Dujmo II. Krški ali Krški grof Dujmo II. (*? pred 1279 — Krk, † 1317), je bil hrvaški plemič, iz hrvaške plemiške rodbine Frankopanov. Bil je sin Friderika II. Krškega. Prvič se omenja leta 1279 v listini hrvaško-ogrskega kralja Ladislava IV. Kumanca, s katero ta Krškim grofom potrjuje posesti Modruš in Vinodol. S člani družine Dujmo podpira Baboniće v spopadu z Gisingovci do pomiritve pri Ozalju leta 1280. S sorodniki je podpiral prizadevanja, da na ogrski prestol pride pripadnik neapeljske dinastije Anžujcev in sodeluje v dinastičnih bojih med leti 1290-1301. Leta 1291 in 1300 je potoval v Neapelj kot eden od emisarjev kralju Karlu II., ki potem izpostavlja njegove zasluge, da je Karel I. Robert potoval na Ogrsko, da bi prevzel krono. Dujmu je potrdil posest Modruš in Vinodol z gradom Drivenik ter Gatansko županijo z gradom Otočcem in načelništvo v Senju. Od bratranca Ivana III. je nasledil službo načelnika v Senju, ki ga je imel za svojo trajno posest. Izven mestnega obzidja Senj je leta 1297 z bratrancem Leonardom ustanovil samostan frančiškanov in cerkev Sv. Petra. Senjčani pa so ga leta 1302 imenovali za svojega grofa. Po Leonardovi smrti v drugi polovici leta 1308 je postal starešina Vidove veje Krških grofov. levo|sličica|300x300_pik|Grad Drivenik
Tega leta je bil na strani Benečanov udeleženec vojne proti Ferrari, ki jo podpiral papež in Neapeljski kralj. Nato pride v spor z Benečani, zaradi postopka proti Leonardovi hčerki Genevri, ki jo poskuša poročiti proti njeni volji in ji po pobegu v Benetke noče izplačati denarja, ki ga je nasledila po očetovi oporoki. Zaradi podpore doža Pietra Gradeniga v notranjih spopadi Dujmo dobi položaj doževega svetovalca in pravico nošenja orožja. S tem je vstopil v najvišji vrh beneške oligarhije.
Zadnja leta in smrt Dujam II. je v nemirnih časih začetka 14. Stoletja ostal do konca lojalen ogrskemu kralju. Nekateri drugi hrvaški velikaši (npr. Mladen II. Šubić Bribirski) so vztrajno poskušali samostojno upravljati s svojimi posesti neodvisno od kralja Karla Roberta, kateremu so se zoperstavljali.
Kralj se mu je oddolžil s podelitvijo novih posesti in nazivov ter s potrditvijo starih, tako je na primer leta 1311 skupaj s sinom Friderikom III. postal požeški župan, leta 1315 "stalni gospodar Senja", v darilni listini z dne 20. septembra 1316 pa je prejel potrditev lastništva Otočca in Gacka (ki ju je imel od leta 1300). V eni listini je omenjen kot "grof Krka, Modruša, Vinodola in Senja". Ker je bil hkrati pridruženi član vladajoče oligarhije v Benetkah, je do konca življenja ohranjal relativno dobre odnose z Beneško republiko. Grof Dujam II. Krški je umrl leta 1317, svoje imetje in posesti je zapustil sinu Frideriku III.
Zapuščina – posesti Dujma II. Krškega
Viri
L. Margetić: Neiskorištene vijesti o krčkom knezu Dujmu II. Starine, 1987, 60, str. 45-51. P. Strčić: Nove vijesti o Dujmu II. (1279 – 1317). Arhivski vjesnik, 31 (1988) str. 191-192. V. Klaić: Krčki knezovi i Frankapani. Rijeka 1992, 110-111, 114, 116-117). Zunanje povezave
Dujam II. Krški - Hrvaški biografski leksikon.
Kategorija:Frankopani