Perzijska miniatura () je majhna perzijska slika na papirju, bodisi knjižna ilustracija ali ločeno umetniško delo, namenjeno za shranjevanje v albumu takšnih del, imenovanem muraqqa. Tehnike so na splošno primerljive z zahodno srednjeveško in bizantinsko tradicijo miniatur v iluminiranih rokopisih. Čeprav obstaja enako dobro uveljavljena perzijska tradicija stenskega slikarstva, je stopnja preživetja in stanje ohranjenosti miniatur boljša, miniature pa so veliko najbolj znana oblika perzijskega slikarstva na Zahodu in številni najpomembnejši primeri so v zahodnih ali turških muzejih. Miniaturno slikarstvo je postalo pomemben žanr v perzijski umetnosti v 13. stoletju, po mongolskih osvajanjih je dobilo kitajski vpliv, najvišjo točko v tradiciji pa je doseglo v 15. in 16. stoletju. Tradicija se je po tem nadaljevala pod vplivom Zahoda in ima številne sodobne predstavnike. Perzijska miniatura je imela prevladujoč vpliv na druge islamske miniaturne tradicije, predvsem na osmansko miniaturo v Turčiji in na mogulsko miniaturo na Indijski podcelini.
Perzijska umetnost pod islamom nikoli ni popolnoma prepovedala človeške figure, v miniaturni tradiciji pa je upodobitev figur, pogosto v velikem številu, osrednja. To je bilo deloma zato, ker je miniatura zasebna oblika, shranjena v knjigi ali albumu in prikazana samo tistim, ki jih lastnik izbere. Zato je bilo mogoče biti bolj svoboden kot pri stenskih slikah ali drugih delih, ki jih vidi širše občinstvo. Ni znano, da bi bili Koran in druga čisto verska dela ilustrirana na ta način, čeprav lahko zgodovine in druga literatura vključujejo prizore, povezane z vero, vključno s tistimi, ki prikazujejo islamskega preroka Mohameda, po letu 1500 običajno brez prikaza obraza.Gruber, throughout; see Welch, 95-97 for one of the most famous examples, illustrated below
Poleg figurativnih prizorov v miniaturah, na katere se osredotoča ta članek, je obstajal vzporedni slog nefigurativnega ornamentalnega okrasja, ki so ga našli v robovih in ploščah na miniaturnih straneh ter prostorih na začetku ali koncu dela ali razdelka, in pogosto na celih straneh, ki delujejo kot frontispise. V islamski umetnosti se to imenuje "iluminacija", rokopisi Korana in drugih verskih knjig pa pogosto vključujejo precejšnje število iluminiranih strani.V terminologiji zahodnih iluminiranih rokopisov "osvetlitev" običajno zajema tako pripovedne prizore kot dekorativne elemente. Oblike so odražale sodobno delo v drugih medijih, v kasnejših obdobjih so bili še posebej blizu knjižnim platnicam in perzijskim preprogam, in domneva se, da so številne modele preprog ustvarili dvorni umetniki in jih poslali v delavnice v provincah.Canby (2009), 83
V kasnejših obdobjih so miniature vse pogosteje nastajale kot posamezna dela, ki so bila vključena v albume, imenovane muraqqa, namesto ilustriranih knjig. To je nekraljevim zbirateljem omogočilo, da so si privoščili reprezentativen vzorec del iz različnih stilov in obdobij.
