desno|sličica|Kip Štefana Bočkaja v Budimpešti Štefan Bočkaj (Bocskai ali Bocskay) ( ), knez Transilvanije in Ogrske leta 1605 in 1606, * 1. januar 1557, Cluj-Napoca, Vzhodno Ogrsko kraljevstvo, † 29. december 1606, Košice, Kraljevina Ogrska (Slovaška)

Rodil se je v madžarski plemiški družini. Posesti njegovega očeta so se nahajale v Vzhodnem Ogrskem kraljevstvu srednjeveške Ogrske, ki se je v 1570-ih razvila v Kneževino Transilvanijo. Mladost je preživel na dvoru svetega rimskega cesarja Maksimilijana, ki je bil tudi vladar Kraljevine Ogrske (zahodne in severne regije srednjeveškega kraljestva).

Boškajeva kariera se je začela, ko je njegov mladoletni nečak Sigismund Báthory leta 1581 postal vladar Transilvanije. Potem ko je Transilvanski zbor leta 1588 razglasil Sigismunda za polnoletnega, je bil Bočkaj eden redkih članov Sigismundovega sveta, ki je podprl njegov načrt, da se pridruži protiosmanski koaliciji. Sigismund je leta 1592 Bočkaja postavil za kapitana Várada (danes Oradea v Romuniji). Potem ko so prootomanski plemiči leta 1594 prisilili Sigismunda, da se je odrekel prestolu, ga je Bočkaj podprl v njegovem poskusu, da si ga ponovno pridobi, za kar ga je Sigismund nagradil s posestmi, ki so jih zaplenili voditeljem opozicije. Bočkaj je v imenu Sigismunda v Pragi 28. januarja 1595 podpisal pogodbo o članstvu Transilvanije v Sveti ligi. Vodil je transilvansko vojsko v Vlaško, ki so jo okupirali Osmani. Krščanske čete so osvobodile Vlaško in premagale umikajočo se osmansko vojsko v bitki pri Giurgiu 29. septembra 1595.

Po nizu osmanskih zmag je Sigismund v začetku leta 1598 abdiciral. Komisarji naslednika Maksimilijana II., Rudolfa II., so prevzeli Transilvanijo in odpustili Bočkaja. Ta je nato prepričal Sigismunda, da se vrne, vendar je Sigismund marca 1599 znova abdiciral. Novi knez Andrej Báthory je zaplenil Bočkajeva posestva v Transilvaniji. Andreja Báthoryja je s prestola odstavil Mihael Pogumni iz Vlaške. V naslednjem obdobju anarhije je bil Bočkaj prisiljen več mesecev ostati v Pragi, ker mu Rudolfovi uradniki niso zaupali. Vstal je proti Rudolfu, potem ko so oktobra 1605 prestregli njegovo tajno korespondenco z velikim vezirjem Mehmed Paša Sokolović.

Bočkaj je najel hajduke (neregularne vojake) in premagal Rudolfove vojaške poveljnike. Svojo oblast je razširil na Partij, Transilvanijo in bližnja okrožja s podporo lokalnih plemičev in meščanov. Bočkaj je bil 21. februarja 1605 izvoljen za kneza Transilvanije, za ogrskega kneza pa 20. aprila. Osmani so ga podprli, njegovi podporniki pa so menili, da je posredovanje Osmanov ogrožalo neodvisnost kraljeve Ogrske. Da bi končali državljansko vojno, so Bočkaj in Rudolfovi predstavniki 23. junija 1606 podpisali Dunajsko pogodbo.. Rudolf je priznal Bočlajevo dedno pravico do vladanja kneževine Transilvanije in štirih grofij v kraljevi Ogrski. Pogodba je protestantskim plemičem in meščanom potrdila tudi pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Bočkaj je v svoji zadnji oporoki poudaril, da lahko le obstoj kneževine Transilvanije zagotovi poseben status Kraljevine Ogrske v okviru Habsburške monarhije .

Zgodnje življenje Štefan je bil šesti ali sedmi otrok Jurija Bočkaja in Kristine Sulyok. Njegov oče je bil madžarski plemič, katerega podedovana posestva so se nahajala v okrožjih Bihar in Zemplin. Štefanova mati je bila v sorodu z vplivnima družinama Török in Héderváry. Ena od njenih dveh sester je bila žena Štefana Dobója. Ferdinand I., kralj Ogrske, je Dobója postavil za vojvodo Transilvanije leta 1553, kmalu po tem, ko je bila Izabela Jagiellon (ki je upravljala vzhodni del Kraljevine Ogrske v imenu svojega sina Janeza Sigismunda Zápolya ) prisiljena zapustiti njeno kraljestvo. Jurij Bočkaj je spremljal Dobója v Transilvanijo in od Ferdinanda prejel nova posestva v provinci.

