Rebrasti obok je arhitekturna značilnost za prekrivanje širokega prostora, kot je cerkvena ladja, sestavljena iz ogrodja križanih ali diagonalno obokanih reber. Različice so bile uporabljene v rimski, bizantinski, islamski, romanski in zlasti gotski arhitekturi. Tanke kamnite plošče zapolnijo kape oziroma prostor med rebri. To je močno zmanjšalo težo in s tem pritisk oboka navzven. Rebra prenašajo obremenitev navzdol in navzven na določene točke, običajno vrste stebrov ali slopov. Ta lastnost je arhitektom gotskih stolnic omogočila, da so naredili višje in tanjše stene ter veliko večja okna.Encyclopaedia Britannica on-line "Gothic architecture - Ribbed vault" (retrieved June 4, 2020)
Rebrasti oboki so tako kot banjasti oboki sestavljeni iz dveh ali treh križajočih se banjastih obokov; rebra skrivajo stik obokov.
Najzgodnejši ohranjeni primer v islamski arhitekturi je Velika mošeja v Córdobi v Al Andaluzu (sodobna Španija), ki je nastala stoletje pred najzgodnejšimi romanskimi primeri. Kot alternativa banjastim obokom v cerkvenih ladjah, so se rebrasti oboki v zgodnjegotski arhitekturi 12. stoletja začeli uporabljati v obokih, ki so bili izdelani s šilastimi oboki, ki so bili že poznani tudi v romanskem slogu. V teh obokih, tako kot v banjastih, je bila teža usmerjena v vogale, kjer so ga lahko podpirali slopi, stebri ali stene. Stene v gotskih stavbah so pogosto podpirali ločni oporniki. Ti elementi so omogočili gradnjo zgradb z veliko višjimi in tanjšimi stenami kot prej, z ogromnimi obočnimi polami in večjimi vitraji, ki so strukturo polnili s svetlobo.Mignon, Olivier, Architecture des Cathédrals Gothiques (2015), p. 10
Zgodnja zgodovina Križnorebrasti oboki so po obliki podobni predhodno razvitim banjastim obokom, vendar se bistveno razlikujejo po konstrukciji, saj so rebra zdaj prevzela nosilno funkcijo. Prvi križnorebrasti oboki so nastali v obdobju romanike z umestitvijo ravnega trakastega rebra na sleme (od tod tudi trakast rebrasti obok), ki je imel sprva dekorativno in konstrukcijsko ne nosilno funkcijo. Rimljani so uporabljali zgodnjo različico rebrastega oboka za krepitev banjastih obokov. V teh rimskih obokih so bila opečna rebra vgrajena v beton oboka. To se je razlikovalo od poznejših gotskih obokov, kjer so bila rebra ločena od polnilnih plošč, kar je gotskim obokom dalo prožnost in s tem večjo trdnost. Rimljani so ta vdelana rebra, skrita v strukturi, uporabljali tudi za krepitev betonske površine kupol, kot je Panteon.
Rebrasti oboki niso bili pogosti v zidanih stavbah v bizantinski arhitekturi, vendar je štiri rebraste oboke zgradil v samostanu Hosios Loukas v bizantinski Grčiji po letu 1000 našega štetja. V zdaj porušenem mestu Çanlı Kilise v bizantinski Kapadokiji pa je več cerkva opremljenih s srednje velikimi rebrastimi oboki. Po četrti križarski vojni so v Grčiji pod Frankokratijo zgradili številne druge rebraste oboke. Rebraste oboke so poznali tudi v langobardski, armenski, perzijski in islamski arhitekturi.
Križni obok Islamska arhitektura V mavrski arhitekturi v Španiji so islamski arhitekti vidneje uporabili te rebraste oboke. Pomemben primer najdemo v Veliki mošeji v Córdobi, ki jo je začeli graditi v 9. stoletju in razširil med letoma 922 in 965 Al-Hakam II. Kapela Villaviciosa, kot je ta del mošeje postal znan, ko so jo v 13. stoletju spremenili v rimskokatoliško cerkev, ima kupolo, ki sloni na rebrih in pendantivih. Na vsaki točki kvadrata je presečišče z drugim lokom, tako da je vsako presečišče stičišče treh lokov. Na vsakem vogalu je še ena miniaturna kupola s križnim obokom. V drugih kupolah rekonstrukcije Velike mošeje iz 10. stoletja se rebra sekajo izven središča in tvorijo osemkrako zvezdo v središču, ki ima vrh s pendantivom kupole.
