Lakota v Kazahstanu 1931–1933, znana tudi kot Asharshylyk in Zulmat ter Kazahstanska katastrofa,Conquest, Robert (1987). The Harvest of Sorrow: Soviet Collectivization and the Terror-famine. je bila lakota, v kateri je umrlo 1,5 milijona ljudi v sovjetskem Kazahstanu, ki je bil takrat del Ruske socialistične federativne sovjetske republike v Sovjetski zvezi, od katerih je bilo 1,3 milijona etničnih Kazahstancev. Ocenjujejo, da je zaradi lakote umrlo od 38 do 42 odstotkov vseh Kazahstancev, kar je najvišji odstotek katere koli etnične skupine, ki jo je ubila sovjetska lakota v letih 1932–1933. Drugi viri navajajo, da je umrlo kar 2,0 do 2,3 milijona.

Lakota se je začela pozimi 1930, eno leto pred drugo lakoto v Ukrajini, imenovano gladomor, z vrhuncem v letih 1931–1933. Zaradi lakote so Kazahstanci postali manjšina v Kazahstanski ASSR, kar je povzročilo ogromno ljudi, ki so umrli ali so sami se izselili in šele v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, po razpadu Sovjetske zveze, so Kazahstanci ponovno postali največja etnična skupina v Kazahstanu. Pred lakoto je bilo okoli 60 % prebivalcev republike etničnih Kazahstancev, delež pa se je po lakoti močno zmanjšal na okoli 38 % prebivalstva.Қазақстан тарихы: Аса маңызды кезеңдері мен ғылыми мәселелері. Жалпы білім беретін мектептің қоғамдык- гуманитарлық бағытындағы 11-сыныбына арналған оқулық / М.Қойгелдиев, Ә.Төлеубаев, Ж.Қасымбаев, т.б. — Алматы: «Мектеп» баспасы, 2007. — 304 бет,суретті. Nekateri znanstveniki menijo, da lakota spada v širšo zgodovino kolektivizacije v Sovjetski zvezi in del sovjetske lakote v letih 1932–1933.

Nekateri zgodovinarji in znanstveniki lakoto opisujejo kot genocid nad Kazahstanci, ki ga je zagrešila sovjetska država, vendar ni dokazov, ki bi podprli to stališče. V Kazahstanu so nekatere študije ponovile sovjetsko razlago genocida in ga označile kot genocid Gološčekin (kazaško: Голощёкин геноциді / Goloşekindık genotsid, kazahstanska izgovorjava: [ɡɐləˌʂʲokʲinˡtʂʲokʲinˈdʂʲokʲinˈdʂʲokʲinˈdʂʲokʲinˈdʂʲokʲinˈdəpchysɪma-je-tətəschyɐɪ]. Gološčekin je bil prvi sekretar komunistične partije v Kazahstanski SSR in je znan tudi kot eden glavnih storilcev usmrtitve družine Romanov.

Etimologija Lakota je splošno znana kot Ašaršilik. Izvira iz kazaščine: Ашаршылық, [ɑʃɑrʃɯˈɫɯq], kar pomeni 'lakota' ali 'strah'.

Ozadje V letih pred lakoto je več medsebojno povezanih dejavnikov igralo ključno vlogo pri poslabšanju težkih razmer. Zgodovinski kontekst je oblikoval kompleksen preplet demografskih sprememb in tradicionalnih nomadskih živinorejskih praks v Srednji Aziji, zlasti osredotočenih na prehrano, ki je temeljila na mesu in mlečnih izdelkih. Nomadski življenjski slog Kazahov je vključeval sezonsko selitev čred čez prostrana stepska območja kot odgovor na nepredvidljivo razpoložljivost pašnih virov, ki jo je povzročalo ostro podnebje in raznolik teren regije. Posledično je odvisnost od mesa živine, zlasti med dolgimi in ostrimi zimami, postala temeljni vidik preživetja v kazahstanski stepi.

Ključno vlogo je imela tudi demografska krajina, saj je bilo prebivalstvo v regiji zaznamovano s precejšnjim številom nomadskih kazaških pastirjev, kar je prispevalo k odvisnosti od živine za preživetje. Tradicionalne prakse reje živali in uživanja njihovega mesa so bile tesno povezane s kulturnimi normami in zgodovinskimi tradicijami Kazahstana.

