Amazonski deževni gozd ali amazonska džungla, tudi Amazonija, je vlažen širokolistni tropski deževni gozd v amazonskem biomu, ki pokriva večino porečja Amazonke v Južni Ameriki. Območje obsega 7.000.000 km2, od tega 5.500.000 km2 pokriva deževni gozd. Regija vključuje ozemlje, ki pripada devetim narodom in ima 3344 uradno priznanih avtohtonih ozemelj.
Večina gozdov je v Braziliji, s 60 % deževnega gozda, sledijo Peru s 13 %, Kolumbija z 10 % in z manjšimi predeli v Boliviji, Ekvadorju, Francoski Gvajani, Gvajani, Surinamu in Venezueli. Štiri države imajo Amazonas kot ime ene od svojih upravnih regij prve stopnje, Francija pa uporablja ime Gvajanski amazonski park za zaščiteno območje deževnega gozda. Amazonija predstavlja več kot polovico preostalih deževnih gozdov na planetu in obsega največji in najbolj biološko raznovrsten trakt tropskega deževnega gozda na svetu, z ocenjenimi 390 milijardami posameznih dreves, razdeljenih v 16.000 vrst.
V Amazoniji živi več kot 30 milijonov ljudi iz 350 različnih etničnih skupin, ki so razdeljene na 9 različnih nacionalnih političnih sistemov in 3344 uradno priznanih avtohtonih ozemelj. Avtohtono prebivalstvo predstavlja 9 % celotnega prebivalstva, 60 skupin pa ostaja v veliki meri izoliranih.
Etimologija Ime Amazon naj bi izhajalo iz vojne, ki jo je Francisco de Orellana bojeval s Tapuyas in drugimi plemeni. Ženske iz plemena so se borile ob moških, kot je bila njihova navada. Orellana je ime Amazonas izpeljal po Amazonkah iz grške mitologije, ki sta jih opisala Herodot in Diodor Sicilski.
Zgodovina
V Amazoniji so potekali boji in vojne med sosednjimi plemeni Jivaro. Več plemen skupine Jivaroan, vključno s Shuarji, je izvajalo lov na glave za trofeje in skrčenje glav. Pripovedi misijonarjev na obmejnem območju med Brazilijo in Venezuelo pripovedujejo o nenehnih spopadih med plemeni Yanomami. Več kot tretjina moških Yanomamo je v povprečju umrla zaradi vojne.Chagnon, Napoleon A. (1992). Yanomamo. New York: Holt, Rinehart, and Winston.
Ocenjuje se, da so med amazonskim gumarskim razcvetom bolezni, ki so jih prinesli priseljenci, kot sta tifus in malarija, pobile 40.000 domorodnih ljudi.La Republica Oligarchic. Editorial Lexus 2000 p. 925.
Geografija Lega Devet držav si deli porečje Amazonke – večina deževnega gozda, 58,4 %, je znotraj meja Brazilije. Drugih osem držav vključuje Peru z 12,8 %, Bolivija s 7,7 %, Kolumbija s 7,1 %, Venezuela s 6,1 %, Gvajana s 3,1 %, Surinam z 2,5 %, Francoska Gvajana z 1,4 % in Ekvador z 1 %.
Narava
Deževni gozd je verjetno nastal v eocenski dobi (od 56 milijonov let do 33,9 milijona let pred sedanjostjo). Pojavil se je po globalnem znižanju tropskih temperatur, ko se je Atlantski ocean dovolj razširil, da je zagotovil toplo, vlažno podnebje v porečju Amazonke. Deževni gozd obstaja že vsaj 55 milijonov let, večina regije pa je ostala brez biomov tipa savane vsaj do zadnje ledene dobe, ko je bilo podnebje bolj suho in savana bolj razširjena.
Po dogodku kredno-terciarnega izumrtja sta izumrtje dinozavrov in bolj vlažno podnebje morda omogočila, da se je tropski deževni gozd razširil po celini. Od 66 do 34 Ma se je deževni gozd razširil do juga do 45 °. Podnebna nihanja v zadnjih 34 milijonih let so omogočila, da so se regije savan razširile v tropske predele. V oligocenu je na primer deževni gozd obsegal razmeroma ozek pas. V srednjem miocenu se je ponovno razširil, nato pa se je ob zadnjem ledeniškem maksimumu umaknil v večinoma notranjo formacijo. Vendar pa je deževni gozd v teh ledeniških obdobjih še vedno uspel, kar je omogočilo preživetje in razvoj široke raznolikosti vrst.
