Podsedliški šakal (znanstveno ime Lupulella mesomelas) je srednje velik predstavnik družine psov, ki izvira iz vzhodne in južne Afrike. Ti regiji sta ločeni s približno 900 kilometri.

Ena regija vključuje najjužnejši del celine, vključno z Republiko Južno Afriko, Namibijo, Bocvano in Zimbabvejem. Drugo območje je ob vzhodni obali, vključno s Kenijo, Somalijo, Džibutijem, Eritrejo in Etiopijo. IUCN ga uvršča na seznam najmanj zaskrbljujočega zaradi njegove široke razširjenosti in prilagodljivosti, čeprav ga še vedno preganjajo kot plenilca živine in prenašalca stekline.

V primerjavi z drugimi člani rodu Canis je podsedliški šakal zelo starodavna vrsta, ki se je od pleistocenaKingdon, J. (1977), East African Mammals: An Atlas of Evolution in Africa, Volume 3, Part A: Carnivores, University of Chicago Press, p. 31 malo spremenila, saj je poleg tesno sorodnega progastega šakala (Lupulella adusta) najbolj bazalni volku podoben pas. Je lisici podobna žival z rdečkasto rjavo do rjavo rjavo dlako in črnim sedlom, ki sega od ramen do dna repa. Je monogamna žival, katere mladiči lahko ostanejo v družini in pomagajo pri vzgoji novih generacij mladičev.Estes, R. (1992). The behavior guide to African mammals: including hoofed mammals, carnivores, primates. University of California Press. pp. 404–408. . Podsedliški šakal ima široko paleto virov hrane, in se prehranjuje z majhnimi do srednje velikimi živalmi, pa tudi z rastlinskimi snovmi in človeškimi odpadki.Loveridge, A.J. & Nel, J.A.J. (2004). "Black-backed jackal Canis mesomelas". In Sillero-Zubiri, C., Hoffman, M. & MacDonald, D. W., ed., Canids: Foxes, Wolves, Jackals and Dogs – 2004 Status Survey and Conservation Action Plan, pp. 161–166. IUCN/SSC Canid Specialist Group,

Etimologija Latinsko ‘’mesomelas’’ je spojina, sestavljena iz ‘’meso’’ (sredina) in melas (črna).

Taksonomija in evolucija

Johann Christian Daniel von Schreber ga je leta 1775 poimenoval Canis mesomelas.von Schreber, Die Säugethiere in Abbildungen nach der Natur mit Beschreibungen 2 (14); Verlag Wolfgang Walther; 1775 ["The Mammals"] Kasneje je bil predlagan kot rod Lupulella (Hilzheimer 1906).

Podsedliški šakal je zasedel vzhodno in južno Afriko vsaj 2–3 milijone let, kot kažejo fosilna nahajališča v Keniji, Tanzaniji in Južni Afriki. Vzorci s fosilnih najdišč v Transvaalu so skoraj identična svojim sodobnim sorodnikom, vendar imajo nekoliko drugačne nosne kosti. Ker severno od Etiopije niso našli fosilov, je bila vrsta verjetno vedno razširjena podsaharska. Podsedliški šakal je razmeroma nespecializiran in lahko uspeva v najrazličnejših habitatih, vključno s puščavami, saj so njegove ledvice dobro prilagojene na pomanjkanje vode. Je pa bolj prilagojen prehrani mesojedcev kot drugi šakali, kar kažejo njegove dobro razvite škarje za meso in daljše rezilo premolarjev.

Juliet Clutton-Brock je podsedliškega šakala označila za tesno povezanega s progastim šakalom na podlagi lobanjskih in zobnih lastnosti. Študije o razhajanju alozimov znotraj Canidae kažejo, da so podsedliški šakal in drugi člani rodu Canis ločeni s precejšnjo stopnjo genetske razdalje. Nadaljnje študije kažejo veliko razliko v zaporedjih mitohondrijske DNK med podsedliškimi šakali in drugimi simpatričnimi vrstami »šakala«, kar je skladno z razhajanjem pred 2,3–4,5 milijona let.

Poravnava zaporedja mitohondrijske DNK (mDNA) za volku podobne canidih je dala filogenetsko drevo s progastim šakalom in podsedliškim šakalom, ki sta najbolj bazalna člana tega klada, kar pomeni, da to drevo kaže na afriško poreklo za klada.

Zaradi tega globokega razhajanja med podsedliškim šakalom in ostalimi "volkom podobnimi" canidi je en avtor predlagal spremembo generičnega imena vrste iz Canis v Lupulella.

Leta 2017 so bila razmerja šakala dodatno raziskana, pri čemer je študija mDNA ugotovila, da sta se dve podvrsti podsedliških šakalov pred 1,4 milijona let razšli druga od druge, da sta tvorili populacijo srednje Afrike in vzhodne Afrike. Študija predlaga, da bi zaradi te dolge ločitve, ki je daljša od ločitve afriškega zlatega šakala od rodu volka, obe podvrsti lahko upravičili status ločene vrste.