Slog
Svetla in čista barva perzijske miniature je ena njenih najbolj presenetljivih značilnosti. Običajno so vsi uporabljeni pigmenti na mineralni osnovi, ki ohranjajo svoje svetle barve zelo dobro, če jih hranimo v ustreznih pogojih, glavna izjema je srebro, ki se večinoma uporablja za upodabljanje vode, ki sčasoma oksidira v grobo črno. Konvencije perzijskih miniatur so se počasi spreminjale; obrazi so običajno mladostni in se vidijo v tričetrtinskem pogledu, z debelim zaobljenim spodnjim obrazom, ki je bolj primeren za prikaz tipičnih srednjeazijskih ali kitajskih potez kot pri večini Perzijcev. Osvetlitev je enakomerna, brez senc ali chiaroscura. Stene in druge površine so prikazane bodisi čelno bodisi kot (za sodobne oči) pod kotom približno 45 stopinj, kar sodobnemu gledalcu pogosto daje nenamerni vtis, da je zgradba (recimo) šestkotna v tlorisu. Stavbe so pogosto prikazane v kompleksnih pogledih, mešajo notranje poglede skozi okna ali "vreze" z zunanjimi pogledi na druge dele fasade. Kostumi in arhitektura so vedno tisti iz obdobja.Gray (1930), 22-28; Welch, 35
Pogosto je upodobljenih veliko figur, pri čemer so tiste v glavnem prizoru običajno upodobljene v enaki velikosti, recesija (globina v slikovnem prostoru) pa je označena z umestitvijo bolj oddaljenih figur višje v prostor. Pomembnejše figure so lahko nekoliko večje od tistih okoli njih, prizori bitke pa so lahko res zelo natrpani. Velika pozornost je namenjena ozadju, bodisi pokrajini ali stavbam, detajli in svežina, s katerimi so prikazane rastline in živali, tkanine šotorov, zaves ali preprog, ali vzorci ploščic, pa je ena od velikih privlačnosti forme. Tudi oblačila figur so prikazana zelo skrbno, čeprav se umetniki razumljivo pogosto izogibajo upodobitev vzorčastega blaga, ki so ga mnogi nosili. Živali, predvsem konji, ki se zelo pogosto pojavljajo, so večinoma prikazane od strani; celo ljubezenske zgodbe, ki sestavljajo večino klasičnega ilustriranega gradiva, se v glavnem vodijo v sedlu, kar zadeva princa-protagonista. Pokrajine so zelo pogosto gorate (ravnine, ki sestavljajo večji del Perzije, se redko poskušajo), na to kažejo visoko valovito obzorje in izdanki golih kamnin, ki, kot oblaki na običajno majhnem območju neba, levo nad pokrajino, so upodobljeni v konvencijah, ki izhajajo iz kitajske umetnosti. Tudi ko je prikazan prizor v palači, se pogosto zdi, da je razgledna točka iz točke nekaj metrov v zraku.Gray (1930), 25-26, 48-49, 64
Najstarejše miniature so se pojavljale neuokvirjene, vodoravno čez stran na sredini besedila po bizantinskih in arabskih precedensih, v 14. stoletju pa je bil uveden navpični format, morda pod vplivom kitajskih zvitkov. To se uporablja v vseh luksuznih rokopisih za dvor, ki sestavljajo najbolj znane perzijske rokopise, navpična oblika pa narekuje številne značilnosti sloga.
Miniature običajno zasedajo celo stran, kasneje pa so se lahko razširile na dve strani, da ponovno pridobijo kvadratni ali vodoravni "ležeči" format. V območju slike so pogosto plošče z besedilom ali napisi, ki so zaprti v okvir, na koncu iz več črtanih črt s širšim zlatim ali barvnim pasom. Preostali del strani je pogosto okrašen z gostimi vzorci rastlin in živali v utišanem grizaju, pogosto zlatem in rjavem; te obrobe imajo pogosto tudi besedilne strani brez miniatur. V kasnejših rokopisih se elementi miniature začnejo širiti izven okvirja, ki lahko izginejo na eni strani slike ali pa so popolnoma izpuščeni.OAO (3, ii and elsewhere)
Drug poznejši razvoj je bila miniatura albuma, ki je bila zasnovana kot ena slika in ne knjižna ilustracija, čeprav so takšne slike lahko opremljene s kratkimi liričnimi pesmimi. Umik šaha Tahmaspa I. od naročanja ilustriranih knjig v 1540-ih je verjetno spodbudil umetnike, da so prešli na ta cenejša dela za širši krog mecenov.Brend, 164-165 Albume ali muraqqe so zbiralci sestavljali z albumskimi miniaturami, primerki strani kaligrafije in miniaturami, vzetimi iz starejših knjig, ki so jim ob ponovni namestitvi pogosto dodajali obrobne slike. Albumske miniature so običajno prikazovale nekaj figur v večjem merilu, z manj pozornosti na ozadje in so po navadi postale risbe z nekaj odtenki barvnega pranja, namesto v celoti naslikane.
