sličica|346x346_pik|Zastava Združenih držav Amerike Od ustanovitve Združenih držav Amerike leta 1789 je 46 oseb opravljalo funkcijo predsednika države. Od teh jih je osem umrlo na predsedniškem položaju. Štirje so bili umorjeni, štirje pa so umrli zaradi naravnih razlogov. V vsakem od teh primerov je podpredsednik nasledil predsedovanje. To prakso trenutno ureja prvi odsek petindvajsetega člena ustave Združenih držav Amerike, ratificiranega leta 1967, ki določa, da "podpredsednik postane predsednik", če je predsednik odstranjen s funkcije, umre ali odstopi:            V primeru razrešitve predsednika s funkcije ali njegove smrti, odstopa ali nezmožnosti opravljanja pooblastil in dolžnosti omenjenega urada, se isto funkcijo prenese na podpredsednika,...Prvi dosedanji ameriški predsednik, ki je umrl na položaju, je bil William Henry Harrison, ki je umrl 4. aprila 1841, le mesec dni po njegovi izvolitvi. Umrl je zaradi zapletov zaradi zdravstvenih težav, za katere je takrat veljalo, da je pljučnica. Drugi ameriški predsednik, ki je umrl na položaju, Zachary Taylor, je umrl 9. julija 1850 zaradi akutnega gastroenteritisa. Abraham Lincoln je bil prvi ameriški predsednik, ki je bil umorjen. John Wilkes Booth je bil ustreljen v noči na 14. april 1865, naslednje jutro pa je umrl. Šestnajst let pozneje, 2. julija 1881, je Charles J. Guiteau ustrelil Jamesa A. Garfielda, ki je preživel več kot dva meseca, preden je umrl 19. septembra 1881.

Novembra 1900 je bil ponovno izvoljen za drugega mandata, William McKinley pa je umrl osem dni po tem, ko ga je Leon Czolgosz ustrelil 6. septembra 1901.Leech 594-600 Nato je Warren G. Harding doživel srčni napad in umrl 2. avgusta 1923. 12. aprila 1945 je Franklin D. Roosevelt (ki je bil pred kratkim izvoljen za svoj četrti mandat) padel v nezavest in umrl zaradi možganske krvavitve. Najnovejši ameriški predsednik, ki je umrl na položaju, je bil John F. Kennedy, ki ga je Lee Harvey Oswald ubil v atentatu 22. novembra 1963 v Dallasu v Teksasu.

1841: William Henry Harrison levo|sličica|236x236_pik|William Henry Harrison 26. marca 1841 je William Henry Harrison zbolel za prehladom, potem ko ga je ujel hud naliv. Njegovi simptomi so se v naslednjih dveh dneh postopoma poslabšali, takrat pa je bila za njegovo zdravljenje poklicana ekipa zdravnikov. Ko so diognasticirali pljučnico desnega spodnjega režnja, so mu na telo namestili segrete priseske in preprečevali vrsto krvavitev, da bi domnevno preprečili širjenje bolezni. Ko ti postopki niso prinesli izboljšanja, so ga zdravniki zdravili z ipecacom, ricinusovim oljem, kalomelom in na koncu s kuhano mešanico surove nafte in kače Virginije. Vse to je Harrisonovo zdravje le še poslabšalo.

Sprva ni bilo nobene uradne objave o Harrisonovi bolezni, ki je, dlje ko je ostal zunaj pogleda javnosti, spodbudila ugibanja in zaskrbljenost javnosti. Konec meseca se je pred Belo hišo zbralo veliko množic, medtem ko so čakale na novice o predsednikovem stanju. 4. aprila 1841 zvečer, devet dni potem, ko je zbolel, in natanko mesec dni po izvolitvi za predsednika, je Harrison umrl; bil je prvi ameriški predsednik, ki je umrl na položaju.Cleaves 160 Njegove zadnje besede so bile namenjene zdravniku, čeprav naj bi bile namenjene podpredsedniku Johnu Tylerju: Gospod, želim vam, da razumete resnična načela vlade. Želim jim, da jih izvedejo. Nič več ne sprašujem. sličica|288x288_pik|Tisk, ki prikazuje Williama Henryja Harrisona na smrtni postelji, obkroženega s duhovnikom, zdravnikom, družinskimi člani in uradniki Po predsednikovi smrti se je začelo 30-dnevno žalovanje. Potekale so različne javne slovesnosti po vzoru evropskih pogrebnih praks. 7. aprila je bil v vzhodni sobi Bele hiše pogrebni obred samo s povabilom, nato pa so Harrisonovo truplo v krsti premestili na kongresno pokopališče v Washingtonu, kjer so jo postavili v začasni sprejemni trezor.