Šrefan se je rodil v Kolozsvárju (danes Cluj-Napoca v Romuniji) 1. januarja 1557. Takrat je bil njegov oče v zaporu, ker se je Izabela Jagiellon vrnila in ukazala zapreti Ferdinandove privržence. Nekaj mesecev po sinovem rojstvu je bil Jurij Bočkaj izpuščen. Z družino se je naselil v Kismarji, ki je bilo središče njegovih posesti v okrožju Bihar. V 1560-ih se je spreobrnil iz katolika v kalvinista. Umrl je leta 1570 ali 1571.

Štefan Báthory, ki je nasledil Zápolyo leta 1571, je postal skrbnik mladoletnih otrok Jurija Bočkaja. Na Báthoryjevo željo jim je naslednik Ferdinanda I. Maksimilijan II. vrnil nekdanje posesti njihovega očeta v okrožju Zemplin. Najstnik Štefan Bočkaj se je morda že preselil na Maksimilianov dvorznano je, da naj bi sin Kristine Sulyok leta 1571 živel na Dunajugotovo pa je živel na kraljevem dvoru, ko mu je leta 1572 umrl starejši brat Jeromos, ker je z Dunaja hitel nazaj v Kismarjo, da bi tolažil svojo mater. Sprva je služil kot paž na kraljevem dvoru. Od leta 1574 je prejemal plačo. Poleti 1575 se je spet vrnil v Kismarjo, da bi videl svojo bolno mater in upravljal svoja posestva. Približno leto pozneje se je vrnil na Dunaj, kjer je postal oproda.

Potem ko je bil konec leta 1575 izvoljen za poljskega kralja, je Štefan Báthory sprejel naslov transilvanskega princa in pooblastil svojega brata Krištofa Báthoryja za vladanje kneževini. Krištof je bil mož Bočkajeve sestre Elizabete. Maksimilijan, ki je imel zelo strpen odnos do idej reformacije, je umrl 12. oktobra 1576. Nasledil ga je njegov pobožni katoliški sin Rudolf II. Bočkaj je kmalu zapustil Prago in se naselil v kneževini Transilvaniji. V času Krištofove vladavine ni bil imenovan na višje uradne položaje. Postavljen je bil le za poveljnika čete 32 konjeniki in 20 pešcev v Váradu.

Kariera

Svetnik Umirajoči Krištof Báthory je spomladi 1581 imenoval Bočkaja v svet, ki je bil ustanovljen za upravljanje Transilvanije v času mladoletnosti sina Krištofa Báthoryja in Elizabete Bočkaj, Sigismunda Kot najmlajši član regentskega sveta, Bočkaj ni imel veliko možnosti vplivati na vladanje, takrat sta prevladovala Sándor Kendi in Farkas Kovacsóczy. Bočkaj in Dénes Csáky sta se odločila oditi v Krakov, da bi prepričala Štefana Báthoryja, naj svojega zaveznika Janoša Ghyczyja postavi za edinega regenta Sigismunda. Vendar pa je Štefan Báthory pred njunim odhodom na Poljsko ustanovil nov regentski svet, s čimer je potrdil položaj Kendija in Kovacsóczyja. Bočkaj je bil imenovan za vodjo Sigismundovega dvora, vendar se je odpovedal funkciji, ker je njegov odnos z regentskim svetom ostal napet. Ohranil je le svoje članstvo v kraljevem svetu. alt=A round bastion of a larger building|levo|sličica| Bastilija Bočkajevega gradu v Nagykerekiju Bočkaj se je poročil z bogato vdovo Margareto Hagymássy konec leta 1583. Njena dota je vključevala trdnjavo Nagykereki in bližnje vasi. Štefan Báthory je maja 1585 razpustil regentski svet in imenoval Ghyczyja za upravnika Transilvanije v Sigismundovem imenu. Bočkaj je obdržal svoj sedež v kraljevem svetu. Potem ko je decembra 1586 umrl Štefan Báthory, se je Bočkaj vsaj dvakrat odpravil na Poljsko, da bi se pogajal o izvajanju Báthoryjeve zadnje volje. Med svojimi obiski je spoznal, da večina poljskih plemičev ne želi nadaljevati Báthoryjeve politike in Transilvanija ne more več pričakovati podpore Poljske.

Ghyczy je zbolel v začetku leta 1588. Bratranca 16-letnega monarha, Baltazar Báthory in Štefan Báthory (imenjak njegovega pokojnega strica), sta decembra 1588 prepričala transilvanski zbor, naj razglasi princa za polnoletnega. Bočkaj je ponovno obdržal svoje članstvo v kraljevem svetu. Politična rivalstva so povzročila širjenje tračev o Baltazarjevih poskusih, da bi odstranil Sigismunda. O Bočkaju so krožile tudi nekatere govorice, ki so ga bodisi opisovale kot najzvestejšega Sigismundovega svetnika ali pa ga obtoževale zarote proti družini Báthory. Bočkaj je v tem času vzpostavil trden odnos s poveljniki vojske.

