Mehiški muralizem je bil slog stenskega slikarstva, ki se je začel v 1920-ih, na splošno z družbenimi in političnimi sporočili kot del prizadevanj za ponovno združitev države pod vlado po mehiški revoluciji. Vodili so ga "veliki trije" slikarji, Diego Rivera, José Clemente Orozco in David Alfaro Siqueiros. Od 1920-ih do 1970-ih so na javnih zgradbah nastajali številni murali z nacionalističnimi, družbenimi in političnimi sporočili, ki so začeli tradicijo, ki se nadaljuje do danes v Mehiki in je imela vpliv v drugih delih Amerike, vključno vZDA, kjer je služil kot navdih za umetniško gibanje Chicano.
Predhodniki
Mehika ima tradicijo slikanja muralov – stenskih poslikav -, začenši s civilizacijo Olmekov v predšpanskem obdobju in do kolonialnega obdobja, pri čemer so bili murali večinoma naslikani za evangelizacijo in krepitev krščanske doktrine. Sodobna stenska tradicija ima svoje korenine v 19. stoletju, s politično in družbeno tematiko. Prvi mehiški slikar muralov, ki je v svojem delu uporabil filozofske teme, je bil Juan Cordero sredi 19. stoletja. Čeprav se je večinoma ukvarjal z verskimi temami, kot je kupola cerkve Santa Teresa in drugih cerkva, je na zahtevo Gabina Barrede v pripravljalnici Escuela Nacional naslikal posvetno stensko poslikavo (je izginila).
Zadnje 19. stoletje je politično prevladoval režim Porfirio Díaza. Ta vlada je bila prva, ki je spodbujala kulturni razvoj države, podpirala je Akademijo San Carlos in pošiljala obetavne umetnike na študij v tujino. Vendar so ta prizadevanja izpustila avtohtono kulturo in ljudi z namenom, da bi Mehika postala všeč Evropi. Gerardo Murillo, mehiški slikar in pisatelj, znan tudi kot dr. Atl, velja za prvega sodobnega mehiškega muralista z idejo, da bi morala mehiška umetnost odražati mehiško življenje. Akademsko usposabljanje in vlada sta spodbujali le posnemanje evropske umetnosti. Atl in drugi zgodnji muralisti so pritisnili na Diazovo vlado, da jim dovoli slikati po zidovih stavb, da bi se izognili temu formalizmu. Atl je organiziral tudi neodvisno razstavo domačih mehiških umetnikov, ki so promovirali številne avtohtone in nacionalne teme skupaj z barvnimi shemami, ki se bodo pozneje pojavile v stenskem slikarstvu. Prva sodobna mehiška poslikava, ki jo je naslikal Atl, je bila serija ženskih aktov z uporabo "Atlcolor", snovi, ki jo je Atl izumil sam, tik pred začetkom mehiške revolucije. Drug vpliv na mlade umetnike pozne porfirijske dobe je imelo grafično delo Joséja Guadalupeja Posade, ki se je norčeval iz evropskih slogov in ustvarjal kartone z družbeno in politično kritiko. Kritiziranje politike diazovske diktature skozi umetnost je popularizirala Posado. Posada je vplival na muraliste, da so v svojih delih sprejeli in še naprej kritizirali Diazovo diktaturo. Muralisti so sprejeli tudi like in satiro v Posadovih delih.Meade, Teresa A. (2016) History of Modern Latin America: 1800 to the Present. Wiley-Blackwell, p. 188.
Mehiška revolucija je bila vrhunec političnega in družbenega nasprotovanja politiki Porfiria Díaza. Ena pomembnih opozicijskih skupin je bila majhna intelektualna skupnost, v kateri so bili Antonio Curo, Alfonso Reyes in José Vasconcelos. Spodbujali so populistično filozofijo, ki je sovpadala z družbeno in politično kritiko Atla in Posade ter vplivala na naslednjo generacijo slikarjev, kot so Diego Rivera, José Clemente Orozco in David Alfaro Siqueiros.