V primeru desno so oblačila v celoti pobarvana, ozadje pa uporablja zlati grizaj slog, ki je bil prej rezerviran za robno dekoracijo, kot v miniaturi na začetku članka. Številni so bili individualni portreti, bodisi uglednih osebnosti (vendar sprva redko portreti vladarjev) bodisi idealiziranih lepih mladostnikov. Drugi so bili prizori zaljubljencev na vrtu ali piknikih. Približno od sredine 16. stoletja so te vrste podob postale prevladujoče, vendar so postopoma upadale v kakovosti in izvirnosti ter se nagibale k konvencionalni lepoti in sentimentalnosti.OAO, Sims; Gray (1930), 74-81
Knjige so včasih po večletnem presledku obnavljali in dodajali, dodajali ali delno prebarvali miniature, spreminjali okras obrobe in naredili druge spremembe, ne vse izboljšave. Miniatura Conference of the Birds v spodnji galeriji je dodatek iz leta 1600 k rokopisu, nastalemu več kot stoletje prej, in zdi se, da elementi sloga predstavljajo prizadevanje za ujemanje s prejšnjimi miniaturami v knjigi.Metropolitan Museum of Art "The Conference of the Birds": Page from a manuscript of the Mantiq al-Tayr (The Language of the Birds) of Farid al-Din cAttar, Isfahan (63.210.11). In Heilbrunn Timeline of Art History. New York: The Metropolitan Museum of Art, 2000–. Znamenita slika Princi Timurjeve hiše je bila prvič naslikana leta 1550-55 v Perziji za izgnanega mogulskega princa Humajuna, ki je v veliki meri začel tradicijo mogulske miniaturne s tem, da je vzel nazaj perzijske miniaturiste, ko je osvojil prestol. Nato je bila v Indiji dvakrat posodobljena (okoli 1605 in 1628), da bi prikazala poznejše generacije kraljeve hiše.Crill and Jarilwala, 50-51; Art Fund with image. Slika uporablja miniaturne tehnike na bombažu in je veliko večja od večine miniatur. Dimenzije rokopisov so zajemale razpon, ki ni bil podoben tipičnim sodobnim knjigam, čeprav z bolj navpičnim razmerjem; mnogi so bili majhni kot moderna mehka vezava, drugi pa večji. Šah Tamaspova Šahname je bila visoka 47 cm, ena izjemna Šahname iz Tabriza iz okoli leta 1585 je bila visok 53 cm.Uluc, 73
Umetniki in tehnika
V klasičnem obdobju so bili umetniki izključno moški in so bili običajno združeni v delavnice, med katerimi je bila kraljeva delavnica (ne nujno v eni zgradbi) najbolj prestižna, ki je novačila nadarjene umetnike iz bazarskih delavnic v večjih mestih. Narava kraljeve delavnice pa ostaja nejasna, saj je zapisano, da so nekatere rokopise delali v različnih mestih. Vladarji so umetnike pogosto vzeli s seboj na potovanja, vsaj nekateri umetniki so lahko delali po zasebnih naročilih.Roxburgh (2000), 6-8 Tako kot v Evropi so sinovi zelo pogosto sledili očetu v delavnico, vendar so lahko zaposlili fante, ki so pokazali talent iz katerega koli okolja; vsaj en ugleden slikar se je rodil kot suženj. Bilo je nekaj visoko uvrščenih ljubiteljskih umetnikov, vključno s šahom Tahmaspom I. (vladal 1524–1576), ki je bil tudi eden največjih pokroviteljev miniatur. Perzijske umetnike so zelo iskali drugi islamski dvori, zlasti iz Osmanskega in Mogulskega cesarstva, katerih lastne tradicije miniatur so temeljile na perzijskem slikarstvu, vendar so razvile precej različne sloge. Welch, 12-14
Delo je bilo pogosto razdeljeno med glavnega slikarja, ki je risal obrise, in nekaj starejših slikarjev, ki so barvali risbo. Vsaj v mogulskih miniaturah bi lahko tretji umetnik naredil samo obraze. Potem so tu morda obrobne slike; v večini knjig, ki jih uporabljajo, so to daleč največja površina naslikanega materiala, saj se pojavljajo tudi na straneh z besedilom. Miniature v knjigi so bile pogosto razdeljene med različne umetnike, tako da najboljši rokopisi predstavljajo pregled najboljših del tega obdobja. Pisarji ali kaligrafi so bili običajno različni ljudje, ki so na splošno imeli precej višji status kot umetniki – njihova imena bodo bolj verjetno navedena v rokopisu.
Kraljevi knjižničarji so verjetno imeli pomembno vlogo pri vodenju naročil; obseg neposredne vpletenosti samega vladarja običajno ni jasen. Pisci so najprej napisali glavno besedilo, pri čemer so pustili prostor za miniature, verjetno so z umetnikom in knjižničarko izdelali načrt za te. Knjižne platnice so bile bogato okrašene tudi za luksuzne rokopise in kadar imajo tudi figurativne prizore, so to verjetno uporabljene risbe istih umetnikov, ki so ustvarjali miniature. Papir je bil običajen material za strani, za razliko od pergamenta, ki se je običajno uporabljal v Evropi, dokler je trajala tradicija iluminiranih rokopisov. Papir je bil zelo poliran in če mu niso dali pobarvane obrobe, so lahko bile obarvane z zlatimi lističi.