Kapitan Várada alt=A round fortress with five bastions, surrounded by two arms of a river and houses|desno|sličica| Trdnjava Várad (danes Oradea v Romuniji) leta 1598 (gravura Jorisa Hoefnagela ) Pod vplivom svojega jezuitskega spovednika Alfonza Carilla se je Sigismund Báthory odločil obrniti proti Otomanskemu cesarstvu. Njegovi bratranci so ostro nasprotovali njegovemu načrtu, kar je Sigismunda razjezilo. Štefana Báthoryja je zamenjal z Bočkajem, tako da je slednjega maja 1592 postavil za za kapitana Várada in ispána (ali vodjo) okrožja Bihar. Kapitani Várada so bili poveljniki najmočnejše vojske v kneževini. Sigismund, ki je bil veren katoličan, je ukazal kalvinistu Bočkaju, naj zaščiti katoličane na njegovem novem sedežu. Bočkaj je nadaljeval obnovo trdnjave, ki je zaščitila najpomembnejšo pot med Transilvanijo in kraljevo Ogrsko.

Osmanski sultan Murad III. je ukazal velikemu vezirju Koča Sinan paši avgusta 1593 invazijo na Kraljevo Ogrsko. Istega meseca je Ferenc Wathay (ki je bil bratranec Bočkajeve žene) obiskal Bočkaja v Váradu. V svojih spominih je Wathay omenil, da mu je njegov poveljnik Ferdinand Hardegg ("kraljev predstavnik") naročil, da se sreča z Bočkajem. Mladi transilvanski plemiči so hiteli na kraljevo Ogrsko, da bi se borili proti Osmanom, vendar se je večina transilvanskih politikov želela izogniti vojni z Otomanskim cesarstvom, dokler je Poljska ostala nevtralna. Sigismund ni opustil svojega načrta za boj proti Osmanom, vendar sta ga v kraljevem svetu podprla le Bočkaj in Ferenc Geszthy, ki je bil kapitan Déve (danes Deva v Romuniji).

Krimski Tatari so vdrli na Madžarsko in junija 1594 oropali Partium ter prisilili Bočkaja, da ostane v Váradu. Sigismund Báthory je sklical zbor, vendar so delegati treh narodov Transilvanije zavrnili napoved vojne Otomanskemu cesarstvu. Ob izkoriščanju neuspeha kneza ga je Baltazar Báthory konec julija prepričal, naj odstopi. Sigismund je odšel v Kővár (zdaj Remetea Chioarului v Romuniji), nato pa je napovedal, da se želi preseliti v Italijo. Ferenc Kendi in Kovacsóczy sta Baltazarju preprečila, da bi si zagotovil knežji prestol. alt=A young man wearing his hair in a topknot|levo|sličica| Bočkajev nečak, Sigismund Báthory, knez Transilvanije Bočkaj in drugi poveljniki vojske so pohiteli v Kővár, kjer sta z menihom Carillom prepričala Sigismunda, naj si premisli. Bočkaj in njegove čete so spremljale Sigismunda nazaj v Kolozsvár in prisilile delegate treh narodov, da so se mu 27. avgusta ponovno poklonili. Dan pozneje je bilo po knežjem ukazu aretiranih petnajst voditeljev opozicije. V nekaj dneh so bili mnogi od njih (vključno z Baltazarjem Báthoryjem in Farkasom Kovacsóczyjem) usmrčeni ali umorjeni. Leta pozneje je Sigismund Báthory povedalFerencu Nádasdyju, da ga je Bočkaj prisilil, da odredi njihovo usmrtitev. Večina zgodovinarjev tudi pravi, da je bil Bočkaj odgovoren za čistko, zaradi česar je postal najvplivnejši svetovalec svojega nečaka.

Bočkaj je bil imenovan za župana (ispán) Notranjega Szolnoka in okrajev Kraszna. V naslednjih letih so mu bila podeljena številna posestva, zaplenjena usmrčenim plemičem, s čimer je postal eden najbogatejših posestnikov kneževine. Na primer, zasedel je trdnjave v Marosvécsu v sami Transilvaniji (zdaj Brâncovenești v Romuniji) ter Szentjobb in Sólyomkő v Partiju (zdaj Sâniob in Șinteu v Romuniji).

Sigismund Báthory je novembra 1594 poslal Bočkaja kot svojega pooblaščenca v Prago, da bi začel pogajanja s predstavniki protiosmanske Svete lige. Pogodbo o članstvu Transilvanije v Ligi je podpisal 28 januarja 1595. Sveti rimski cesar Rudolf (ki je bil tudi madžarski kralj) je priznal neodvisnost Transilvanije in svojo nečakinjo Marijo Kristino obljubil Sigismundu Báthoryju. Bočkaj je odšel v Gradec, kjer se je 6.marca poročil z Marijo Kristino kot pooblaščence svojega nečaka. Po vrnitvi v Transilvanijo je državni zbor 16. aprila potrdil pogodbo. Bočkaj je julija spremljal Marijo Kristino iz Košic na Slovaškem v Alba Iulio v Romuniji).