Santillana del Mar je občina in mesto v avtonomni skupnosti Kantabrija (Španija). Leži na zahodni obali Kantabrije, katere comarca (regija) je njen vzhodni konec. V javnosti je znana po vzdevku villa de las tres mentiras (mesto treh laži), saj po ljudskem izreku »ni es santa, ni llana, ni tiene mar« (niti ni sveto, niti ravno, niti morja nima - mesto nima morja, čeprav ga ima občina).
Mesto je bilo leta 1889 razglašeno za zgodovinsko-umetniški kompleks.Santillana del Mar (Última consulta: 27 de febrero de 2011). V njegovi bližini je jama Altamira, zaščitena kot svetovna dediščina. To je eno najbolj turističnih in najbolj obiskanih mest v Kantabriji, ki je bistven postanek za turiste, ki obiščejo skupnost. To pomeni, da velik del prebivalcev občine živi od turistične dejavnosti, zlasti od hotelirstva, nastanitve na podeželju in trgovin s tipičnimi izdelki.
Od julija 2013 je Santillana del Mar del mreže Najlepših mest v Španiji.http://www.europapress.es/cantabria/noticia-santillana-mar-incorpora-asociacion-pueblos-mas-bonitos-espana-20130709101109.html
Toponim Prostor, ki ga danes zaseda Santillana del Mar, so od rimske osvojitve imenovali Planes, o čemer priča latinski dokument iz leta 980: baseleca Sancta Iuliana locum qui dicitur Planes. Planes bi lahko prihajala iz latinske planum (čisto mesto med gorami). Od tedaj je pomen verskega kompleksa presegel pomen kraja, zaradi pripadnosti, ki ga je imel s kraljevino Asturija, pa se je leta 1228 imenoval Villa de Sancta Illana (Illana je v Asturiji Juliana). Menijo, da je sedanje ime kraja izpeljanka tega, ki mu je bil del Mar dodan preprosto zaradi bližine Biskajskega zaliva. Cortés Marcelo, El nombre de nuestros pueblos y lugares (II). El municipio de Santillana del Mar, str. 1 ,
Tako se prvotno ime Sancta Illana nahaja združeno v obliki Santayllana v dokumentu iz leta 1326. V drugem iz leta 1338 se bere Santillana, v enem iz leta 1390 pa se Sancta Illana, Sanctayllana, Santyllana in Santillana uporabljajo brezbrižno. V nekem iz leta 1453 najdemo le obliko Santillana.
Treba je omeniti, da je kraj Planes, čeprav je bil izvor mesta, na drugem mestu, danes imenovanem mies de Llanes, in ne ob tedanjem samostanu Santa Juliana.
Zgodovina thumb| Ena od ulic mesta Santillana del Mar thumb|Torre de don Borja Predzgodovina
Občina je bila naseljena že v prazgodovini, kar priča več arheoloških ostankov. Med vsemi izstopa jama Altamira, ki jo je Modesto Cubillas odkril leta 1868Eiroa Jorge Juan, Nociones de Prehistoria general, str. 18, 2006, Ariel, isbn=978-84-34452138 in je bila uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine. Imenuje se Sikstinska kapela kvartarne umetnosti ali paleolitska umetnost, kotj jo je imenoval arheolog in prazgodovinar Henri Breuil. Alvar Ezquerra Jaime, Diccionario de historia de España (entrada: Altamira), str. 36, AKAL, 2001, isbn=978-84-70903663
Antika V Santillani ni znano starodavno prebivalstvo, čeprav so bili na območju Vispieres najdeni keramični dokazi in nagrobniki v Herránu, vsi iz rimskih časov, zato so sklepali na obstoj rimskega prebivalstva v bližini sedanjega jedra mesta, čeprav niso našli drugih arheoloških ostankov, ki bi zapolnili praznino od 5. do 8. stoletja.ArteHistoria: Santillana del Mar (Última consulta: 28 de febrero de 2011).Fundego: Santillana del Mar (Última consulta: 28 de febrero de 2011). thumb| Arheološka izkopavanja v steni gradišča El Cincho na gori Huervo. Leta 2014 sta arheologa Javier Marcos Martínez in Lino Mantecón Callejo poročala o Castro de El Cincho (soseska Yuso), ki ga poznajo le domačini, poslancem kantabrijske vlade. Od takrat je bilo izvedenih več arheoloških akcij, v katerih je bil identificiran stenski kompleks; pa tudi predelavo arheološkega gradiva, kronološko pripisanega železni dobi. Raziskovalci trdijo, da gre za castro de castros, obalni oppidum.
