Palača Zecca v Benetkah (italijansko Zecca di Venezia) je stavba iz 16. stoletja v Benetkah v Italiji, v kateri je bila nekoč kovnica Beneške republike. Zgrajena med letoma 1536 in 1548 je močno rustikalno kamnito strukturo, prvotno z le dvema nadstropjema, zasnoval Jacopo Sansovino namesto prejšnje kovnice, da bi zagotovili varnost pred požarom in zadostno zaščito za skladišča srebra in zlata. Giorgio Vasari jo je smatral za najboljšo, najbogatejšo in najmočnejšo Sansovinovo zgradbo (»...bellissimo, ricchissimo, e fortissimo edificio de' suoi è la Zecca di Venezia...«).Vasari, Le vite..., VII (1881), p. 504. The quote does not appear in the 1568 edition of Vite but was included in an expanded biography of Sansovino written by Vasari after 1570 and republished in 1789. See Gaetano Milanesi's note on page 485.

Proizvodnja kovancev se je nadaljevala po padcu Beneške republike leta 1797, vendar je prenehala leta 1852 v drugem obdobju avstrijske prevlade (1814–1866). Stavba je bila pozneje adaptirana in je od leta 1872 do 1900 služila kot sedež Gospodarske zbornice. Od leta 1904 je v njej glavni del knjižnice Biblioteca Marciana, katere zgodovinska sosednja stavba je danes večinoma muzej.

Zgodovinsko ozadje Prejšnja kovnica, ki je bila v župniji San Bartolomeo čez Canal Grande od trga Rialto, je bila zaprta, zemljišče pa je vlada leta 1112 prodala. Dokument v zvezi s prodajo kaže, da je mesto od takrat zasedla kovnica že od 'antike', morda od prvega kovanja lokalnega kovanca, karolinškega srebrnega denierja, izdanega v imenu cesarja Ludvika Pobožnega. Dokazi kažejo na kasnejšo prekinitev kovanja v sredini 12. stoletja, v tem času se zdi, da so za lokalne transakcije uporabljali veronske kovance, medtem ko so bili bizantinski kovanci uporabljeni za trgovino na dolge razdalje.Stahl, Zecca..., pp. 8-13. Lokalno kovanje se je nadaljevalo, ko je bil prvič izdan vojvodski kovanec v času vladavine Vitale II. Michiela (vladal 1156–1172) Stahl, Zecca..., p. 13 in se je znatno povečal, ko je bil uveden grosso.Stahl, Zecca..., pp. 16-22

Nova kovnica srebra je omenjena kot že prisotna na Trgu svetega Marka v resoluciji Velikega sveta iz leta 1278.Stahl, Zecca..., p. 281 Lokacija, nasproti Doževe palače, je olajšala nadzor ustreznega magistrata, Sveta štiridesetih in zagotovila večjo varnost. Prav tako je sledila dolgoletni tradiciji v Italiji, da je kovnica, kot simbol davčne avtonomije in gospodarske blaginje, locirana v bližini sedeža vlade. Ločena zlata kovnica, verjetno ob obstoječi kovnici srebra, je bila ustanovljena leta 1285 po uvedbi dukata.Stahl, Zecca..., p. 285 V razpravi Velikega sveta iz istega leta se omenja kot Zecca, iz arabskega samostalnika sikka, kar pomeni "umri". Do leta 1290 se je ime uporabljalo tudi za kovnico srebra, ki je bila prej znana pod izrazom Moneta. Stahl, Zecca..., pp.33-34

Sčasoma so se ti objekti kovnice razširili in dodala nadstropja, ko se je povečalo povpraševanje po kovancih. Reuwichev lesorez (Mainz, 1486) in gravura de' Barbarija (Benetke, 1500) prikazujeta kovnico kot eno, trinadstropno stavbo z dvoriščem zadaj. Morresi, Jacopo Sansovino, pp. 182-183Stahl, Zecca..., pp. 282-283. Stahl mistakes the central meat market to the east as a part of the mint. Stavba je omejena z vseh strani: na zahodu s kanalom, na severu z romarskim domom iz 10. stoletja, na vzhodu z vrsto gostišč in mesno tržnico, na jugu pa z nizom stojnic, ki so jih prokuristi sv. Marka de supra dali v najem prodajalcem klobas in sira.

