Publij Licinij Egnacij Galien (latinsko je bil cesar Rimskega cesarstva, ki je v letih 253-260 vladal skupaj s svojim očetom Valerijanom, od leta 260 do 268 pa kot samostojen cesar, * okoli 218, † september 268.
Vladal je med krizo tretjega stoletja, v kateri je Rimsko cesarstvo skoraj propadlo. Dosegel je več vojaških zmag proti uzurpatorjem in germanskim plemenom, vendar ni mogel preprečiti odcepitve pomembnih provinc. Njegova petnajstletna vladavina je bila najdaljša v drugi polovici 3. stoletja.
Rojen je bil v premožni in tradicionalno senatorski družini kot sin cesarja Valerijana in Mariniane. Valerijan je postal cesar septembra 253 in dal v Rimskem senatu Galiena povzdigniti v cezarja in avgusta. Valerijan je razdelil cesarstvo med njim in svojim sinom, pri čemer je Valerijan vladal na vzhodu, njegov sin pa na zahodu. Galien je leta 258 premagal uzurpatorja Ingenija in leta 259 uničil alemansko vojsko pri Mediolanu (sedanji Milano).
Poraz in ujetje Valerijana v bitki s Sasanidi pri Edesi leta 260 sta Rimsko cesarstvo vrgla v kaos državljanske vojne. Oblast v celotnem cesarstvu je prevzel Galien. V letih 261–262 je premagal vzhodnega uzurpatorja Makrijana Majorja in Lucija Musija Emilijana, vendar ni uspel ustaviti nastajanja odcepljenega Galskega cesarstva pod generalom Postumom. Leta 268 se je v Mediolanu razglasil za cesarja uzurpator Avreol. Galien ga je v bitki pred mestom porazil in nato začel oblegati mesto. Galiena je med obleganjem do smrti zabodel njegov častnik in zarotnik Kekropij.
Življenje Vzpon na oblast thumb|upright|left|Doprsni kip Kornelije Salonine
Natančen datum Galienovega rojstva ni znan. Ivan Malala, grški letopisec iz 6. stoletja, in Epitome de Caesaribus poročata, da je bil ob smrti star okoli 50 let, kar pomeni, da je bil rojen okoli leta 218.J. Bray (1997), str. 16. Bil je sin cesarja Valerijana in Marinijane, ki je bila verjetno iz senatorske družine, morda hčerka Egnacija Viktorja Marinijana. Napisi na kovancih ga povezujejo s Faleriji v Etruriji, ki bi lahko bili njegov rojstni kraj. Veliko napisov je povezanih tudi z Egnaciji, družino njegove matere.R. Syme. Historia Augusta Papers. Oxford, 1983. str. 197.
Približno deset let pred prihodom na oblast se je poročil s Kornelijo Salonino, s katero je imel tri prince: Valerijana II., ki je umrl leta 258, Salonina, ki ga je leta 260 umoril armadni general Postum, in Marinijana, ki je bil ubit leta 268 kmalu po očetovem umoru.J. Bray (1997), str. 49–51. Galienova nečakinja bi lahko bila Bazijila Rimska, usmrčena med Valentinijanovim vladanjem zaradi njene krščanske vere.Dunbar, Agnes B.C. (1901). A Dictionary of Saintly Women. Volume 1. London, George Bell & Sons. str. 104.
Ko je bil Valentinijan septembra 253 razglašen za rimskega cesarja,Peachin, str. 37, 39. je zaprosil Rimski senat, naj Galiena poviša v cezarja in avgusta. Galien je bil izvoljen tudi za rednega konzula (consul ordinarius) za leto 254. Valerijan in Galien sta, podobno kot Mark Avrelij in Lucij Ver stoletje prej, razdelila Rimsko cesarstvo. Valerijan je vladal v vzhodni, Galien pa v zahodni polovici cesarstva. Valerijan je odšel na vzhod, da bi se soočil s Perzijci, Galien pa je odbijal napade germanskih plemen na renski in donavski meji cesarstva. Delitev cesarstva je bila nujna zaradi številnih groženj in pogajanj s sovražniki, ki sozahtevali neposredno komunikacijo s cesarjem.
Zgodnje vladanje in Ingenijev upor thumb|Galien na svinčenem pečatniku; napis se glasi: GALLIENVS P. F. AVG.
Gallienus je večino svojega časa preživel v provincah na Renu (Spodnja Germanija, Gornja Germanija, Retija in Norik). V letih 253 do 258 je skoraj zagotovo obiskal tudi v Podonavje in Ilirik. Po Evtropiju in Avreliju Viktorju je bil še posebej energičen in uspešen pri preprečevanju napadalcev na obe Germaniji in Galijo kljub šibkosti, ki jo je povzročil Valerijanov pohod proti Emilijanu v Italijo leta 253.A. Watson (1999), str. 33. Iz Galienovih kovancev je moč sklepati, da je velikokrat zmagal.Andreas Alfoldi. The Numbering of the Victories of the Emperor Gallienus and of the Loyalty of his Legions. Numismatic Chronicle, 1959. Ponetis Attic Books, 1977. ISBN 0-915018-28-4 omenja pet zmag. V to obdobje je mogoče datirati tudi zmago v rimski Dakiji. Uspehe v tem obdobju mu pripisujejo tudi njemu sovražni pisci.J. Bray (1997), str. 56–58.