Tega junija so Harrisonovo truplo z vlakom in rečno barko prepeljali v North Bend v Ohiu. Potem, 7. julija 1841, je bil deveti predsednik države pokopan v družinski grobnici na vrhu gore Nebo, s pogledom na reko Ohio, kjer zdaj stoji državni spomenik William Henry Harrison Tomb.

Harrisonova smrt je sprožila kratko ustavno krizo glede nasledstva predsednika, saj ameriška ustava ni bila jasna, ali naj podpredsednik John Tyler prevzame funkcijo predsednika ali zgolj opravlja naloge prostega urada. Tyler je zahteval ustavno pooblastilo za izvajanje vseh pooblastil in dolžnosti predsedstva ter prevzel predsedniško prisego, s čimer je predstavljal pomemben precedens za urejen prenos predsedniške oblasti, ko predsednik zapusti funkcijo znotraj mandata.

Po naključju so vsi predsedniki, razen enega, ki je kasneje umrl na položaju, tako kot Harrison zmagali na predsedniških volitvah v letu, ki se je končalo z ničlo (1840 do 1960). Ta vzorec tragedij je postal znan kot Prekletstvo Tippecanoeja ali Prekletstvo Tecumseha, ime vodje Shawneeja, proti kateremu se je Harrison boril v bitki pri Tippecanoeju leta 1811. Včasih se imenuje tudi legenda ničelnega faktorja, vzorec pa je zmotil Ronald Reagan, ki je leta 1981 (69 dni po izvolitvi) preživel poskus atentata in opravil dva polna predsedniška mandata.

1850: Zachary Taylor levo|sličica|236x236_pik|Zachary Taylor Znano je, da je Zachary Taylor 4. julija 1850 po obisku proslave dneva državnosti in polaganju temeljnega spomenika Washingtonu zaužil obilno količino ledene vode, hladnega mleka, zelenih jabolk in češenj. Istega večera je hudo zbolel za neznano prebavno boleznijo. Zdravniki za njegovo zdravljenje uporabljali priljubljena zdravila tistega časa. Zjutraj, 9. julija, je predsednik svojo ženo Margaret prosil, naj ne žaluje, rekoč:Vedno sem opravljal svojo dolžnost, pripravljen sem umreti. Edino obžalujem prijatelje, ki jih pustim za seboj. sličica|294x294_pik|Tisk iz leta 1850, ki prikazuje smrt Zacharyja Taylorja Taylor je umrl pozno zvečer okoli 22:35, pet dni po tem, ko je zbolel.Bauer, pp. 314–316. Sodobna poročila navajajo vzrok smrti žolčno drisko ali žolčno kolero. Nasledil ga je podpredsednik Millard Fillmore.

Taylorjev pogreb je bil 13. julija, podobno kot Harrisonov devet let prej, je bil prvo ogled njegovega trupla v krsti v vzhodni sobi Bele hiše. Potem se je po pogrebni poti zbralo približno 100.000 ljudi do kongresnega pokopališča, kjer je bila njegova krsta začasno postavljena v javni trezor; oktobra so ga prepeljali v Louisville v Kentuckyju. 1. novembra 1850 je bil Taylor pokopan v družinskem pokopališču na posestvu Taylor v Springfieldu - zdaj nacionalnem pokopališču Zachary Taylor.

Skoraj takoj po njegovi smrti so začele krožiti govorice, da so Taylorja zastrupili južnjaki, ki so zagovarjali suženjstvo, različne teorije zarote pa so se ohranile do poznega 20. stoletja. Vzrok Taylorjeve smrti je bil dokončno ugotovljen leta 1991, ko so njegove posmrtne ostanke identificirali in obdukcijo opravil glavni zdravnik v Kentuckyju. Nadaljnja analiza aktivacije nevtronov, izvedena v nacionalnem laboratoriju Oak Ridge, ni pokazala nobenih dokazov o zastrupitvi, saj so bile ravni arzena prenizke. Analiza je pokazala, da je Taylor zbolel za kolero morbus ali akutnim gastroenteritisom, saj je imel Washington odprto kanalizacijo, njegova hrana ali pijača pa sta bila morda kontaminirana.

1865: Abraham Lincoln levo|sličica|239x239_pik|Abraham Lincoln Umor Abrahama Lincolna se je zgodil na veliki petek, 14. aprila 1865, ko se je državljanska vojna bližala koncu. Naslednji dan je predsednik Lincolna umrl. Do atentata je prišlo štiri dni po tem, ko sta se general Robert E. Lee in vojska Severne Virginije po bitki pri Appomattoxu predala generalu Ulyssesu S. Grantu in vojski Potomaca. Lincoln je bil prvi ameriški predsednik, ki ga je ubil morilec. (Prvi ameriški predsednik, ki se je soočil z morebitnim morilcem, je bil Andrew Jackson 30 let prej, januarja 1835).

