Afriški hijenski pes (znanstveno ime Lycaon pictus), imenovan tudi afriški poslikani pes in afriški lovski pes, je hijenski pes, ki je avtohtona vrsta v podsaharski Afriki. Je največji hijenski pes v Afriki in edini obstoječi član rodu Lycaon, ki se od Canis loči po zobovju, ki je zelo specializirano za prehrano hipermesojedih, in po pomanjkanju rosnih krempljev. Ocenjuje se, da približno 6600 odraslih (vključno s 1400 zrelimi posamezniki) živi v 39 subpopulacijah, ki jih ogrožajo razdrobljenost habitata, preganjanje ljudi in izbruhi bolezni. Ker največja subpopulacija verjetno obsega manj kot 250 posameznikov, je afriški hijenski pes od leta 1990 uvrščen kot prizadeta vrsta na Rdečem seznamu IUCN.
Afriški hijenski pes je zelo družabna žival, ki živi v tropih z ločeno hierarhijo prevlade za samce in samice. Edinstveno med družabnimi mesojedci se samice in ne samci, ko so spolno zreli, razpršijo iz natalnega tropa
Vrsta je specializiran dnevni lovec na antilope, ki jih lovi tako, da jih preganja do izčrpanosti. Njegovi naravni sovražniki so levi in hijene: prvi bodo ubili pse, kjer je to mogoče, medtem ko so hijene pogosti kleptoparaziti.
Tako kot drugi canidi tudi afriški hijenski pes vrača hrano za svoje mladiče, vendar to dejanje razširi tudi na odrasle, kot osrednji del družabnega življenja tropa. Mladim je dovoljeno, da se najprej hranijo s trupli.
Čeprav v afriški folklori ali kulturi ni tako pomemben kot drugi afriški mesojedci, je bil spoštovan v več družbah lovcev in nabiralcev, zlasti tistih preddinastičnih Egipčanov in ljudstva San.
Taksonomija in evolucijska zgodovina Taksonomija
Zdi se, da je prva pisna omemba vrste pri Oppianu, ki je pisal o thoa, hibridu med volkom in leopardom, ki je po obliki podoben prvemu, drugemu pa po barvi. Solinova Collea rerum memorabilium iz 3. stoletja našega štetja opisuje večbarvno volku podobno žival s grivo, ki izvira iz Etiopije.Smith, C. H. (1839). Dogs, W.H. Lizars, Edinburgh, p. 261-69
To vrsto je prvič znanstveno opisal leta 1820 Coenraad Temminck, potem ko je pregledal primerek, vzet z obale Mozambika. Žival je poimenoval Hyaena picta in jo napačno uvrstil med vrsto hijene. Kasneje ga je Joshua Brookes leta 1827 prepoznal kot canida in ga preimenoval v Lycaon tricolor. Korenska beseda Lycaon je grška λυκαίος (lykaios), kar pomeni "volku podoben". Posebni epitet pictus (latinsko za "naslikan"), ki izhaja iz izvirne picta, je bil kasneje vrnjen vanj v skladu z mednarodnimi pravili o taksonomski nomenklaturi.Bothma, J. du P. & Walker, C. (1999). Larger Carnivores of the African Savannas, Springer, pp. 130–157,
Paleontolog George G. Simpson je afriškega hijenskega psa, rdečega volka in gozdnega psa (Speothos venaticus) uvrstil v poddružino Simocyoninae na podlagi vseh treh vrst, ki imajo podobno močne zobe derače. To združevanje je oporekala Juliet Clutton-Brock, ki je trdila, da razen zobovja obstaja preveč razlik med tremi vrstami, da bi jih bilo upravičeno razvrstiti v eno samo poddružino.
Evolucija
Afriški hijenski pes ima med psi najbolj specializirane prilagoditve za barvo dlake, prehrano in za zasledovanje plena s svojo sposobnostjo tekanja. Ima eleganten skelet in izgubo prvega kremplja na prednjih nogah poveča njegov korak in hitrost. Ta prilagoditev mu omogoča, da zasleduje plen na odprtih ravnicah na dolge razdalje. Zobje so na splošno deraške oblike, njegovi ličniki pa so glede na velikost telesa največji med vsemi živimi mesojedci, razen lisaste hijene. Spodnji kočniki (prvi spodnji kočniki) so se razvili v rezilo za rezanje mesa z zmanjšanjem ali izgubo postkarnasijskih kočnikov. Ta prilagoditev se pojavi tudi pri dveh drugih hipermesojedih – rdečem volku in gozdnem psu. Afriški hijenski pes ima eno najrazličnejših barv dlake med sesalci. Posamezniki se razlikujejo po vzorcih in barvah, kar kaže na raznolikost osnovnih genov. Namen teh vzorcev plašča je lahko prilagoditev za komunikacijo, prikrivanje ali uravnavanje temperature. Leta 2019 je študija pokazala, da se je linija lycaon odmikala od linije cuon in canis pred 1,7 milijona let s tem naborom prilagoditev, ki so se zgodile istočasno, ko so se razširili veliki kopitarji (njegov plen).
