Kamboški genocid () je bilo sistematično preganjanje in pobijanje državljanov Kambodže, ki so ga izvajali Rdeči Kmeri pod vodstvom generalnega sekretarja Komunistične partije Kampučije Pola Pota, ki je Kambodžo radikalno potisnil v popolnoma samozadostno agrarno socialistično družbo. V letih od 1975 do 1979 je zaradi nje umrlo 1,5 do 2 milijona ljudi, skoraj četrtina prebivalstva Kambodže iz leta 1975 (približno 7,8 milijona).
Pola Pota in Rdeče Kmere sta dolgo časa podpirala Komunistična partija Kitajske in njen predsednik Mao Cetung; ocenjuje se, da je vsaj 90 % tuje pomoči, ki so jo prejeli Rdeči kmeri, prišlo iz Kitajske, samo leta 1975 pa je Kitajska prispevala vsaj 1 milijardo USD brezobrestne gospodarske in vojaške pomoči. Po prevzemu oblasti aprila 1975 so Rdeči kmeri želeli po vplivu kulturne revolucije državo spremeniti v agrarno socialistično republiko, ki bi temeljila na politiki ultramaoizma. Pol Pot in drugi uradniki Rdečih Kmerov so se junija 1975 v Pekingu sestali z Maom, ki jim je dal soglasje in nasvete, visoki uradniki KPK, kot je bil član stalnega odbora politbiroja KPK Džang Čunčjao (pinjin Zhang Chunqiao), pa so pozneje obiskali Kambodžo in ji ponudili pomoč. Rdeči Kmeri so za uresničitev svojih ciljev izpraznili mesta in prisilili Kambodžane, da so se preselili v delovna taborišča na podeželju, kjer so se množile usmrtitve, prisilno delo, fizično nasilje, podhranjenost in bolezni. Leta 1976 so Rdeči kmeri državo preimenovali v Demokratično Kampučijo.
Poboji so se končali, ko je vietnamska vojska leta 1978 vdrla v državo in strmoglavila režim Rdečih Kmerov. Do januarja 1979 je zaradi politike Rdečih kmerov umrlo od 1,5 do 2 milijona ljudi, od tega 200 do 300 tisoč kitajskih kambodžanov, 90 tisoč muslimanov in 20 tisoč vietnamskih kambodžanov. 20 tisoč ljudi je šlo skozi Varnostni zapor 21, enega od 196 zaporov, ki so jih upravljali Rdeči kmeri, in le sedem odraslih je preživelo. Ujetnike so odpeljali na polja smrti, kjer so jih usmrtili (pogosto s krampi, da bi prihranili naboje)Landsiedel, Peter, "The Killing Fields: Genocide in Cambodia", ‘'P&E World Tour'’, 27 March 2017. Retrieved 17 March 2019 in pokopali v množičnih grobiščih. Ugrabitev in indoktrinacija otrok sta bili zelo razširjeni, mnoge so prepričali ali prisilili, da so zagrešili grozodejstva. Do leta 2009 je kamboški dokumentacijski center popisal 23.745 množičnih grobišč, v katerih je približno 1,3 milijona domnevnih žrtev. Neposredne usmrtitve naj bi predstavljale do 60 % žrtev genocida, druge žrtve pa so umrle zaradi lakote, izčrpanosti ali bolezni.
Genocid je sprožil drugi val beguncev, od katerih so številni pobegnili na sosednjo Tajsko in v manjši meri v Vietnam.State of the World's Refugees, 2000 United Nations High Commissioner for Refugees, p. 92. Retrieved 21 January 2019 Vietnamska invazija na Kambodžo je končala genocid in januarja 1979 porazila Rdeče kmere. 2. januarja 2001 je kamboška vlada ustanovila sodišče za Rdeče Kmere, ki naj bi sodilo članom vodstva Rdečih Kmerov, odgovornim za genocid v Kambodži. Sojenje se je začelo 17. februarja 2009. Nuon Čea in Khieu Samphan sta bila 7. avgusta 2014 obsojena na dosmrtno zaporno kazen zaradi zločinov proti človeštvu, storjenih med genocidom.
Ozadje 17. aprila 1975 so Rdeči Kmeri na čelu s komunistično partijo Kambodže pod vodstvom Pola Pota, po več letih državljanske vojne prevzeli oblast v Kambodži. Vodstvo partije se je kmalu sestalo v Srebrni pagodi, kjer so se strinjali, da mora biti dvig kmetijske proizvodnje glavna prioriteta njihove vlade ter na oblasti uveljavili komunizem. Pol Pot je izjavil, da je kmetijstvo ključno tako za izgradnjo države kot za nacionalno obrambo; verjel je, da bi bila, če se Kambodža ne bi mogla hitro razvijati, ranljiva za vietnamsko prevlado, kot je bila v preteklosti. Njihov cilj je bil v petih do desetih letih doseči 70 do 80 % kmetijske mehanizacije, v petnajstih do dvajsetih letih pa sodobno industrijsko bazo. Kot del tega projekta je Pol Pot videl, da je nujno, da razvijejo sredstva za zagotavljanje, da je kmečko prebivalstvo delalo težje kot prej.