Križni oboki mošeje-stolnice v Córdobi so služili kot vzor za poznejše mošejske stavbe na islamskem zahodu, vključno z Al Andaluzom in Magrebom. Približno leta 1000 našega štetja je bila Mezquita de Bab al Mardum (mošeja Cristo de la Luz) v Toledu zgrajena s podobnim osemrebrastim obokom. Kupola je podprta tako z rebri kot s pendantivi, ki prenašajo njeno težo na spodnje stene. Podobni oboki so vidni tudi v stavbi palače Aljafería v Zaragozi. Arhitekturna oblika rebrastega oboka se je nadalje razvila v Magrebu: osrednja kupola Velike mošeje Tlemcen, delo Almoravidov, zgrajenih leta 1082, ima dvanajst vitkih reber, školjka med rebri je zapolnjena s filigransko štukaturo.
Romanska arhitektura V 11. stoletju se je rebrasti obok v severni Evropi še naprej razvijal, saj so graditelji iskali način, kako zgraditi vse večje kamnite oboke, ki bi nadomestili lesene strehe romanskih cerkva, ki so jih pogosto uničevali požari. V romanskih stolnicah in cerkvah so običajno uporabljali banjasti obok z zaobljenimi loki in križni obok, ki se je uporabljal, ko sta se dva banjasta oboka križala pod pravim kotom, da pokrijeta ladjo. Teža obokov je pritisnila neposredno na stene spodaj, kar je zahtevalo debelejše stene in manjša okna.
Saint-Philibert de Tournus ima izjemne romanske oboke, zgrajene med letoma 1008 in 1050. Ladja in kapela imata vzporedne prečne banjaste oboke, medtem ko sta stranski ladji obokana s križnim obokom.
Stolnica v Speyerju v Nemčiji je največja od vseh obstoječih romanskih cerkva v Evropi in ima dobre primere romanskih banjastih in križnih obokov v ladji. Križni oboki so bili zgrajeni leta 1060, vendar so jih morali v letih 1090–1103 okrepiti s prečnim lokom med vsakim obokom.
Kraljevina Anglija in vojvodina Normandija sta postali središči arhitekturnih inovacij v poznem 11. stoletju. Še pred normanskim osvajanjem leta 1066 je angleški kralj Edvard Spovednik v Westminstrsko opatijo (1055–65) uvedel romanske lastnosti. Viljem I. Osvajalec je zgradil kupole opatije Saint-Étienne v Caenu z nekakšnim prekrižanim rebrastim obokom, zvezdastim obokom v osrednji luči. Abbaye-aux-Dames, prav tako v Caenu, je bila v 1080-ih letih pokrita z dvema velikima obočnima polama kamnitih križnih obokov, kar je bila ena najzgodnejših uporab v Evropi, ki je pokrila tako širok razpon.
Prehod v gotsko arhitekturo Gradnja nove stolnice v Durhamu se je začela leta 1093 pod vodstvom normanskega škofa Williama de St-Calaisa. Prvotno je bil namen izgradnje v celoti z zaobljenimi križnimi oboki, a ko so se dela nadaljevala na ladji, so normanski graditelji eksperimentirali s šilastimi loki, ki so težo usmerili navzven in navzdol. Prostor med rebri je bil napolnjen z majhnimi kosi kamna. Na njegovih vogalih so težo podpirale kolonete (skupina manjših stebričev), ki so jo prenesle pritisk navzdol na izmenično postavljene stebre in slope in ne na stene. Ker so plošče sorazmerno tanke, so ti rebrasti oboki lažji od prejšnjih banjastih in križnih obokov, tako da bi lahko bile stene višje in bi lahko imele večja okna.
Dela so se začela na vzhodnem koncu Durhamske stolnice; oboki nad ladjami so bili dokončani leta 1096, nad korom pa leta 1107. Oboki nad glavno ladjo, s šilastimi loki, so se začeli okoli leta 1130. Zaradi šilastih lokov se je zdelo, da se je zgornja raven zlila v streho v enotno celoto. Durhamski eksperiment pa je hitro naletel na težave. Obočne plošče v prezbiteriju so bile narejene iz ometanih ruševin in so bile težje od pričakovanega ter so začele pokati in jih je bilo treba leta 1235 zamenjati. Medtem se je eksperimentiranje s šilastimi rebrastimi oboki preselilo v Francijo, kjer so bile tanjše in lažje plošče narejene iz majhnih rezanih kosov kamna in ne iz ruševin.
Romanska opatija Lessay v Normandiji je okoli leta 1098 dodala zgodnjegotske rebraste oboke v koru, ki so pokrivali dele kora in ladje. V drugi svetovni vojni je bil uničen, vendar obnovljen. Kupola romanske cerkve Svetega groba v Cambridgeu v Angliji, ki se je začela graditi leta 1130, ima v kupoli rebra, čeprav se kupola opira na pendantive, rebra pa so bila večinoma okrasna. Romanska stolnica Cefalù v normanskem kraljestvu Sicilija, ki se je začela graditi v letih 1148–1240, ima romanski rebrasti obok.