Pomisleki glede varnosti v kovnici so se pojavili, ko je julija 1532 izbruhnil požar.Sanudo, Diari, 57 (1902), col. 516, 7 July 1532 Po inšpekciji doža Andrea Grittija (vladal 1523–1538), da bi preveril pogoje, je Svet desetih, magistrat, odgovoren za obrambo vitalnih državnih interesov, 4. decembra 1535 sklenil, da je treba celotno kovnico obnoviti s kamnitimi oboki. da bi odpravili uporabo lesenih tramov. Ta odločitev je sovpadala s potrebo po dodajanju peči in povečanju proizvodnje po posvetovanju Sveta desetih leta 1526, ki je zavezal vladne urade, dislocirane v podrejenih mestih na celini, da sprejmejo samo beneško valuto, s čimer se uradno poslovanje dejansko nadomesti z lokalnimi valutami. Poleg tega je bilo treba izboljšati varnost, ko so po letu 1528 v kovnici začeli sprejemati obrestne zasebne depozite kot sredstvo za povečanje ponudbe srebra za kovanje.Morresi, Jacopo Sansovino, p. 182

Za zasnovo nove kovnice so bili pregledani trije projekti in Svet desetih je 28. marca 1536 naročilo podelil Jacopu Sansovinu. Arhitekt je kot proto (arhitekt svetovalec in upravnik stavb) prokuristov sv. Marka de supra že nadzoroval zadnje faze gradnje Procuratie vecchie na Markovem trgu po smrti svojega predhodnika Pietra Bona, toda kovnica je bila njegovo prvo večje naročilo v Benetkah.

Stavba Gradnja 1536-1548

Neodvisno od potrebe po večji požarni zaščiti in varnosti ter prostora za povečano proizvodnjo je bila kovnica namenjena simbolizaciji finančnega okrevanja Benetk po letih lakote in vojne. Bil je sestavni del renovacije Urbis, obsežen arhitekturni program, ki se je začel pod dožem Andreo Grittijem, da bi izrazil obnovljeno samozavest Benetk in ponovno potrdil njen mednarodni prestiž po porazu pri Agnadellu med Kambrejsko vojno in poznejšem Bolonjskem miru, ki je odobril habsburško hegemonijo na italijanskem polotoku ob koncu vojne lige Cognac. Program, ki je vključeval knjižnico (1537) in ložo ob zvoniku (1538), je zahteval preoblikovanje trga svetega Marka iz zastarelega srednjeveškega mestnega jedra s prodajalci hrane, menjalnicami denarja in celo stranišči v klasični forum. Namen je bil obuditi spomin na staro Rimsko republiko in po oplenitvi Rima leta 1527 predstaviti Benetke kot pravo naslednico Rima.See in general Chambers, The Imperial Age of Venice..., pp. 12–31. Sansovinovo razumevanje Vitruvijevih načel in njegovo neposredno poznavanje starorimskih prototipov, pridobljeno iz časa v Rimu, sta zagotovila strokovno znanje, potrebno za uveljavitev programa.

Da bi zbral 5000 dukatov, namenjenih za gradnjo, je Svet desetih odobril osvoboditev sužnjev na Cipru, takrat v beneški posesti, v višini 50 dukatov na glavo. Podobno so bila zbrana dodatna sredstva v letih 1539 in 1544. Na koncu je gradnja kovnice za približno šestkrat presegla začetno oceno stroškov.<ref|Howard, Jacopo Sansovino..., p. 39, 42 in 169</ref>

Gradnja se je začela leta 1536 in zdi se, da je glede na pomen kovnice ni ovirala finančna stiska v času osmansko-beneške vojne (1537–1540). Ker kovanja ni bilo mogoče prekiniti, so morala dela potekati po delih, začenši z oglarno na severni strani. Za zaščito konstrukcije pred plimovanjem je bila raven tal dvignjena za približno 1 meter. Leta 1539 je bilo sklenjeno, da se sirarnice in prodajalne klobas ob nabrežju vključijo v novo strukturo, da bi fasadi kovnice dali več dostojanstva, hkrati pa tudi razširili zgornje nadstropje nad trgovine in zagotovili dodaten prostor za kovnico zlata, ki je bila zgoraj. Toda zaradi varnostnih razlogov so bile trgovine leta 1588 prestavljene. Arkade v pritličju, ki so bile prvotno odprte za olajšanje komercialnih dejavnosti, so bile obzidane, prostor pa je bil priključen kovnici. Gradnja je bila končana leta 1548.

1558 in naprej Prvotna Sansovinova stavba je imela le dve etaži z nizkim podstrešjem zgoraj, osvetljenim z majhnimi pravokotnimi okni. Toda podstrešje je v poletnih mesecih postalo neuporabno zaradi vročine sonca na svinčeni strehi zgoraj in peči spodaj. Leta 1558 je Svet desetih posledično odobril gradnjo dodatnega nadstropja, ki naj bi se plačalo s preostalimi sredstvi. Čeprav so se s Sansovinom verjetno posvetovali glede tehničnih in strukturnih vidikov, je malo verjetno, da je dejansko zasnoval najvišje nadstropje.