Vendar pa je uničenje nomadskega živinorejstva imelo korenine v 19. stoletju z rusko osvojitvijo Srednje Azije, kar je pomenilo pomembno prelomnico. Ruske oblasti so uvedle spremembe, ki so vključevale prodajo rodovitne zemlje na dražbi, da bi v regijo privabile ruske kmete s poudarkom na kmetijstvu, s ciljem preoblikovanja tradicionalnega nomadskega načina življenja. Ta sprememba v rabi zemljišč in gospodarskih dejavnostih je porušila občutljivo ravnovesje, ki so ga kazaški pastirji vzdrževali tisočletja, kar je povzročilo zmanjšano nomadsko mobilnost in povečano porabo žita. Te spremembe so postavile temelje za nadaljnje motnje v začetku 20. stoletja, ko se je regija spopadala s posledicami ruske revolucije in poznejše ruske državljanske vojne. Razmere je še poslabšala politika Prodrazvyorstke, ki jo je sprejela boljševiška vlada, skupaj z že tako zahtevnimi posledicami hude občasne suše, ki je vključevala rekviriranje žita s podeželja za podporo mestnemu prebivalstvu in izvoz, kar je privedlo do kazahstanske lakote med letoma 1919 in 1922, v kateri je umrlo približno od 400.000 do 2 milijona ljudi.

Z ustanovitvijo Sovjetske zveze leta 1922 je bil Kazahstan potegnjen v sfero sovjetske oblasti. Ta prehod je regijo postavil pod vpliv politik, ki jih je sprejela sovjetska vlada, zlasti prvega petletnega načrta, ki ga je izvajal Josif Stalin. V središču teh politik je bilo prizadevanje za kolektivizacijo kmetijstva, prakso, ki je vključevala vključevanje zasebnih zemljiških posesti in dela v kolektivno kmetovanje.

Pregled Znaki kazahstanske lakote so se začeli pojavljati v poznih 1920-ih, dejavnik pa je bilo obdobje med letoma 1927 in 1928, obdobje ekstremnega mraza, v katerem je govedo stradalo in se ni moglo pasti.

Leta 1928 so sovjetske oblasti začele kolektivizacijsko kampanjo za zaplembo goveda bogatejšim Kazahom, imenovanim bai, znano kot Mali oktober. Kampanjo zaplembe so Kazahi izvajali proti drugim Kazahom, ti Kazahi pa so se sami odločili, kdo je bai in koliko jim bodo zaplenili. Nomadski Kazahi, ki so se ukvarjali s pašništvom, so bili prisilno nameščeni v kolektivne kmetije, kar je povzročilo zmanjšanje ustrezne paše. Namen te akcije je bil, da bi Kazahe aktivno vključili v preobrazbo kazahstanske družbe. Zaradi kampanje proti njim je bilo morda deportiranih več kot 10.000 bajev. Kampanja je sledila aretacijam nekdanjih članov gibanja Alaš ter zatiranju verskih oblasti in praks. Kazahstanska živina in žito sta bila v veliki meri pridobljena med letoma 1929 in 1932, pri čemer je bila leta 1930 zasežena tretjina žita v republiki in več kot milijon ton zaplenjenih za oskrbo mest s hrano.

Med letoma 1930 in 1931 je bila zasežena tretjina kazahstanske živine. Živina je bila premeščena v Moskvo in Leningrad, kar po mnenju Niccola Pianciole kaže, da so bili Kazahstanci zavestno žrtvovani imperialni hierarhiji potrošnje. Nekateri Kazahi so bili izgnani s svoje zemlje, da bi naredili prostor za 200.000 posebnih naseljencev in zapornikov gulaga, del nezadostne zaloge hrane v Kazahstanu pa je bil namenjen tudi takim zapornikom in naseljencem. Pomoč v hrani Kazahom je bila selektivno razdeljena za odpravo razrednih sovražnikov. Mnogim Kazahom je bila zavrnjena pomoč v hrani, saj so jih lokalni uradniki imeli za neproduktivne, zato so pomoč v hrani namesto tega zagotovili evropskim delavcem v državi. Kljub temu so Kazahi od države prejeli nekaj nujne pomoči v hrani, čeprav večina ni prispela ali pa je prispela z veliko zamudo. Sovjetski uradniki so v Kazahstan poslali zdravstveno osebje, da bi cepili 200.000 Kazahstancev proti črnim kozam.Cameron (2018), p. 175.