Leta 255 ali 257 je bil Galien ponovno izvoljen za konzula, kar kaže na to, da je v teh letih na kratko obiskal Rim, čeprav o tem ni nobenega zapisa.J. Bray (1997), str. 56. Med bivanjem ob Donavi, Drinkwater domneva da leta 255 ali 256, je razglasil svojega starejšega sina Valerijana II. za cezarja in s tem za uradnega dediča sebe in Valerijana I. Sin se je takrat verjetno pridružil Galienu, ko je Galien leta 257 odšel v Porenje pa je ostal ob Donavi kot poosebljenje cesarske oblasti.J. Drinkwater. The Gallic Empire. Wiesbaden: Franz Steiner Verlag, 1987. str. 21–22. ISBN 3-515-04806-5).
V letih 258 do 260, natančen datum je nejasen, se je med Valerijanovimi pripravami na invazijo Šapurja I. na vzhodu Galien ukvarjal s problemi na zahodu. Ingenij, guverner najmanj ene panonske province in morda tudi Mezije,J. Bray (1997), str. 57; Drinkwater (1987), str.22. je izkoristil vojno na dveh frontah in se razglasil za cesarja. Valerijan II. je ob Donavi umrl, najverjetneje leta 258.Drinkwater (1987), str. 22. Za njegovo smrt je bil morda odgovoren prav Ingenij.
Regalijanov in Postumov upor, ki sta sledila Ingenijevemu, je morda sprožil Valerijanov poraz v bitki pri Edesi in njegovo ujetništvo.J. Bray (1997), str. 72-73; A. Watson (1999), str. 230, opomba 34. Galien je na upore zelo hitro reagiral. Sina Salonina je kot cezarja pustil v Kölnu in se odpravil na Balkan. S seboj je vzel novoustanovljene konjeniške enote (comitatus) pod poveljstvom AvreolaJ. Bray (1997), str. 74–75. in pri MursiAurelius Victor, 33,2; Orosius. Historiae adversus Paganos 7.10; Eutropius 9.8. ali SirmijuZonaras, 12.24. porazil Ingenija. Poraženca so po padcu njegove prestolnice Sirmija ubili njegovi telesni stražarji ali je naredil samomor.J. Bray (1997), str.76; J. Fitz. Ingenuus et Regalien, str. 44.
Invazija Alemanov in Frankov
Med letoma 258 in 260 se je zgodila velika invazija Alemanov in drugih germanskih plemen. Natančen datum dogodkov je težko določiti.J. Bray (1997), str. 47. Napad se je zgodil verjetno zaradi praznine, ki jo je povzročil umik vojakov, ki so podpirali Galiena v kampanji proti Ingeniju. Preko spodnjega Rena so v Galijo vdrli Franki. Nekateri so prodrli vse do južne Španije in opustošili Tarraco (sedanja Tarragona).A. Watson (1999), str. 34. Alemani so vdrli verjetno skozi Agri Decumates (območje med gornjim Renom in gornjo Donavo),J. Bray (1997), str. 78. njim pa so verjetno sledili Jutungi. Po uničenju Gornje Germanije in Retije (del kužne Francije in Švice) so vdrli v Italijo. Bili so prvi, ki so tja vdrli za Hanibalom petsto let prej. Napadalci so prodrli do obrobja Rima, kjer jih je ustavila improvizirana vojska, ki jo je sestavil senat. Sestavljena je bila verjetno iz pretorijanske garde, lokalnih čet in civilnega prebivalstva.J. Bray (1997), str. 79. Napadalce je med umikom iz Italije v bitki pri Mediloanu (sedanji Milano) prestregla in premagala Galienova vojska, ki je po obračunu s Franki prišla iz Galije ali z Balkana. Bitka pri Mediolanumu je bila odločilna in Alemani naslednjih deset let niso motili cesarstva. Jutungi so z bogatim plenom in ujetniki iz Italije uspeli prečkati Alpe.D.S.Potter (2004), str. 256.
Regalijanov upor thumb|right|Regalijanov antoninijan z napisom IMP. C. P. C. REGALIANVS P. F. AVG.
Približno v istem času se je za cesarja razglasil Regalijan, poveljnik dela rimske vojske na Balkanu.J. Bray (1997), str. 82. Razlogi za njegov upor so nejasni, saj Historia Augusta, skoraj edini vir teh dogodkov, ne daje verodostojnih podatkov. Vzrok je mogoče pripisati nezadovoljstvu civilnih in vojaških provincialov, ki so menili, da je obramba pokrajine zanemarjena.J. Bray (1997), str.82, 83.