Junija 1975, dva meseca po prevzemu oblasti, so se Pol Pot in drugi uradniki Rdečih Kmerov odpravili na Kitajsko, kjer so se v Pekingu sestali z Mao Cetungom, kjer je Mao predaval Polu Potu o njegovi »teoriji nenehne revolucije pod diktaturo proletariata (无产阶级专政下继瑽瑐继瑽)« ki jih je napisal Yao Wenyuan in poslal Pol Potu več kot 30 knjig, katerih avtorji so bili Karl Marx, Friedrich Engels, Vladimir Lenin in Josif Stalin. Med tem srečanjem je Mao dejal Pol Potu: Strinjamo se s tabo! Večina vaših izkušenj je boljša od naših. Kitajska ni usposobljena, da bi vas kritizirala. V petdesetih letih smo desetkrat storili napake na političnih poteh – nekatere so nacionalne, nekatere lokalne… Tako pravim, da Kitajska nima kvalifikacij, da vas kritizira, ampak da vas podpira in vam stoji ob strani. V bistvu imate prav... Med prehodom iz demokratične revolucije na socialistično pot obstajata dve možnosti: ena je socializem, druga pa kapitalizem. Naša situacija je zdaj takšna. Čez petdeset let ali čez sto let bo boj med dvema linijama obstajal. Tudi čez deset tisoč let bo boj med dvema linijama še vedno obstajal. Ko bo komunizem uresničen, bo boj med dvema linijama še vedno prisoten. Sicer pa nisi marksist. To je enotnost, ki obstaja med nasprotji. Če omenjamo samo eno stran od obeh, je to metafizika. Verjamem v to, kar sta dejala Marx in Lenin, da bi bila ta pot vijugasta ... Naša država je zdaj, kot je dejal Lenin, kapitalistična država brez kapitalistov. Ta država ščiti kapitalistične pravice, plače pa niso enake. Pod sloganom enakosti je bil uveden sistem neenakosti. Obstajal bo boj med dvema linijama, boj med naprednimi in nazadnjaki, tudi ko se bo uresničil komunizem. Danes tega ne moremo v celoti storiti. Pol Pot je odgovoril: "Vprašanje linij boja, ki jih je izpostavil predsednik Mao, je pomembno strateško vprašanje. Vašim besedam bomo sledili tudi v prihodnje. Že od mladosti sem bral in se pri tem naučil različna dela predsednika Maa, zlasti teorijo o ljudski vojni. Vaša dela so usmerjala v našo celotno partijo.« Po drugi strani pa je med drugim srečanjem avgusta 1975 kitajski politik Zhou Enlai opozoril Sihanouka in voditelje Rdečih Kmerov, vključno s Khieujem Samphanom in Iengom Saryjem, na nevarnost radikalnega gibanja proti komunizmu, pri čemer navaja napake v kitajskem velikem preskoku naprej. Zhou jih je pozval, naj ne ponavljajo napak, ki so povzročile opustošenje. Sihanouk se je pozneje spomnil, da sta se Khieu Samphan in Ieng Sary odzvala le z nejevernim in vrhunskim nasmehom.
Med izvajanjem kamboškega genocida je bila Kitajska glavni mednarodni pokrovitelj Rdečih Kmerov, ki jim je zagotavljala več kot 15.000 vojaških svetovalcev in večino svoje zunanje pomoči. Ocenjuje se, da je vsaj 90 % tuje pomoči Rdečim Kmerom prihajalo s Kitajske, pri čemer je bilo samo leta 1975 1 milijarda ameriških dolarjev brezobrestne ekonomske in vojaške pomoči, »največja pomoč, ki jo je Kitajska kdaj koli dala kateri koli državi.« Niz notranjih kriz leta 1976 je preprečil, da bi Peking izvajal bistven vpliv na politiko Rdečih Kmerov.