Prehod iz romanike v gotiko je viden tudi v ladji cerkve opatije Fontenay (1147), kjer so okrogle oboke banjastih obokov zamenjali oboki z rahlo zašiljenimi oboki.
Druge različice rebrastih obokov, običajno s polkrožnih lokov, so se pojavile v Lombardiji v baziliki sv. Ambroža v Milanu konec 11. stoletja in v jugozahodni Franciji v opatiji v Moissacu (11.-12. stoletje)."Le Guide du Patrimoine de France", Editions du Patrimoine, Centre des Monuments Historique, p. 472 (2009) Običajno so bili to križni oboki, sestavljeni tako, da sta dva banjasta oboka združila pod pravim kotom. Druge vrste obokov so bile okrasni, na primer zvezdnati oboki, ki so jih uporabljali za okrasitev stolpa lanterne na strehi stolnice v Caenu in stolnice v Laonu, ali rebra na notranjosti kupole Okrogle cerkve v Cambridgeu (1130).
Šestdelno obokanje Pri šestdelnem obokanju je bila vsaka obočna pola s tankimi kamnitimi rebri razdeljena na šest predelkov. Vmesna rebra, ki so diagonalno prečkala obok, so tvorila koničast lok, zraven pa je bil še dodaten vmesni koničasti lok. Ker so rebra nosila težo, so bile plošče obokov narejene iz majhnih kosov kamna in so bile veliko lažje od tradicionalnih banjastih obokov. Rebra so prenašala težo navzven in navzdol preko vitkih stebrov do slopov na spodnji ravni. Teža ni bila enakomerno porazdeljena; dodatno težo diagonalnih prečnih lokov so podpirali masivni stebri, medtem ko so vmesni prečni lok podpirali enostavni stebri. Ker so težo obokov nosili stebri in slopi, ne zidovi, bi lahko bile stene tanjše in višje, zapolnili pa bi jih lahko z večjimi vitraži.
Šestdelni obok se je pojavil skoraj istočasno v Angliji in Franciji. Prva stolnica, ki jih je uporabljala, je bila stolnica v Durhamu, ki se je začela graditi leta 1093. Zgodnje primere šestdelnih rebrastih obokov najdemo v Abbaye-aux-Hommes (začetek 1066) in Abbaye-aux-Dames v Caenu. Nato so se pojavili v stolnici Noyon (začelo 1131); kvadratna gotska veranda romanske cerkve opatije Vézelay v Franciji (1132); stolnica v Sensu (začetek 1135); kor opatije Saint-Denis (začetek 1140); Notre-Dame de Paris (začetek 1163); stolnica v Bourgesu in stolnica v Laonu. Rebraste oboke je zgradil William the Englishman v stolnici v Canterburyju in v kapeli St Faith's v Westminstrski opatiji (1180).Gardner's Art Through the Ages, (2006), Ch. 13. Gothic Art: "Architectural Basics" p. 352.
Štiridelno obokanje Med visoko gotiko se je pojavila nova različica rebrastega oboka: štiridelni rebrni obok, ki so ga uporabljali v stolnici v Chartresu, stolnici Amiens in stolnici Reims. Rebra tega oboka so enakomerneje porazdelila težo na štiri nosilne stele spodaj in vzpostavila tesnejšo povezavo med ladjo in spodnjimi deli cerkvenih zidov ter med spodnjimi arkadami in okni zgoraj. To je omogočilo večjo višino in tanjše stene ter prispevalo k močnemu vtisu navpičnosti, ki so ga dajale novejše stolnice. Stolnica v Durhamu iz 11. stoletja (1093–1135) s prejšnjimi šestdelnimi rebrastimi oboki je visoka 22 metrov. Ladja Notre-Dame de Paris iz 12. stoletja, prav tako s šestdelnimi rebrastimi oboki, je visoka 35 metrov. Kasnejša stolnica v Amiensu (zgrajena 1220–1266) z novimi štiridelnimi rebrnimi oboki ima ladjo visoko 42,30 metra. Najvišja ladja vseh gotskih stolnic je v stolnici v Beauvaisu, čeprav je bila dokončana le ena obočna pola. Njena višina je 47,5 m, nekoliko višja od ladje bazilike sv. Petra v Rimu.
Tierceron, lierne in pahljačasti oboki V zadnjem obdobju gotske arhitekture, na začetku 14. stoletja, so se v Angliji pojavili različni novi oboki v perpendicular gotskem slogu. Med temi so bili oboki s tierceron (terciarnimi) rebri in lierne (veznimi) rebri ter pahljačasti oboki.