Te ideje so dobile moč zaradi mehiške revolucije, ki je v manj kot letu dni strmoglavila Díazov režim. Vendar so se različne frakcije, ki so se potegovale za oblast, borile skoraj desetletje. Vlade so se pogosto spreminjale s številnimi atentati, vključno z atentatom na Francisca I. Madera, ki je sprožil boj. Končalo se je v začetku 1920-ih z enopartijsko vladavino v rokah frakcije Álvara Obregóna, ki je postala Partido Revolucionario Institucional (PRI) - Institucionalno revolucionarna stranka. Med revolucijo je Atl podpiral frakcijo Carranza in promoviral delo Rivere, Orozca in Siqueirosa, ki so bili pozneje ustanovitelji gibanja muralizma. Skozi vojno in do leta 1921 je Atl med drugimi dejavnostmi še naprej slikal murale, vključno s poučevanjem naslednje generacije mehiških umetnikov in muralistov.
Muralistično gibanje
Leta 1921, po koncu vojaške faze revolucije, je bil José Vasconcelos imenovan za vodjo Secretaría de Educación Pública. Takrat je bila večina mehiškega prebivalstva nepismena in vlada je potrebovala način za promocijo idealov mehiške revolucije. Vasconcelosova zamisel je bila, da bi v ta namen oblikoval mural, ki ga podpira vlada. Podobno kot pri stenskih slikah v predšpanskem obdobju in v kolonialnem obdobju namen teh muralov ni bil zgolj estetski, ampak družbeni, za spodbujanje določenih idealov. Ti ideali ali načela naj bi poveličevali mehiško revolucijo in identiteto Mehike kot naroda mesticev, pri čemer so promovirali avtohtone kot tudi Špance. Vlada je začela najemati najboljše umetnike v državi za slikanje muralov, nekatere pa je poklicala domov iz Evrope, vključno z Diegom Rivero. Ti začetni muralisti so bili dr. Atl, Ramón Alva de la Canal, Federico Cantú in drugi, toda glavni trije so bili David Alfaro Siqueiros, José Clemente Orozco in Diego Rivera. Njegov čas tajnika je bil kratek, vendar je določil, kako se bo razvijal muralizem. Njegovo podobo je leta 1921 na tempero naslikal Roberto Montenegro, vendar je to trajalo kratko. Njegov naslednik pri Secretaría de Educación Pública je naročil, da ga poslikajo. Muralisti so se razlikovali po slogu in temperamentu, vendar so vsi verjeli, da je umetnost namenjena izobraževanju in izboljšanju ljudi. To je bilo v ozadju njihovega sprejemanja teh naročil in ustanovitve Sindikata tehničnih delavcev, slikarjev in kiparjev.
Prvi projekt slik, ki ga je sponzorirala vlada, je bil na treh ravneh notranjih sten stare jezuitske ustanove Colegio San Ildefonso, ki se je takrat uporabljal na Escuela Nacional Preparatoria (Državna pripravljalna gimnazija). Večino muralov v njej je naslikal José Clemente Orozco s temami mehiških mesticev, idejami prenove in tragedijami revolucije; Fernando Leal je najpozneje leta 1922 naslikal Los danzantes de Chalma (plesalci iz Chalme). Nasproti te stene je Jean Charlot naslikal La conquista de Tenochtitlán (Osvajanje Tenochtitlana).
Po projektu slikanja na Državni pripravljalni gimnaziji Temu projektu v ustanovi so med drugim sledili projekti v Palacio Nacional, notranjih stenah Palacio de Bellas Artes, Escuela Nacional de Chapingo, Escuela Nacional de Medicina in stavbe Secretaria de Educación Pública.
Gibanje je bilo najmočnejše med letoma 1920 in 1950, kar je ustrezalo preoblikovanju države iz pretežno podeželske in večinoma nepismene družbe v industrijsko razvito. Čeprav so danes del mehiške identitete, so bili takrat kontroverzni, zlasti tisti s socialističnimi sporočili, ki so bili naslikani na stoletnih kolonialnih stavbah. Ena od osnovnih podlag nastanka postrevolucionarne mehiške umetnosti je bila ta, da bi morala biti javna, na voljo državljanom, predvsem pa ne nekaj bogatih zbirateljev. Veliki družbeni pretresi so omogočili koncept in pomanjkanje razmeroma bogatega srednjega razreda za podporo umetnosti. O tem so se slikarji in vlada strinjali. Druga točka dogovora je bila, da bi morali imeti umetniki popolno svobodo izražanja. To je pripeljalo do drugega elementa, ki je bil muralom dodan pri njihovem razvoju. Poleg prvotnih zamisli o rekonstruirani Mehiki in dvigu avtohtone in podeželske identitete Mehike so številni muralisti, vključno s tremi glavnimi slikarji, vključevali tudi elemente marksizma, zlasti boj delavskega razreda proti zatiranju. Ta boj, ki je trajal že od 16. stoletja, skupaj z razrednimi, kulturnimi in rasnimi spopadi so razlagali muralisti.Meade, Teresa A. (2016). History of Modern Latin America: 1800 to the Present. Wiley-Blackwell, p. 15, 188.