Najstarejši fosil L. pictus sega pred 200.000 let in je bil najden v jami HaYonim v Izraelu. Razvoj afriškega hijenskega psa je zaradi pomanjkanja fosilnih najdb slabo razumljen. Nekateri avtorji menijo, da je izumrli podrod Canis Xenocyon prednik tako rodu Lycaon kot rodu Cuon, ki je živel po vsej Evraziji in Afriki od zgodnjega pleistocena do zgodnjega srednjega pleistocena. Drugi predlagajo, da se je Xenocyon prerazvrstil v Lycaon. Vrsta Canis (Xenocyon) falconeri si je delila z afriškim hijenskim psom odsoten prvi krempelj, čeprav je bilo njegovo zobovje še vedno relativno nespecializirano. En avtor je to povezavo zavrnil, ker je manjkajoči krempelj C. (X.) falconeri slabo kazalo na filogenetsko bližino afriškega hijenskega psa in je bil zob preveč različen, da bi namigoval na prednike.
Drug kandidat za prednike je pliopleistocenski L. sekowei iz Južne Afrike na podlagi ločenih dodatkov na ličnikih in sprednjih pomožnih konicah na spodnjih ličnikih. Te prilagoditve najdemo le v Lycaonu med živimi psi, kar kaže enake prilagoditve hipermesojedi. L. sekowei še ni izgubil prvega metakarpalnega odsotnega pri L. pictus in je bil močnejši od sodobne vrste, saj je imel 10 % večje zobe.
Mešanica z azijskim hijenskim psom Leta 2018 je bilo zaporedje celotnega genoma uporabljeno za primerjavo rdečega volka (Cuon alpinus) z afriškim hijenskim psom. Obstajajo močni dokazi o starodavni genetski mešanici med obema. Danes so njihovi dosegi oddaljeni drug od drugega; vendar je bilo v obdobju pleistocena rdečega volka mogoče najti celo na zahodu do Evrope. Študija predlaga, da je distribucija rdečega volka nekoč vključevala Bližnji vzhod, od koder se je morda mešal z afriškim hijenskim psom v Severni Afriki. Vendar pa ni dokazov, da bi obstajal na Bližnjem vzhodu ali v Severni Afriki.
Podvrste Od leta 2005 MSW3 (Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference) priznava pet podvrst:Wozencraft, W. C. (2005). "Order Carnivora". In Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Johns Hopkins University Press. pp. 532–628. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494. PodvrstaOpisSinonimiKapski hijenski pes L. p. pictus Nominirana podvrsta je tudi največja, saj tehta 20–25 kg. Je veliko bolj barvit kot vzhodnoafriški hijenski pes, čeprav tudi znotraj te posamezne podvrste obstajajo geografske razlike v barvi dlake: za osebke, ki živijo v rtu, je značilna velika količina oranžno rumenega krzna, ki prekriva črno, delno rumene hrbtne strani ušes, večinoma rumen spodnji del in številne belkaste dlake na grleni grivi. Tiste v Mozambiku se odlikujejo po skoraj enaki razvitosti rumene in črne barve na zgornjem in spodnjem delu telesa, poleg tega pa imajo manj belega krzna kot oblika Cape.Bryden, H. A. (1936), Wild Life in South Africa, George G. Harrap & Company Ltd., pp. 19-20cacondae (Matschie, 1915), fuchsi (Matschie, 1915), gobabis (Matschie, 1915), krebsi (Matschie, 1915), lalandei (Matschie, 1915), tricolor (Brookes, 1827), typicus (A. Smith, 1833), venatica (Burchell, 1822), windhorni (Matschie, 1915), zuluensis (Thomas, 1904)Vzhodnoafriški hijenski pes L. p. lupinus To podvrsto odlikuje zelo temna dlaka z zelo malo rumene barve.dieseneri (Matschie, 1915), gansseri (Matschie, 1915), hennigi (Matschie, 1915), huebneri (Matschie, 1915), kondoae (Matschie, 1915), lademanni (Matschie, 