Republika Kolumbija leži večinoma na severozahodu Južne Amerike, nekatera ozemlja pa spadajo v meje Srednje Amerike. Na severozahodu meji na Panamo, na vzhodu z Venezuelo in Brazilijo, na jugu Ekvador in Peru , in si deli morske meje s Kostariko, Nikaragvo, Hondurasom, Jamajko, Haitijem in Dominikansko republiko. UNAL: History of the Colombian current territory UNAL Accessed 23 August 2007.
Kolumbija ima površino 1.138.910 km² in je 25. največja država na svetu in četrta največja država v Južni Ameriki (za Brazilijo, Argentino in Perujem).DANE: 2005 Census of Colombia - total area dane.gov.co Accessed 23 August 2007. Prebivalstvo Kolumbije ni enakomerno razporejeno in večina ljudi živi v gorskem zahodnem delu države, pa tudi ob severni obali; največ jih živi v ali blizu glavnega mesta Bogotá. Južni in vzhodni deli države so redko poseljeni, sestavljeni iz tropskega deževnega gozda in celinskih tropskih ravnic, ki vsebujejo velika posestva ali velike živinorejske farme, obrate za proizvodnjo nafte in plina, majhne kmečke skupnosti in avtohtona plemena s svojimi ozemlji. Kolumbija ima 35. največjo izključno ekonomsko cono s 808.158 km².
Opis
Kolumbija običajno razvršča svojo geografijo v šest glavnih naravnih regij, ki predstavljajo svoje edinstvene značilnosti, od gorske regije Andov, ki si jo deli z Ekvadorjem in Venezuelo; pacifiška obalna regija, ki si jo deli s Panamo in Ekvadorjem; karibsko obalno regijo, ki si deli z Venezuelo in Panamo; Llanos (ravnine), ki si jo deli z Venezuelo; območje Amazonskega deževnega gozda, ki si ga delijo Venezuela, Brazilija, Peru in Ekvador; na otoško območje, ki obsega otoke v Atlantskem in Tihem oceanu.
World Factbook ne razlikuje med amazonsko regijo Kolumbije (pretežno džungla) in regijo Orinoquia v Kolumbiji (pretežno ravnine). Predlaga razdelitev države na štiri geografske regije: Andsko višavje, sestavljeno iz treh andskih verig in vmesnih dolinskih planot; obalna regija karibskih nižin; obalna regija pacifiških nižin, ločena od karibskih nižin z močvirji ob vznožju Panamskega prekopa in vzhodna Kolumbija, velika ravnica, ki leži vzhodno od Andov.
Glavno zahodno gorovje, Cordillera Occidental, je zmerno visoko gorovje z vrhovi, ki segajo do okoli 4600 m. Dolina reke Cauca, pomembna kmetijska regija z več velikimi mesti na svojih mejah, ločuje Cordillera Occidental od ogromne Cordillera Central. Več zasneženih vulkanov v Cordilleri Central ima vrhove, ki se dvigajo nad 5182 m. Dolina počasi tekoče in blatne reke Magdalene, glavne prometne arterije, loči Cordillero Central od glavnega vzhodnega območja Cordillera Oriental. Vrhovi Cordillere Oriental so zmerno visoki. To območje se od drugih kolumbijskih gorskih verig razlikuje po tem, da vsebuje več velikih kotlin. Na vzhodu redko poseljena, ravna do nežno valovita vzhodna nižina, imenovana llanos, pokriva skoraj 60 odstotkov celotnega ozemlja države.
Ta presek republike ne vključuje dveh kolumbijskih regij: karibske obalne nižine in Sierra Nevada de Santa Marta, obe v severnem delu države. Nižine na zahodu so večinoma močvirnate; Kolumbijci imenujejo močvirja, polna s trstjem, ciénagas. Polotok Guajira na vzhodu je semiariden (polsuh) in ga zasedajo predvsem staroselci. Sierra Nevada de Santa Marta je spektakularno trikotno zasneženo gorovje, ki se dviga nad vzhodnim delom te nižine. Tu je najvišji vrh države, imenovan Pico Cristobal Colon (5775 m).
Andska regija
Blizu ekvadorske meje se Andi delijo na tri ločene, približno vzporedne verige, imenovane cordilleras, ki segajo proti severovzhodu skoraj do Karibskega morja. Nadmorska višina doseže več kot 5700 m, gorski vrhovi pa so trajno pokriti s snegom. Povišane kotline in planote teh gora imajo zmerno podnebje, ki zagotavlja prijetne življenjske razmere in marsikje kmetom omogoča žetev dvakrat letno. Hudourniške reke na pobočjih gora proizvajajo velik hidroelektrični potencial in dodajajo svoj volumen plovnim rekam v dolinah. V poznih 1980-ih je približno 78 % prebivalstva države živelo v andskih višavjih.