Kazahstanske žrtve lakote so bile močno diskriminirane in izgnane iz praktično vseh sektorjev kazahstanske družbe. Sovjetske oblasti so Kazahstance v zasebnih dopisih označevale za dvonoge volkove.Kindler, Robert, 2018, pg. 197 Medtem ko je divjala lakota, so sovjetske oblasti še naprej nabavljale žito od Kazahov, Stalin pa se je izrecno zavzemal za represivno pot v procesu zbiranja, ker so se nabave ostro zmanjšale. V tem duhu je bilo leta 1932 32 od manj kot 200 okrožij v Kazahstanu, ki niso izpolnjevala kvot za proizvodnjo žita, uvrščenih na črni seznam, kar pomeni, da jim je bilo prepovedano trgovati z drugimi vasmi. Kot je zgodovinarka Sarah Cameron opisala v intervjuju za Davisov center Univerze Harvard, je »[v] strategiji, ki je bila izrecno zasnovana po tehniki, ki so jo uporabljali proti stradajočim Ukrajincem, več regij Kazahstana uvrstilo na črni seznam. To je v bistvu ujelo stradajoče Kazahe v cone smrti, kjer ni bilo mogoče najti hrane.« Leta 1933 je Filippa Gološčokina zamenjal Levon Mirzojan iz Armenije,Kindler, Robert, 2018, p. 193 ki je bil represiven zlasti do beguncev zaradi lakote in je odrekal pomoč s hrano območjem, ki so jih vodili kadri, ki so prosili za več hrane za svoje regije z uporabo, po Cameronovih besedah, »solznih telegramov«; v enem primeru je pod Mirzojanovo vladavino potisnil pooblaščenec dokumente o pomoči s hrano v žep in imel poročno slavje, namesto da bi jih prenesel cel mesec, medtem ko je na stotine Kazahov stradalo. Kmalu po prihodu je Mirzojan napovedal, da so tisti, ki so pobegnili ali kradli žito, »sovražniki« Sovjetske zveze in da bo republika proti njim sprejela »stroge ukrepe«. Vendar pa, kot ugotavlja Cameron, bi to definicijo lahko razširili na vsakega stradajočega begunca v državi.Cameron, Sarah (2018). The Hungry Steppe: Famine, Violence, and the Making of Soviet Kazakhstan. Cornell University Press. . p. 162. Mirzojan se je s to kampanjo zavzemal za uporabo brutalnega kaznovanja, kot je streljanje.

Na tisoče Kazahov se je nasilno uprlo kolektivizacijski kampanji z orožjem, ki ga je pustila bela vojska, samo leta 1930 pa je prišlo do osmih uporov. Na polotoku Mangišlak se je med letoma 1929 in 1931 uprlo 15.000 upornikov. V enem uporu so Kazahi zavzeli mesto Suzak v Irgizu, vrnili zaseženo premoženje in uničili skladišča žita. Uporniki so ob prevzemu omenjenega mesta tudi obglavili in odrezali ušesa članom stranke. Drugi Kazahstanci v uporih so se borili za ponovno odprtje prej zaprtih mošej in osvoboditev verskih voditeljev. Poročajo, da so uradniki OGPU pili kri Kazahstancev, ustreljenih med zatiranjem uporov. Nižji kadri so bili pogosto nezadovoljni in so se pridružili uporom, da bi pomagali v boju proti silam Rdeče armade.

Pomemben kazahstanski pisatelj Gabit Musirepov je poročal, da je v okrožju Turgai v Kazahstanu našel trupla, zložena kot drva ob cesti. Drugo poročilo je pričalo, da »ni redko srečati kazahstanske družine, ki bežijo od nevednega kraja in za seboj vlečejo sani, na katerih leži truplo otroka, ki je umrl na poti.«Richter, James, Famine, Memory, and Politics in the Post-Soviet Space: Contrasting Echoes of Collectivization in Ukraine and Kazakhstan , Nationalities Papers, 2019, P. 1

Čeprav tega ni videl neposredno, je bil Valižan Gareth Jones verjetno prvi novinar, ki je poročal o lakoti v Kazahstanu. Marca 1933 mu je »Nemec iz Srednje Azije« povedal, da je »vsaj milijon od 5 milijonov ... umrlo zaradi lakote«, v svoj dnevnik pa je zapisal tudi »trupla v Kazahstanu. Grozne razmere.«

V knjigi učenjaka Jamesa Richterja z naslovom Lakota, spomin in politika v postsovjetskem prostoru: kontrastni odmevi kolektivizacije v Ukrajini in Kazahstanu, ki jo je izdala založba Cambridge University Press, je dokumentiranih veliko pričevanj preživelih:

Moj prvi spomin je na luno. Bila je jesen, mrzlo in bili smo nekje na poti. Zavit, se je voz pod mano zibal. Nenadoma sem se ustavil in na črnem nebu sem zagledal to ogromno luno. Bila je polna, okrogla in močno svetila. Ležal sem na hrbtu in se dolgo nisem mogel odtrgati od pogleda. Ko sem se obrnil, sem na tleh jasno videl nekakšno goščavo z raztegnjenimi, skrivljenimi vejami; veliko jih je bilo na obeh straneh ceste: bili so ljudje. Togi in tihi so ležali na tleh ... Bilo je leto '31 in takrat smo se premikali iz razpadajočega avla v Turgaj.Richter, J. (2020). Famine, Memory, and Politics in the Post-Soviet Space: Contrasting Echoes of Collectivization in Ukraine and Kazakhstan. Nationalities Papers, 48(3), 476-491.

Žrtve