Začetek in zgodnja leta mehiškega muralističnega gibanja se pogosto štejejo za ideološko najbolj čista in neomadeževana zaradi protislovij med socialističnimi ideali in vladnimi manipulacijami. Ta začetna faza se imenuje "herojska" faza, obdobje po letu 1930 pa "etatistična" faza s prehodom v zadnjo fazo, ki ga je leta 1924 odstopil José Vasconcelos. Učenjak Mary Coffey opisuje tiste, ki »priznavajo spremembo, vendar se vzdržijo presojanja o njenih posledicah, kot "mehke" in tiste, ki vse poslikave po letu 1930 vidijo kot "propagando za pokvarjeno državo", kot trde«. Drugo stališče je, da je razvoj mehiškega muralizma v nezapletenem odnosu z vlado in kot natančen odraz avantgardnih in proletariatskih občutkov. Vendar pa trdi pripadniki menijo, da je gibanje vpleteno v utrjevanje oblasti skorumpirane vlade pod krinko socialističnega režima.
Umetnostni zgodovinar Leonard Folgarait ima nekoliko drugačen pogled. 1940 označuje za konec postrevolucionarnega obdobja v Mehiki, pa tudi za obdobje renesanse muralističnega gibanja. Zaključek uprave Lázara Cárdenasa (1934 - 1940) in začetek uprave Manuela Avile Camacha (1940 - 1946) sta povzročila nastanek ultrakonservativne Mehike. Državna politika je bila namenjena ohranjanju in krepitvi kapitalistične družbe. Umetniki muralov, kot so veliki trije, so povojno obdobje razvijali svoje delo na podlagi obljub o boljši prihodnosti, s prihodom konservativnosti pa so izgubili temo in glas.
Mehiška vlada se je začela distancirati od zidnih projektov in proizvodnja stenskih slik je postala relativno privatizirana. Ta privatizacija je bila rezultat pokroviteljstva naraščajoče nacionalne buržoazije. Murali so bili vse pogosteje naslikani za gledališča, banke in hotele.
Umetnost
Mehiška populistična umetniška produkcija od 1920 do 1950 je pogosto združena pod imenom »Mehiška slikarska in kiparska šola« (Escuela Mexicana de Pintura y Escultura), ki so jo v 1930-ih skovali umetnostni zgodovinarji in kritiki. Izraz ni natančno opredeljen, saj ne ločuje med nekaterimi pomembnimi slogovnimi in tematskimi razlikami, ni trdnega dogovora, kateri umetniki mu pripadajo, niti, ali je treba muralizem obravnavati kot njegov del ali ločiti. To ni šola v klasičnem pomenu besede, saj vključuje delo več kot ene generacije in z različnimi slogi, ki se včasih spopadajo. Vendar pa vključuje številne pomembne značilnosti. Mural v mehiški šoli je bila kombinacija javnih idealov in umetniške estetike »postavljene kot sestavni del uradne javne sfere«. Tri formalne komponente uradnega mehiškega muralizma so opredeljene kot: Neposredna udeležba pri uradnem obveščanju javnosti in diskurzu. Vzajemna integracija vizualnega diskurza poslikave v vrsto komunikacijskih praks, ki sodelujejo pri opredelitvi uradnega obveščanja javnosti (vključno z različne svetopisemske zvrsti, pa tudi javni govor, razprava in provokativni javni »dogodek«) Razvoj in javno tematiziranje družbeno-realistične estetike (čeprav večnamenske po značaju) kot vizualnega registra za javni občutek stensko delo in kot doksično ali nesporno omejevanje javnega spora glede prostora upodobitve stenske slike. Večina slikarjev v tej šoli je delala v Ciudad de Méxicu ali drugih mestih v Mehiki, pri čemer so skoraj neprekinjeno delali na projektih in/ali kot učitelji, na splošno s podporo vlade. Večina se je ukvarjala z zgodovino in identiteto Mehike ter bila politično aktivna. Večina umetnosti te šole ni bila ustvarjena za neposredno prodajo, ampak za širjenje tako v Mehiki kot v tujini. Večina je bila formalno usposobljenih, pogosto so študirali v Evropi in/ali na Akademiji San Carlos.