Ideologija Ideologija je imela pomembno vlogo pri izvajanju genocida. Na Pol Pota je vplivala komunistična ideologija marksizem-leninizem in s katero je želel Kambodžo spremeniti v popolnoma samozadostno agrarno socialistično družbo, ki ne bi imela tujih vplivov. Na njegovo misel je Stalinovo delo opisal kot »ključni oblikovalski vpliv«. Močno vplivno je bilo tudi Maovo delo, zlasti O novi demokraciji. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je Pol Pot preoblikoval svoje ideje o marksizmu-leninizmu, da bi ustrezal razmeram v Kambodži, s cilji kot so vrnitev Kambodže v domnevno mitično preteklost močnega kmerskega cesarstva, izkoreninjenje pokvarljivih vplivov, kot sta tuja pomoč in zahodna kultura ter obnova kamboške agrarne družbe.
Pol Potovo močno prepričanje, da je treba Kambodžo spremeniti v državo z agrarno družbo, je izhajalo iz njegovih izkušenj na podeželskem severovzhodu Kambodže – kjer je razvil naklonjenost do agrarne samozadostnosti izoliranih plemen tega območja –, medtem ko so Rdeči Kmeri pridobili moč. Poskusi izvajanja teh ciljev (nastali na podlagi opazovanj majhnih podeželskih občin) v širšo družbo so bili ključni dejavniki genocida, ki je sledil. En predstavnik Rdečih Kmerov je dejal, da so bili poboji, ki so jih izvajali komunisti, namenjeni očiščenju prebivalstva. Rdeči Kmeri so praktično prisilili celotno prebivalstvo Kambodže, da se je razdelila na mobilne delovne skupine. Michael Hunt je zapisal, da je šlo za eksperiment družbene mobilizacije brez primere v revolucijah dvajsetega stoletja. Rdeči Kmeri so uporabili nečloveški sistem, ki je vključeval prisilna dela, stradanje, prisilno preselitev, kolektivizacijo zemlje in državni teror, da bi obdržali prebivalstvo v državi. Gospodarski načrt Rdečih Kmerov je bil primerno poimenovan Maha Lout Ploh, neposredna aluzija na veliki preskok naprej na Kitajskem, ki je povzročil na desetine milijonov smrtnih žrtev v veliki kitajski lakoti.
Doktorska disertacija, ki jo je napisal Kenneth M. Quinn o izvoru radikalnega režima Pol Pota, je »splošno priznana kot prva oseba, ki je poročala o politiki Pol Pota in Rdečih Kmerov«. Medtem ko je bil zaposlen kot uradnik za zunanje zadeve pri ameriškem State Departmentu v jugovzhodni Aziji, je Quinn med letoma 1973 in 1974 devet mesecev služil na južnovietnamski meji. Medtem ko je bil tam, je Quinn opravil intervju z nešteto kamboškimi prebežniki, ki so pobegnili iz brutalnih krempljev Rdečih Kmerov. Na podlagi zbranih intervjujev in grozodejstev, ki jim je bil priča od prvih prebežnikov, je Quinn napisal »40-stransko poročilo o tem, ki je bilo predloženo po vsej ZDA«. V poročilu je zapisal, da imajo Rdeči Kmeri veliko skupnega s tistimi totalitarnimi režimi v Sovjetski zvezi in Nacistični Nemčiji. Quinn je o Rdečih Kmerih zapisal, da so se pojavili kot razlaga terorja in nasilja, ki sta preplavila Kambodžo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je ta, da je majhna skupina intelektualcev, jezna zaradi svojega dojemanja popolnoma pokvarjene družbe in prežeta z maoističnim načrtom za ustvarjanje čiste socialistične ureditve v najkrajšem možnem času, novačil izredno mlade, revne in zavistne kadre, jih poučil o ostrih in brutalnih metodah, ki so se jih naučili od stalinističnih učiteljev, in jih uporabil za fizično uničenje kulturnih temeljev kmerske civilizacije in vsiliti novo družbo s čistkami, usmrtitvami in nasiljem.
Ben Kiernan je primerjal kamboški genocid z armenskim genocidom, ki ga je storilo Osmansko cesarstvo med prvo svetovno vojno, in holokavstom, ki ga je storila nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Čeprav je bil vsak genocid edinstven, so imeli določene skupne značilnosti, rasizem pa je bil glavni del ideologije vseh treh totalitarnih režimov (komunizem, fašizem in nacizem). Vsi trije režimi so bili usmerjeni proti verskim manjšinam in so poskušali uporabiti tudi silo, da bi razširili svojo vladavino v tisto, za kar so verjeli, da je njihovo zgodovinsko središče (Kmersko cesarstvo, Turkestan in Lebensraum), in vsi trije režimi so idealizirali svoje etnično kmetijstvo kot pravi 'narodni' razred, etnična tla, iz katerih je iz njihovih teorij zrasla nova država.
Množični poboji
Običajni sličica|279x279_pik|Fotografije žrtev v varnostnem zaporu S-21, katere so jih pazniki po usmrtitvi fotografirali.