Cordillera Occidental na zahodu, Cordillera Central v središču in Cordillera Oriental na vzhodu imajo različne značilnosti. Geološko gledano Cordillera Occidental in Cordillera Central tvorita zahodno in vzhodno stran masivnega kristalinskega loka, ki se razteza od Karibskih nižin do južne meje Ekvadorja. Cordillera Oriental pa je sestavljena iz nagubanih stratificiranih kamnin, ki prekrivajo kristalinsko jedro.
Cordillera Occidental je razmeroma nizka in je najmanj poseljena od treh cordilleras. Vrhovi so le približno 2999 m nad morsko gladino in nimajo trajnega snega. Obstaja nekaj prehodov, čeprav eden, ki je približno 1519 m nad morjem, zagotavlja glavnemu mestu Cali izhod v Tihi ocean. Relativno nizka nadmorska višina omogoča gosto vegetacijo, ki je na zahodnih pobočjih resnično tropska.
Cordillera Occidental je ločena od Cordillera Central z globoko razpoko doline Cauca. Río Cauca izvira 200 km od meje z Ekvadorjem in teče skozi nekaj najboljših kmetijskih površin v državi. Ko se dve kordiljeri združita, dolina Cauca postane globoka soteska, ki sega do karibskih nižin.
Cordillera Central je najvišji gorski sistem. Njene kristalinske skale tvorijo visoko steno, posejano s zasneženimi vulkani, ki je dolga 805 km. V tem območju ni planot in ni prehodov pod 3299 m. Najvišji vrh v tem območju, Nevado del Huila, doseže 5365 m nadmorske višine. Drugi najvišji vrh je vulkan Nevado del Ruiz, ki je silovito izbruhnil 13. novembra 1985. Proti svojemu severnemu koncu se ta kordiljera loči na več vej, ki se spuščajo proti karibski obali.
Med Cordillero Central in Cordillero Oriental teče reka Magdalena. Ta 1600 kilometrov dolga reka izvira blizu točke približno 180 km severno od meje z Ekvadorjem, kjer se vzhodna in osrednja Cordillera razhajata. Njeno prostorno drenažno območje napajajo številni gorski hudourniki, ki izvirajo visoko v snežnih poljih. Reka Magdalena je običajno plovna od Karibskega morja do mesta Neiva, globoko v notranjosti, vendar je na sredini prekinjena z brzicami. Dno doline je zelo globoko; skoraj 800 km od rečnega ustja nadmorska višina ni višja od približno 300 metrov.
V Cordillera Oriental na nadmorski višini med 2500 in 2700 metri tri velike rodovitne kotline in številne majhne zagotavljajo primerna območja za poselitev in intenzivno gospodarsko proizvodnjo. V porečju Cundinamarce, kjer so Španci naleteli na regionalne Indijance ljudstvo Muisca, so evropski napadalci ustanovili mesto Santa Fe de Bogotá (današnja Bogotá) na nadmorski višini 2650 metrov.
Severno od Bogote, v gosto poseljenih kotlinah Chiquinquirá in Boyacá, so rodovitna polja, bogati rudniki in veliki industrijski obrati, ki proizvajajo velik del nacionalnega bogastva. Še bolj proti severu, kjer Cordillera Oriental blizu meje z Venezuelo nenadoma zavije proti severozahodu, se Sierra Nevada de Cocuy, najvišja točka tega območja, dvigne na 5493 metrov. V departmaju Santander so doline na zahodnih pobočjih bolj prostorne, na območju okoli Bucaramange pa je kmetijstvo intenzivno. Najsevernejša regija območja okoli Cúcute je tako robustna, da je bilo zgodovinsko tukaj prebivalcem lažje vzdrževati komunikacije in prevoz z Venezuelo kot s sosednjimi deli Kolumbije.
Osnovno površje Kolumbije je travnato in ker je blizu ekvatorja, omogoča rast številnih rastlin, podobnih tropskim.