Srednji vek Sedanje mesto izvira iz visokega srednjega veka, okoli opatije Santa Juliana. Na nekropoli tega območja so našli srednjeveške človeške kosti. Datum ustanovitve samostana ni znan. Legendarno se pripisuje nekaterim menihom iz 8. ali 9. stoletja, ki so na ta kraj prinesli relikvije svete Julijane iz Bitinije, mučene v Turčiji in postavili samostan na mestu, imenovanem Planes.VVAA, La geografía y la historia, elementos del medio, str. 188-192, 2002, Ministerio de Educación, isbn=978-84-36935400 Trenutno je ustanovitev samostana povezana z repopulacijskim tokom, ki so ga spodbujali nasledniki Alfonza I. Od leta 980 je bil samostan zaradi konstantnih donacij vernikov konsolidiran in je bil kraj prehoda veje Camina de Santiago. Vzpostavljalo je teritorialno in jurisdikcijsko področje, zlasti na območju, znanem kot Merindad de las Asturias de Santillana, katerega skoraj gotovo je bilo glavno mesto. Ta merindad (upravna enota) je bil eden od 13, ki so tedaj tvorile Kastiljsko kraljestvo.Sánchez, Miguel Ángel (Desde la asociación Amigos de Santillana del Mar); Santillana del Mar (Última consulta: 2 de marzo de 2011). Takratni dokument o mestu pravi:
Leta 1045 je Ferdinand I. Leonski podelil listino, zato je opatija verjetno postala kolegijska cerkev. Od takrat je prejela zaporedne privilegije in donacije od kraljev Kastilije. Od leta 1175 je bila ustanovljena organizacija z opatom in svetom. Zaradi podpore plemstva je uspela postati najpomembnejša opatija v srednjeveški Kantabriji. Leta 1209 ji je Alfonz VIII. Kastiljski podelil novo pristojnost, s čimer je mesto dobilo status mesta. Samostan je že imel kolegijsko cerkev, kar je bilo verjetno preverljivo v dokumentaciji po letu 1107, s katero je Santillana postala prestolnica Asturije de Santillana, njen opat pa je bil njen gospod.
V 16. stoletju je opatija Santa Juliana nazadovala, ko je postala odvisna od škofije Burgos, vendar se je začel razvoj mesta, organiziranega okrog trga Plaza Mayor ali Tržnice (danes Plaza de Ramón Pelayo) in stolpa Torre del Merino. Kot izraz civilne moči so bile v 14. in 15. stoletju zgrajene nekatere največje mestne palače in stolpi. Leta 1445 je kralj Juan II. Kastiljski dal mestno oblast prvemu markizu Santillana in njegovim naslednikom, vojvodama de Infantado (člani družine Mendoza), kar je ustvarilo Marquesado de Santillana. Izguba kraljevskega statusa je pomenila, da ni več glavno mesto okrožja, kar je začetek propada mesta.
Sodobnost V sodobnem času je bila Asturia de Santillana vključena v jurisdikcijo Corregimiento de las Cuatro Villas (Bratovščina štirih mest), območja, ki ga je takrat vodilo mesto Laredo. Serna Vallejo Margarita, El fuero de Laredo en el octavo centenario de su concesión, str. 368-369, 2002, Universidad de Cantabria Leta 1509 je opat priznal III. markiza Santillana, vendar šele po nasilnih vojaških spopadih v poskusu znova pridobiti versko oblast nad mestom. Mestni in gospodarski razvoj mesta je v 16. stoletju stagniral, saj mesto Santillana ni sodelovalo v tožbi dolin, pomembnih v zgodovini institucij, ki so povzročile nastanek Kantabrije. Posledično je bil mesto administrativno marginalizirano; vendar se je ponovno pojavilo v 17. stoletju zaradi bogastva, povezanega z njegovim sodelovanjem pri španski širitvi v Evropi in Ameriki.
Konec 16. in začetku 17. stoletja je bila zgrajena večina hiš, ki so danes ohranjene v Santillana del Maru, tako da je nastalo njihovo jedro, kakršno obstaja danes.Skoraj vse sledijo isti tipologiji, z dvema nadstropjema, sprednjim odprtim prostorom in večjim zadnjim, prvotno namenjenim ogradi, sončnim sobam z balkoni iz kovanegea železa ali lesenimi ter plemenitim grbom, ki jih je v mestu v izobilju. Santillana je torej v bistvu baročna, čeprav njen proces urbanizacije ostaja neznan. García de Cortázar y Ruiz de Aguirre, José Ángel, La memoria histórica en Cantabria, str. 91, Universidad de Cantabria, 1996, isbn=978-84-81021455
Zunaj mesta so bili stavbni kompleksi takratnih verskih redov. To so bili samostan Regine Coeli de los Dominicans, San Ildefonso de las Dominicanas, Hospedería de Peregrinos y Transeúntes, Hospital de la Misericordia in Hospital de San Lázaro de Mortera. Konec 17. stoletja je kolegijska Cerkev Santa Juliana tekmovala s cerkvijo Cuerpos Santos (v Santanderju) za pridobitev statusa stolnice.