Atentat na predsednika Lincolna je načrtoval in izvedel znani odrski igralec John Wilkes Booth, simpatizer Konfederacije, ki je ostro obsodil Lincolna in odločno nasprotoval odpravi suženjstva v ZDA. Booth in skupina zarotnikov sta prvotno načrtovala ugrabitev Lincolna, kasneje pa sta ga nameravala ubiti, podpredsednika Andrewa Johnsona in državnega sekretarja Williama H. ​​Sewarda, da bi pomagala pri konfederaciji. Johnsonov potencialni morilec George Atzerodt ni izpolnil svojega dela načrta, Johnson pa je nasledil Lincolna kot predsednika, Lewisu Powellu pa je uspelo le poškodovati Sewarda. sličica|243x243_pik|Upodobitev Johna Wilkesa Bootha (skrajno levo), ki se pripravlja za streljanje na Abrahama Lincolna; Mary Todd Lincoln, Clara Harris in Henry Rathbone so na portretu s predsednikom Lincolna so med gledanjem predstave Naš ameriški bratranec z ženo Mary Todd Lincoln v Fordovem gledališču v Washingtonu okrog 22:15 v noči na 14. april 1865 ustrelili enkrat v zatilje. Vojaški kirurg, ki je bil slučajno pri Fordu, zdravnik Charles Leale, je Lincolnovo rano ocenil kot smrtno nevarno. Nezavestnega predsednika so nato pripeljali čez cesto od gledališča do Petersenove hiše, kjer je ostal v komi osem ur, preden je naslednje jutro ob 7:22 uri 15. aprila umrl.

V dveh tednih po iskanju Lincolnovih morilcev sta bila 26. aprila 1865 Booth in David Herold ujeta v tobačnem skednju v Port Conwayju v Virginiji. Medtem ko se je Herold predal, je Booth ustrelil varnostnika Bostona Corbetta.

Po predsednikovi smrti je potekal tritedenski niz uradnih funkcij. V vzhodni sobi Bele hiše je bila postavljena krsta z njegovim truplom, ki je bila za javnost odprta 18. aprila. Naslednji dan je potekal pogreb, nato pa so krsto v procesiji prepeljali po aveniji Pennsylvanije do prestolnice Združenih držav Amerike, kjer je bil nato slavnostni pogreb. Potem, ko je krsta ležala v hiši ameriškega kongresa, so truplo Lincolna z vlakom prepeljali v Springfield v Illinoisu za pokop. Pokopan je bil 4. maja 1865 na pokopališču Oak Ridge v Springfieldu - zdaj na državnem zgodovinskem mestu Lincoln Tomb.

1881: James Abraham Garfield levo|sličica|298x298_pik|James Garfield Umor Jamesa A. Garfielda se je zgodil v Washingtonu, DC, 2. julija 1881. Garfielda je ustrelil Charles J. Guiteau ob 9:30, manj kot štiri mesece po njegovi izvolitvi. Umrl je 11. tednov pozneje, 19. septembra 1881; Na mestu predsednika ga je nasledil podpredsednik Chester A. Arthur. Garfield naj bi 2. julija 1881 zapustil Washington in odšel na poletne počitnice.Peskin 581 Na ta dan je Guiteau čakal predsednika na železniški postaji Baltimore in Potomac, na jugozahodnem vogalu današnje Šeste ulice in Avenue Avenue NW, Washington, DC.

Predsednik Garfield je prispel na postajo Sixth Street na poti v svojo palačo, Williams College, kjer naj bi imel govor. Garfielda sta spremljala dva njegova sinova, James in Harry ter državni sekretar James G. Blaine. Vojni sekretar Robert Todd Lincoln je čakal na postaji, da je predsednika odpeljal.Vowell 160 Garfield ni imel svojega spremljevalca ali varnostnih podrobnosti; z izjemo Abrahama Lincolna med državljansko vojno, prvi ameriški predsedniki nikoli niso uporabljali spremljevalcev.Peskin 593 

Ko je predsednik Garfield vstopil v čakalnico na postaji, je Guiteau stopil naprej in v ozadju potegnil pištolo in nameril vanj."Moj bog, kaj je to?" je zavpil Garfield in dvignil roke v zrak. Guiteau je nato streljal nanj in Garfield je padel v nezavest.Peskin 596 En metek je Garfieldu poškodoval ramo; drugi ga je zadel v hrbet, mimo prvega ledvenega vretenca, a mu je prebil hrbtenjačo, preden se je ustavila za trebušno slinavko.Millard 189, 312

Garfielda, zavestnega, a šokiranega, so odpeljali v nadstropje železniške postaje.Peskin 596–597 En metek je ostal v njegovem telesu, vendar ga zdravniki niso mogli najti. Mlada Jim Garfield in James Blaine sta ob tem jokala. Robert Todd Lincoln, globoko vznemirjen in razmišljajoč o očetovi smrti, je rekel: "Koliko ur žalosti sem preživel v tem mestu."Peskin 597