Karibska regija
Karibska nižina je sestavljena iz dela Kolumbije severno od namišljene črte, ki se razteza proti severovzhodu od zaliva Urabá do venezuelske meje na severnem koncu Cordillere Oriental. Polsušni polotok Guajira in Karibska puščavska pregrada Guajira–Barranquilla na skrajnem severu nista podobna preostali regiji. Na južnem delu se dviga Sierra Nevada de Santa Marta, izoliran gorski sistem z vrhovi, ki dosežejo višino več kot 5700 metrov in pobočji, ki so na splošno prestrmi za gojenje.
Karibsko nižinsko območje ima približno obliko trikotnika, katerega najdaljša stran je obala. Večina trgovine v državi poteka skozi mesta Cartagena, Barranquilla, Santa Marta in druga pristanišča, ki so ob tej pomembni obali. V notranjosti teh mest so močvirja, skriti potoki in plitva jezera, ki podpirajo plantaže banan in bombaža za glavne pridelke, nešteto majhnih kmetij in na višjih mestih živinoreje.
Mesto Cartagena je petrokemično, morsko pristanišče (prvo v državi) in turistično mesto (prvo v državi). Santa Marta je tudi pristaniško in turistično mesto, vendar je manjše v primerjavi. Barranquilla je približno 40 km od karibske obale, vendar je bolj razvito mesto, z večjim številom industrij in trgovskih prostorov, in je splošno znano po svojih usposobljenih delavcih za izdelavo vseh oblik kovinskih izdelkov in gradnjo. Njeni prebivalci imajo najvišjo izobrazbo v regiji. Mesto je znano kot izhodišče in središče razvoja regije in države: bilo je prvo mesto v državi, ki je namestilo in uporabljalo telefone, javno razsvetljavo, letalsko pošto, letala in industrijska dela.
Karibska regija se združuje in je povezana z andskim visokogorjem prek dveh velikih rečnih dolin. Za Andskim visokogorjem je po gospodarski dejavnosti druga najpomembnejša regija. V poznih 1980-ih je v tej regiji živelo približno 17 % prebivalstva države.
Regija vključuje tudi arhipelag San Andres in otoška ozemlja Kolumbije, ki jim delno nasprotuje Nikaragva. Vendar pa kolumbijska mornarica ščiti ta ozemlja z uporabo sile, kadar je to potrebno, da bi se izognili tuji invaziji. Otoki so utrjeni z dvema pomembnima bazama za obrambo in nadzor. Ti sta bili prej uporabljeni za raziskave tajnih projektov s civilno pomočjo; lokalne univerze pogosto izvajajo raziskave na področjih oceanografije in morske biologije, pa tudi na področjih biokemije, genetike in imunologije. Kolumbija je znana po napredku na medicinskih področjih v eksperimentalni kirurgiji, razvoju prsnih vsadkov ali protetike in imunologije. Ti objekti služijo kot zadrževalni in varni eksperimentalni laboratoriji, ki dopolnjujejo laboratorije v mestu Barranquilla in drugih nerazkritih lokacijah na obalnih ozemljih.
Nekateri menijo, da je Otoška regija geopolitična regija Kolumbije. Obsega območja zunaj celinskih ozemelj Kolumbije in vključuje departma San Andrés y Providencia v Karibskem morju ter otoka Malpelo in Gorgona v Tihem oceanu. Njihove podregije vključujejo druge skupine otokov: Archipiélago de San Bernardo (v zalivu Morrosquillo, Karibi). Islas del Rosario (Karibi) Isla Fuerte (Karibi) Isla Barú (Karibi) Isla Tortuguilla (Karibi) Isla Tierra Bomba (Karibi)
Pacifška regija Zahodna tretjina države je geografsko najbolj zapletena. Začnemo ob obali Tihega oceana na zahodu in se pomikamo proti vzhodu na zemljepisni širini 5 stopinj severne, naletimo na raznoliko zaporedje značilnosti. Na skrajnem zahodu so zelo ozke in prekinjene pacifiške obalne nižine, ki jih podpira Serranía de Baudó, najnižje in najožje kolumbijsko gorovje. Naslednja je široka regija nižine Río Atrato/Río San Juan.
Leta 1855 je William Kennish, inženir in veteran britanske kraljeve mornarice, ki je emigriral v ZDA in delal za newyorško podjetje, preučil območje in predlagal medoceanski rečni akvadukt in predor, ki bi povezal Rio Atrato z ustjem v Atlantski ocean, s pritoki in skozi predor in akvadukt skozi prelaz Nerqua, se izliva v Bahía Humboldt ob Tihem oceanu.Page of The Practicality and Importance of a Ship Canal to Connect the Atlantic and Pacific Oceans.