Sredi eocena se domneva, da je porečje Amazonke po sredini celine razdelil Purusov lok. Voda na vzhodni strani je tekla proti Atlantiku, medtem ko je na zahodu voda tekla proti Pacifiku čez Amazonsko kotlino. Ko se je gorovje Andov dvignilo, pa je nastala velika kotanja, ki je obdajala jezero; danes znan kot bazen Solimões. V zadnjih 5–10 milijonih let se je ta nakopičena voda prebila skozi Purusov lok in se pridružila vzhodnemu toku proti Atlantiku.
Obstajajo dokazi, da so se v vegetaciji amazonskega deževnega gozda v zadnjih 21.000 letih skozi zadnji ledeniški maksimum (ZGM) in kasnejšo deglaciacijo zgodile pomembne spremembe. Analize usedlin iz paleojezer amazonskega bazena in amazonskega vršaja kažejo, da je bilo padavin v porečju med ZGM nižje kot trenutno, kar je bilo skoraj zagotovo povezano z zmanjšano vlažno tropsko vegetacijo v porečju. Vendar pa obstaja razprava o tem, kako obsežno je bilo to zmanjšanje. Nekateri znanstveniki trdijo, da je bil deževni gozd zmanjšan na majhno, izolirano zatočišče, ločeno z odprtim gozdom in travniki; drugi znanstveniki trdijo, da je deževni gozd ostal večinoma nedotaknjen, vendar se je raztezal manj daleč proti severu, jugu in vzhodu, kot ga vidimo danes. To razpravo se je izkazalo za težko razrešljivo, ker praktične omejitve dela v deževnem gozdu pomenijo, da je vzorčenje podatkov pristransko stran od središča porečja Amazonke, obe razlagi pa sta razumno dobro podprti z razpoložljivimi podatki.
Prah iz puščave Sahara, ki ga veter odnese v Amazonko Več kot 56 % prahu, ki gnoji amazonski deževni gozd, prihaja iz depresije Bodélé v severnem Čadu v puščavi Sahara. Prah vsebuje fosfor, ki je pomemben za rast rastlin. Letni prah Sahare nadomesti enakovredno količino fosforja, ki se letno odplakne v amazonsko zemljo zaradi dežja in poplav.
Nasin satelit CALIPSO je izmeril količino prahu, ki ga veter prenaša iz Sahare v Amazonijo: povprečno 182 milijonov ton prahu vsako leto odnese iz Sahare, na 15 stopinjah zahodne dolžine, čez 2600 km čez Atlantski ocean (nekaj prahu pade v Atlantik), nato na 35 stopinjah zahodne zemljepisne dolžine na vzhodni obali Južne Amerike 27,7 milijona ton (15 %) prahu pade na porečje Amazonke (22 milijonov ton je sestavljeno iz fosforja) 132 milijonov ton prahu ostane v zraku, 43 milijonov ton prahu nanese veter in pade na Karibsko morje, čez 75 stopinj zahodne dolžine.
CALIPSO uporablja laserski daljinomer za skeniranje zemeljske atmosfere glede navpične porazdelitve prahu in drugih aerosolov. Redno sledi prašnemu oblaku Sahara-Amazon. CALIPSO je izmeril razlike v količini prepeljanega prahu – 86-odstotni padec med najvišjo količino prepeljanega prahu v letu 2007 in najnižjo v letu 2011.
Možnost, ki povzroča variacijo, je Sahel, pas polsušnega ozemlja na južni meji Sahare. Ko so količine dežja v Sahelu večje, je količina prahu manjša. Večje padavine bi lahko povzročile več vegetacije v Sahelu, zaradi česar bi bilo manj peska, izpostavljenega vetru, ki bi ga odpihnil.
Amazonski fosfor se pojavi tudi kot dim zaradi gorenja biomase v Afriki.
Človeške aktivnosti
Na podlagi arheoloških dokazov iz izkopavanj v Caverna da Pedra Pintada so se človeški prebivalci prvič naselili v regiji Amazonije pred najmanj 11.200 leti. Kasnejši razvoj do leta 1250 našega štetja je privedel do poznoprazgodovinskih naselij vzdolž obrobja gozda, kar je povzročilo spremembe v gozdnem pokrovu.
Dolgo časa je veljalo, da amazonski pragozd ni bil le redko poseljen, saj je bilo zaradi slabe zemlje nemogoče vzdrževati veliko prebivalcev s kmetijstvom. Arheologinja Betty Meggers je bila vidna zagovornica te ideje, kot je opisala v svoji knjigi Amazonia: Man and Culture in a Counterfeit Paradise. Trdila je, da je gostota prebivalstva 0,2 prebivalca na kvadratni kilometer največ, kar je mogoče vzdrževati v deževnem gozdu z lovom, pri čemer je kmetijstvo potrebno za gostovanje večje populacije. Vendar pa najnovejše antropološke ugotovitve kažejo, da je bila regija dejansko gosto poseljena. V regiji Amazonije je leta 1500 našega štetja morda živelo približno 5 milijonov ljudi, razdeljenih med gosto obalna naselja, kot je na primer v Maraju in prebivalce v notranjosti. Do leta 1900 se je prebivalstvo zmanjšalo na 1 milijon, v zgodnjih 1980-ih pa manj kot 200.000.