Sedanjost V začetku 19. stoletja se je Santillana, tako kot druga mesta v Španiji, ponašala s tem, da je bila polna plemenitih rodov, čeprav po klišeju njihovi priimki niso pomenili notranjega bogastva. Ker je bila večina, se domneva, strpna do dela, kljub temu da je bilo plemičem prepovedano delati z rokami, so bili prisiljeni emigrirati ali živeti v revščini, če tega niso storili. Ti plemiči so prevzeli upravne položaje in zastopanje mesta v višjih organih. Prav tako so bili lastniki zemlje, večina kmetov pa je morala pri njih najeti ali delati.
Leta 1833 je bil ustanovljen mestni svet Santillane, ki je imel tudi svoje sodno okrožje do leta 1840, datum, ko je del prešel v okrožje Torrelavega, drugi del pa v San Vicente de la Barquera. Kljub propadu Santillane se je začel pojavljati selektiven turizem zaradi dejstva, da so o mestu takrat brali različni politiki, pisatelji in popotniki.
Leta 1868 so odkrili jamo Altamira, enega od draguljev stenske umetnosti na svetu. Odkritje jame je pritegnilo veliko število učenjakov in intelektualcev, ki so v Santillani ustvarili vrsto umetniških in avantgardnih društev, med katerimi je najpomembnejša šola Altamira, ustanovljena leta 1948, ki je sodelovala pri obnovi umetniških avantgard v Španiji in kjer so se srečali tudi Rosales, Vivanco, Ángel Ferrant, Llorente Artigas in Lafuente Ferrari.Vergniolle Delalle Michelle, La palabra en silencio, str. 76-80, Universidad de Valencia, 2008, isbn=978-84-37068572
Od leta 1849 se je zaradi epidemije kolere v Baskiji španski aristokratski turizem močno ukoreninil v stari provinci Santander. Takrat je Santillana del Mar postala modna destinacija. Romantično razmišljanje in želja po ohranitvi mesta sta leta 1889 omogočila razglasitev za zgodovinsko-umetniški spomenik kot celoto. Leta 1927 so se na zahtevo grofa Güella začele prve obnove.
Geografija Občina meji na Biskajski zaliv na severu, občino Suances na vzhodu, Torrelavega na jugu, Alfoz de Lloredo na zahodu in Reocín na jugovzhodu. Mesto leži v votlini, ki ga vizualno ločuje od morja. thumb|300px| Pogled na obalo občine Santillana del Mar. Fotografija posneta ob ruševinah Mortea.
Občina ima na svojem južnem območju mehko oblikovane hribe in doline, ki se spuščajo proti toku reke Saje na višini Vivede, medtem ko se relief naglo dvigne ob obali, z mogočnimi klifi in majhnimi zalivi, do katerih je težko dostopati. Sierra de Huervo preprečuje pogled na morje iz mesta, skoraj v celoti je brez stavb, razen majhnih mest Arroyo in Ubiarco, prvo je v kotanji, drugo pa na hribu. Eden od zalivov vodi do plaže Santa Justa, edine v občini, ki ima v skali in na pečinah vstavljeno eremitažo, na rtu ostanke stolpa San Telmo. Poleg vhodov Santa Justa Los Cuadros, Higuero, La Jerrona, Onzaperas in nazadnje največje Puerto Calderón, ki je bilo očitno rimsko in srednjeveško pristanišče, je pa tudi služilo kot zavetišče nemškim podmornicam med drugo svetovno vojno.Senderismo por Ubiarco (.pdf) (Última consulta:28 de febrero de 2011).
Kot na mnogih območjih Kantabrije so tudi tu jame pogoste, v Santillani poleg Altamire izstopa Cueva de las Palomas. Na morski obali, na območju La Jerrona, so zračniki.
Demografija Prebivalstvo mesta Santillana del Mar je od začetka nazadovanja ob koncu 15. stoletja počasi raslo in je od 1960-ih praktično stagniralo. Leta 1752 je mesto imelo 1734 prebivalcev, leta 1852 že 2235. Stagnirajočo demografijo od 1960-ih razlaga kombinacija staranja prebivalstva, nizke rodnosti in koristi migracij.
Mesto thumb|300px| Podrobnosti o arhitekturi. thumb|300px| Pogled na središče vasi z zahoda.