Regalijan se je obdržal na oblasti približno šest mesecev in koval denar s svojo podobo. Po nekaj uspehih proti Sarmatom se je njegov upor končal, ko so v Panonijo vdrli Roksolani, osvojili Sirmium in ga ubili.J. Bray (1997), str. 83. Obstaja domneva, da je napad Roksolanov] spodbudil Galien, drugi zgodovinarji pa obtožbe na njegov račun zavračajo.T. Nagy. Les moments historiques de Budapest, vol.II, 1962; J. Fitz. Ingenuus at Regalien, str. 50; J. Bray (1997), str. 83.
Valerijanovo ujetje in Makrijanov upor thumb|left|Plitvi relief cesarja Valerijana kot ujetnika perzijskeka kralja Šapurja I.; relief stoji v Nakš-e Rostamu v iranski pokrajini Širaz; klečeči moški je morda Filip Arabec
Na vzhodu je imel Valerijan resne težave zaradi vdorov band Skitov, ki so za morja napadali provinco Pont na severu Male Azije. Po opustošenju Ponta so prodirali na jug v Kapadokijo. Rimska vojska iz Antiohije pod Valerijanovim poveljstvom jih je poskušala ustaviti, vendar ji to ni uspelo. Po Zosimu je v rimski vojski izbruhnila epidemija kuge in jo zelo oslabila. Vojska v tako slabem stanju je morala odbiti tudi napad Šapurja I. na Mazopotamijo, verjetno zgodaj spomladi leta 260.D.S.Potter (2004), str. 255.
V bitki pri Edesi je bila rimska vojska poražena, cesar Valerijan pa ujet. Perzijska vojska je zatem napadla Kilikijo in Kapadokijo v sedanji Turčiji in, po perzijskih podatkih, opustošila 36 mest. Rimski častnik Kalist (Balista) in davčni uslužbenec Fulvij Makrijan sta uspela zbrati ostanke rimske vojske na vzhodu in Odenatove konjenike iz Palmire in ustaviti Šapurjevo invazijo.D.S.Potter (2004), str. 255–256. Perzijce so pregnali nazaj na vzhod, potem pa je Makrijan razglasil svoja sinova Kvijeta in Makrijana za cesarja. Kovanci, kovani v več mestih na vzhodu, kažejo, da so mesta priznala njihovo uzurpacijo oblasti. Makrijan je sina Kvijeta, Kalista in domnevno Odenata pustil na vzhodu, da bi se ukvarjali s Perzijci, sam pa se je z vojsko 30.000 mož odpravil v Evropo, kjer sprva ni naletel na odpor.J. Bray (1997), str. 142.Historia Augusta. The two Gallienii, II.6.
Makrijanu so se pridružile panonske legije, ki so Galienu zamerile njegovo odsotnost. Galien je proti uzurpatorju poslal svojega uspešnega poveljnika Avreola. Odločilna bitka se je zgodila spomladi ali v začetku poletja 261, najverjetneje v Iliriku, čeprav jo Zonara umešča v Panonijo. Uzurpatorjeva vojska je bila v bitki odločilno poražena, oba njena poveljnika pa ubita.J. Bray (1997), str. 143–144.
Po bitki se je začel Postumusov upor, zato Galien ni imel časa, da bi obračunal z uzurpatorjema Kalistom in Kvijetom. Z Odenatom, ki se je takrat vrnil s svojega zmagovitega pohoda proti Perzijcem, je podelil naslov dux Romanorum in se z njim dogovori, da napade uzuspatorja s sedežem v Edesi. Kvijeta so prebivalci Edese ubili, Kalista pa je Odenat aretiral in okoli novembra 261 usmrtil. J. Bray (1997), str. 144–145.
Postumov upor thumb|right|Postumov antoninijan z napisom IMP. C. POSTVMVS P. F. AVG.
Po rimskem porazu v bitki pri Edesi je Galien izgubil oblast v Britaniji, Hispaniji, delih Germanije in velikem delu Galije, kjer se je uprl rimski general Postum in razglasil svoje kraljestvo, zdaj znano kot Galsko cesarstvo. Upor je delno sovpadel z Makrijanovim uporom na vzhodu. Galien je po odhodu na vzhod leta 258 pustil v Kölnu svojega sina Salonina in njegovega skrbnika Silvana. General Postum, poveljnik rimskih enot ob Renu, je premagal nekaj napadalcev na Rimsko cesarstvo in zasegel njihov plen. Plena ni vrnil njegovim lastnikom, ampak ga je raje razdelil med svoje vojake. Ko je za to izvedel Silvan, je zahteval, da plen pošlje njemu. Postum se mu je poskušal ukloniti, toda njegovi vojaki so se uprli in ga razglasili za cesarja. Pod njegovim poveljstvom so oblegali Köln in dosegli, da so branilci po nekaj tednih odprli mestna vrata in mu izročili Salonina in Silvana. Oba so kasneje na njegov ukaz ubili.J. Bray (1997), str. 133.