Arhitektura Lega

Zaradi potrebe po zagotavljanju tekočega kovaškega dela med gradnjo je bila najverjetneje ohranjena osnovna postavitev prejšnje kovnice, dejavnosti pa so se ob gradnji novih odsekov za trenutek preselile. Prostor v pritličju, obrnjen proti laguni, ločen od preostalega dela stavbe s stopniščem in dolgim hodnikom, ki povezuje dovod vode ob kanalu in kopenski vhod na Piazzetto, so zasedle pisarne uradnikov srebra in peči za taljenje in ulivanje srebra. V zadnjem delu je bilo ob straneh pravokotnega dvorišča nameščenih dvajset delavnic za izdelavo srebrnikov. Sansovino je te delavnice zasnoval kot majhne prostore, tako da bi tesno postavljeni zidovi zagotavljali ustrezno podporo težkim kamnitim obokom. Na skrajni strani dvorišča so bila skladiščaglja. Pod pločnikom je bila zgrajena cisterna za zbiranje deževnice, do vode je bil dostop skozi vodnjak s kipom Apolona, ki ga je naročil Danese Cattaneo. Zgornje nadstropje, namenjeno kovanju zlatnikov, je bilo podobno urejeno, vendar z večjimi in s tem manj delavnicami.

Fasada Da bi izrazil občutek nepremagljivosti, ki ustreza funkciji kovnice, je Sansovino za pritličje uporabil močno rustiko, ki se je razširila na dorski red v nadstropju. V Benetkah je takšno kombinacijo težkega istrskega apnenca in klasičnih redov uporabil že Mauro Codussi za San Michele in Isola (začetek 1469) in v bolj utišani obliki za Palazzo Corner Spinelli (1497–1500). Vendar je verjetno, da so Sansovina navdihnila starodavna Porta Maggiore v Rimu, zgrajena pod Klavdijem in načrti Giulija Romana za portal v vili Madama (1519) ter za njegovo lastno rezidenco v Macel de' Corvi (1523–1524), porušena 1902), s katerimi je bil Sansovino seznanjen iz svojega drugega obdobja v Rimu (1516–1527. Pomembno je, da je Sebastiano Serlio v svoji sedmi knjigi o arhitekturi Tutte l'opere d'architettura et propetiva menil, da je rešitev čisto izrezanih kapitelov in baz s surovimi, rustikalnimi stebri predstavljala veliko moč in je primerna za trdnjavo.Serlio, Regole generali di architetura..., fol. XIIIv

Okna na dorskem nivoju, prvotno zaščitena s težkimi železnimi rešetkami, so tesno prilegana med vpete stebre brez izpostavljene površine, kar ustvarja vtis, da so globoko vrezana v debelo steno in še dodatno prispevajo k občutku neprebojnosti. Učinek je okrepljen z masivnimi, štrlečimi prekladami zgoraj. Nadstropje, ki je bilo kasneje dodanao, uporablja jonski red in čeprav nadaljuje z rustifiko, so izpostavljene stene okoli oken in občutljivi timpanoni zgoraj, ki so bolj značilni za stanovanjsko arhitekturo, v nasprotju z zasnovo prvotne strukture in zmanjšujejo celoten občutek masivnosti.

Vhod Močno rustičen vhodni portal, obkrožen z dvema telamonoma, ki podpirata dorsko ogredje, je bil pozneje vključen v sedemnajsto arkado knjižnice. V nastalem prehodu sta bila postavljena dva ogromna kipa, ki sta ju izklesala Girolamo Campagna in Tiziano Aspetti.

Osebje in uradniki kovnice

Produkcija Kovna dejavnost je nihala skozi vse leto glede na razpoložljivost plemenitih kovin in komercialne potrebe trgovcev, najbolj intenzivna pa je bila spomladi in zgodaj poleti, ko so nemški trgovci po staljenju snega v Alpah prinesli srebro in zlato v mesto in odhajajoče flote trgovskih galij, ki so zahtevale velike količine kovancev za trgovino na vzhodu.

Število zaposlenih se je posledično spreminjalo, a poleg plačanih gastaldi (delovodja), fabri (kovači, ki kujejo matrice), intaidori (graverji), pexadori (tehtalci) in fanti (nekvalificirani delavci z drobnimi opravili), je osebje rutinsko vključevalo kvalificirane delavce, plačane po učinku: afinadori (rafinerji), fondadori (livarji, ki so ulivali prazne diske), mendadori (kontrolorji, ki so nadzorovali predpisana odstopanja teže) in stampadori (kovači, ki so stiskali kovance) tako za kovnico srebra (spodnje nadstropje) in kovnico zlata (zgornje nadstropje). Ocene srednjeveške kovnice ocenjujejo, da je delovna sila približno 225 posameznikov, zaradi česar je bila kovnica drugi največji posamezni delodajalec za Arsenalom, ladjedelnicami, ki jih je upravljala država.Stahl, Zecca..., p. 320

Poznejša predelava Gospodarska zbornica