Prvi Evropejec, ki je prepotoval dolžino reke Amazonke, je bil Francisco de Orellana leta 1542. BBC-jeva oddaja Unnatural Histories predstavlja dokaze, da je Orellana, namesto da bi pretiraval s svojimi trditvami, kot so mislili prej, pravilen v svojih opažanjih, da je kompleksna civilizacija cvetela vzdolž Amazonke v 1540-ih. Domneva se, da je bila civilizacija kasneje uničena zaradi širjenja bolezni iz Evrope, kot so črne koze. To civilizacijo je v začetku 20. stoletja raziskoval britanski raziskovalec Percy Fawcett. Rezultati njegovih odprav so bili neprepričljivi in na svojem zadnjem potovanju je skrivnostno izginil. Njegovo ime za to izgubljeno civilizacijo je bilo Mesto Z.
Od 1970-ih so bili na posekanem zemljišču odkriti številni geoglifi, ki segajo med leta 1. in 1250 n. št., kar podpira trditve o predkolumbovskih civilizacijah. Ondemar Dias je pooblaščen za prvo odkritje geoglifov leta 1977, Alceu Ranzi pa je zaslužen za nadaljnje odkritje po preletu Acre. BBC-jeva oddaja Unnatural Histories je predstavila dokaze, da je amazonski pragozd, namesto da bi bil neokrnjena divjina, oblikoval človek že vsaj 11.000 let s praksami, kot sta gozdno vrtnarjenje in terra preta. Terra preta je na velikih površinah v amazonskem gozdu in je zdaj splošno sprejeta kot produkt domačega upravljanja tal. Razvoj te rodovitne zemlje je omogočil kmetijstvo in gozdarstvo v prej sovražnem okolju kar pomeni, da so veliki deli amazonskega deževnega gozda verjetno posledica stoletnega upravljanja ljudi, ne pa naravnih pojavov, kot se je prej domnevalo.The influence of human alteration has been generally underestimated, reports Darna L. Dufour: "Much of what has been considered natural forest in Amazonia is probably the result of hundreds of years of human use and management." "Use of Tropical Rainforests by Native Amazonians," BioScience 40, no. 9 (October 1990):658. For an example of how such peoples integrated planting into their nomadic lifestyles, see V regiji plemena Šingu so leta 2003 Michael Heckenberger in sodelavci Univerze na Floridi našli ostanke nekaterih teh velikih naselij sredi amazonskega gozda. Med njimi so bili dokazi o cestah, mostovih in velikih trgih.
Biodiverziteta, rastlinstvo in živalstvo
Vlažni tropski gozdovi so najbogatejši biom z vrstami, tropski gozdovi v Ameriki pa so dosledno bolj bogati z vrstami kot vlažni gozdovi v Afriki in Aziji.Turner, I.M. (2001). The ecology of trees in the tropical rain forest. Cambridge University Press, Cambridge. Amazonski deževni gozdovi imajo kot največji del tropskega deževnega gozda v Ameriki neprimerljivo biotsko raznovrstnost. Ena od desetih znanih vrst na svetu živi v amazonskem pragozdu. To je največja zbirka živih rastlin in živalskih vrst na svetu.
V regiji živi približno 2,5 milijona vrst žuželk , več deset tisoč rastlin in približno 2000 ptic in sesalcev. Do danes je bilo v regiji znanstveno razvrščenih najmanj 40.000 rastlinskih vrst, 2200 rib, 1294 ptic, 427 sesalcev, 428 dvoživk in 378 plazilcev. Ena od petih vrst ptic je v amazonskem deževnem gozdu, ena od petih vrst rib pa živi v amazonskih rekah in potokih. Znanstveniki so samo v Braziliji opisali med 96.660 in 128.843 vrst nevretenčarjev.
Biotska raznovrstnost rastlinskih vrst je največja na Zemlji, ena študija iz leta 2001 je ugotovila, da četrt kvadratnega kilometra (62 hektarjev) ekvadorskega deževnega gozda podpira več kot 1100 drevesnih vrst. Študija iz leta 1999 je pokazala, da lahko en kvadratni kilometer (247 hektarjev) amazonskega deževnega gozda vsebuje približno 90.790 ton živih rastlin. Povprečna rastlinska biomasa je ocenjena na 356 ± 47 ton na hektar. Do danes je bilo v regiji registriranih približno 438.000 vrst rastlin gospodarskega in družbenega pomena, veliko več jih je treba odkriti ali katalogizirati. Skupno število drevesnih vrst v regiji je ocenjeno na 16.000.