširjeno tudi tako imenovano poenostavljeno Hepburnovo prečrkovanje. Poenostavljeno Hepburnovo prečrkovanje se uporablja tudi za večino splošnih pojmov, ki izvirajo iz japonskega jezika.
Zapis dolgih samoglasnikov V tradicionalnem in prirejenem Hepburnovem prečrkovanju se dolgi samoglasniki zapisujejo s črtico. Tako se recimo dolgi »o« zapiše kot »ō«.
V poenostavljenem Hepburnovem prečrkovanju te razlike ni. Zapis »o« lahko pomeni dolgi ali kratki samoglasnik.
Zapis zlogovnega »n« Zlogovni »n« (ん) se lahko izgovarja na tri različne načine, odvisno od okolja, v katerem je. Tako se lahko izgovori kot »n« (recimo v besedi »Nihonkai«, Japonsko morje), kot »m« (recimo v besedi »Nihombaši«, ime predela Tokia) ali kot nazalni »ŋ« (recimo v besedi »Nihon«, Japonska).
Tradicionalno Hepburnovo prečrkovanje razliko med temi tremi izgovorjavami zapisuje z »n«, »m« in »n'«. V prirejenem Hepburnovem prečrkovanju se zapis »m« ne uporablja več, v poenostavljenem pa izgine tudi zapis »n'« za »ŋ«.
Podvojeni soglasniki Podvojeni soglasniki, ki jih v japonščini označuje predhodni znak »っ«, se v vseh načinih Hepburnovega prečrkovanja zapisujejo s podvojenim soglasnikom, kot recimo v krajevnih imenih »Hokkaido« ali »Saporo«. Izjema so zlogi sh→ssh, ch→tch, ts→tts.
Zapis nekaterih členkov V japonščini je nekaj slovničnih členkov, ki so s časom spremenili izgovorjavo, zapisujejo pa se še na prvotni način. V primeru teh členkov sledi Hepburnovo prečrkovanje izgovorjavi, ne zapisu. Tako se zlog »he« (へ), kadar je rabljen kot členek, zapiše kot »e«, zlog »ha« (は) v členkovni rabi kot »wa« in zlog »o« (を) v členkovni rabi kot »wo«.
Hepburnove prečrkovalne tabele
Hiragana あ aい iう uえ eお o(ya)(yu)(yo)か kaき kiく kuけ keこ koきゃ kyaきゅ kyuきょ kyoさ saし shiす suせ seそ soしゃ shaしゅ shuしょ shoた taち chiつ tsuて teと toちゃ chaちゅ chuちょ choな naに niぬ nuね neの noにゃ nyaにゅ nyuにょ nyoは haひ hiふ fuへ heほ hoひゃ hyaひゅ hyuひょ hyoま maみ miむ muめ meも moみゃ myaみゅ myuみょ myoや ya ゆ yu よ yoら raり riる ruれ reろ roりゃ ryaりゅ ryuりょ ryoわ waゐ i ゑ eを wo ん nが gaぎ giぐ guげ geご goぎゃ gyaぎゅ gyuぎょ gyoざ zaじ jiず zuぜ zeぞ zoじゃ jaじゅ juじょ joだ daぢ (ji)づ (zu)で deど doぢゃ (ja)ぢゅ (ju)ぢょ (jo)ば baび biぶ buべ beぼ boびゃ byaびゅ byuびょ byoぱ paぴ piぷ puぺ peぽ poぴゃ pyaぴゅ pyuぴょ pyo
Znaki v rdeči se v moderni japonščini ne uporabljajo več.
Standardna katakana ア aイ iウ uエ eオ oカ kaキ kiク kuケ keコ koキャ kyaキュ kyuキョ kyoサ saシ shiス suセ seソ soシャ shaシュ shuショ shoタ taチ chiツ tsuテ teト toチャ chaチュ chuチョ choナ naニ niヌ nuネ neノ noニャ nyaニュ nyuニョ nyoハ haヒ hiフ fuヘ heホ hoヒャ hyaヒュ hyuヒョ hyoマ maミ miム muメ meモ moミャ myaミュ myuミョ myoヤ ya ユ yu ヨ yoラ raリ riル ruレ reロ roリャ ryaリュ ryuリョ ryoワ waヰ i ヱ eヲ wo ン nガ gaギ giグ guゲ geゴ goギャ gyaギュ gyuギョ gyoザ zaジ jiズ zuゼ zeゾ zoジャ jaジュ juジョ joダ daヂ (ji)ヅ (zu)デ deド doヂャ (ja)ヂュ (ju)ヂョ (jo)バ baビ biブ buベ beボ boビャ byaビュ byuビョ byoパ paピ piプ puペ peポ poピャ pyaピュ pyuピョ pyo Znaki v rdeči se v moderni japonščini ne uporabljajo več.
Razširjena katakana Ti znaki se uporabljajo za zapis zvokov v drugih jezikih. Večina jih ni standardiziranih in nekateri se uporabljajo le redko. イェ yeウィ wiウェ weウォ woヷ vaヸ viヹ veヺ voヴァ vaヴィ viヴ vuヴェ veヴォ voシェ sheジェ jeチェ cheティ tiトゥ tuテュ tyuディ diドゥ duデュ dyuツァ tsaツィ tsiツェ tseツォ tsoファ faフィ fiフェ feフォ foフュ fyu
Primerjava s slovenjenjem po Slovenskem pravopisu Slovenjenje japonskega besedišča po Slovenskem pravopisu je še najbližje preslikavi poenostavljenega Hepburnovega prečrkovanja v slovenski zapis. Tako se zlogi, ki se po Hepburnovem prečrkovanju zapisujejo kot »sha«, »cha«, »tsu«, »wa« ali »ya« po Slovenskem pravopisu zapisujejo kot »ša«, »ča«, »cu«, »va« ali »ja«. Zapis zlogov, ki se po Hepburnovem prečrkovanju zapisujejo s črko »j«, recimo »ja«, v Slovenskem pravopisu niso natančneje opredeljeni, in se pojavljajo v slovenskih virih kot »ja« ali »dža«. Zapis po Slovenskem pravopisu ne razlikuje med dolgimi ali kratkimi samoglasniki, med navadnimi in podvojenimi soglasniki ali med zapisi, ki bi označevali različna branja zlogovnega »n«.
Zunanje povezave Barbara Mlakar: Problemi slovenske transkripcije kitajskega in japonskega jezika , diplomska naloga, Ljubljana, 2002.
Kategorija:Jezikoslovje Kategorija:Japonščina Kategorija:Prečrkovanja