1915), langheldi (Matschie, 1915), prageri (Matschie, 1912), richteri (Matschie, 1915), ruwanae (Matschie, 1915), ssongaeae (Matschie, 1915), stierlingi (Matschie, 1915), styxi (Matschie, 1915), wintgensi (Matschie, 1915)Somalski hijenski pes L. p. somalicus Ta podvrsta je manjša od vzhodnoafriškega hijenskega psa, ima krajšo in grobejšo dlako ter šibkejše zobovje. Njegova barva se zelo približa barvi hijenskega psa Cape, pri čemer so rumeni deli obarvani.luchsingeri (Matschie, 1915), matschie (Matschie, 1915), rüppelli (Matschie, 1915), takanus (Matschie, 1915), zedlitzi (Matschie, 1915)Čadski hijenski pes L. p. sharicus Svetlo obarvan z zelo kratkimi 15 mm lasmi. Ohišje možganov je polnejše od L.p. pictus.ebermaieri (Matschie, 1915)Zahodnoafriški hijenski pes L. p. manguensis Zahodnoafriški hijenski pes je bil včasih razširjen od zahodne do osrednje Afrike, od Senegala do Nigerije. Zdaj sta preživeli samo dve podpopulaciji: ena v narodnem parku Niokolo-Koba v Senegalu in druga v narodnem parku W v Beninu, Burkina Fasu in Nigru. Ocenjuje se, da je v naravi ostalo 70 odraslih osebkov.mischlichi (Matschie, 1915)
Kljub temu, da je vrsta genetsko raznolika, te podspecifične oznake niso splošno sprejete. Vzhodnoafriške in južnoafriške populacije hijenskih psov so nekoč veljale za genetsko različne, na podlagi majhnega števila vzorcev. Novejše študije z večjim številom vzorcev so pokazale, da je v preteklosti prišlo do obsežnega mešanja med vzhodnoafriškimi in južnoafriškimi populacijami. Nekatere edinstvene jedrne in mitohondrijske alele najdemo v populacijah južne Afrike in severovzhodne Afrike, med njimi pa je prehodno območje, ki obsega Bocvano, Zimbabve in jugovzhodno Tanzanijo. Populacija zahodnoafriških hijenskih psov ima lahko edinstven haplotip, kar lahko predstavlja resnično ločeno podvrsto. Znano je, da je prvotna populacija psov Serengetija in Masai Mare imela edinstvene genotipe, vendar so ti genotipi morda izumrli.Woodroffe, R., & Ginsberg, J. 1999. "Conserving the African wild dog Lycaon pictus. II. Is there a role for reintroduction?" Oryx, 33(2), 143-151. Accessed August 10, 2021 at https://www.cambridge.org/core/journals/oryx/article/conserving-the-african-wild-dog-lycaon-pictus-ii-is-there-a-role-for-reintroduction/B5079CC47DB8455857E52B551698CAD2doi:10.1046/j.1365-3008.1999.00053 See p 147.
Opis
Afriški hijenski pes je najbolj zajeten in najbolj trdno grajen izmed afriških psov. Vrsta je visoka od 60 do 75 cm v višini ramen, meri 71 do 112 cm v dolžino glave in telesa in ima dolžino repa od 29 do 41 cm. Telesna teža odraslih se giblje od 18 do 36 kg. Psi iz Vzhodne Afrike v povprečju tehtajo okoli 20–25 kg, medtem ko so v južni Afriki samci po poročanju tehtali povprečno 32,7 kg, samice pa povprečno 24,5 kg. Glede na telesno maso jih med drugimi obstoječimi canidi presega le kompleks vrste sivega volka. Samice so običajno 3–7 % manjše od samcev. V primerjavi s predstavniki rodu Canis je afriški hijenski pes sorazmerno suh in visok, z velikimi ušesi in brez krempljev. Srednji dve prstni blazinici sta običajno zraščeni. Njegovo zobovje se od Canisovega razlikuje tudi po degeneraciji zadnjega spodnjega kočnika, ozkosti očnikov in sorazmerno velikih ličnikih, ki so glede na telesno velikost največji med vsemi zvermi razen hijen. Lobanja je relativno krajša in širša od lobanje drugih psov.