Leta 2019 je delavnica, ki jo gosti IUCN/SSC Canid Specialist Group priporočila, da, ker dokazi DNK kažejo, da progasti šakal (Canis adustus) in podsedliški šakal (Canis mesomelas) tvorita monofiletsko linijo, ki sedi zunaj Canisa/ Cuon/Lycaon klada, da jih je treba uvrstiti v ločen rod, Lupulella Hilzheimer, 1906 z imeni Lupulella adusta in Lupulella mesomelas.

Filogenetsko drevo za volku podobne canide lahko daje nasprotujoče si položaje za podsedliškega šakala in progastega šakala glede na člane rodu Canis, odvisno od tega, ali so genetski markerji temeljili na mitohondrijski DNK ali jedrni DNK (iz celičnega jedra ). Predlagana razlaga je, da se je introgresija mitohondrijske DNK zgodila od starodavnega prednika Canisa v linijo, ki je vodila do podsedliškega šakala pred približno 6,2–5,2 milijona let.

Podvrste MSW3 prepoznava dve podvrsti. Ti podvrsti sta geografsko ločeni z vrzeljo, ki sega proti severu od Zambije do Tanzanije: SubspeciesSlikaTrinomial authorityOpisRazširjenostSinonimiKapski podsedliški šakalL. m. mesomelasSchreber, 1775Glejte fizični opis spodaj..Rt dobrega upanja proti severu do Angole, Namibije, Zimbabveja in južnega Mozambika.achrotes (Thomas, 1925)arenarum (Thomas, 1926)variegatoides (A. Smith, 1833)Vzhodnoafriški podsedliški šakalL. m. schmidtiNoack, 1897Od nominirane podvrste se razlikuje po krajši in širši lobanji, daljših in ožjih molarjih ter manjših zgornjih in spodnjih molarnih brusih.Južna Etiopija, Južni Sudan, Somalija, Kenija, Uganda in severna Tanzanija.elgonae (Heller, 1914)mcmillani (Heller, 1914)

Opis

Podsedliški šakal je lisici podoben canid z vitkim telesom, dolgimi nogami in velikimi ušesi. Podoben je sorodnemu progastemu šakalu in bolj oddaljenemu zlatemu šakalu, čeprav sta njegova lobanja in zobovje močnejša, sekalci pa veliko ostrejši. Tehta 6–13 kg, je 38–48 cm na rami in meri 67,3–81,2 cm v dolžino telesa.

Osnovna barva je rdečkasto rjava do rjava, kar je še posebej izrazito na bokih in nogah. Črno sedlo, pomešano s srebrnimi dlakami, se razteza od ramen do dna repa. Dolga črna črta, ki se razteza vzdolž bokov, ločuje sedlo od preostalega telesa in se lahko uporablja za razlikovanje posameznikov. Rep je košat in ima črno konico. Ustnice, grlo, prsni koš in notranja površina okončin so beli. Zimski plašč je veliko globlje rdeče rjav. Občasno se pojavljajo osebki albinov. Dlaka na obrazu meri 10–15 mm v dolžino, na zadnjici pa se podaljša na 30–40 mm. Zaščitne dlake na hrbtu so 60 mm na rami, zmanjšajo se na 40 mm na dnu repa. Dlake na repu so najdaljše, v dolžino merijo 70 mm.

Vedenje Družbeno in teritorialno vedenje Podsedliški šakal je monogamna in teritorialna žival, katere družbena organizacija je zelo podobna zlatemu šakalu. Vendar pa pomoč starejših potomcev pri vzgoji mladičev njihovih staršev bolj vpliva na stopnjo preživetja mladičev kot pri slednjih vrstah. Osnovna družbena enota je monogamni par, ki brani svoje ozemlje z odlaganjem iztrebkov in urina na mejah območja. Označevanje vonja se običajno izvaja v tandemu, par pa agresivno izžene vsiljivce. Takšna srečanja se običajno ne zgodijo, saj par z glasom oglašuje svojo prisotnost na določenem območju. Je zelo glasna vrsta, zlasti v južni Afriki. Zvoki, ki jih oddaja vrsta, vključujejo vpitje, jokanje, piskanje, cviljenje, renčanje in kokodanje. Komunicira s člani skupine in svojo prisotnost oglašuje z visokim, cvilečim tuljenjem, ter izraža zaskrbljenost z eksplozivnim jokom, ki mu sledijo krajši, visoki toni. Ta zvok je še posebej podivjan pri mobingu nad leopardom. Na območjih, kjer je podsedliški šakal naklonjen afriškemu zlatemu volku, vrsta ne tuli, temveč se bolj zanaša na jokanje. Nasprotno pa podsedliški šakali v južni Afriki tulijo podobno kot zlati šakali. Ko je ujet, cvili kot lisica.

Razmnoževanje in razvoj

Sezona parjenja poteka od konca maja do avgusta, brejost je 60 dni. Mladiči se skotijo od julija do oktobra. Domneva se, da so poletna rojstva časovno načrtovana tako, da sovpadajo z največjo populacijo južnoafriških vlei podgan (Otomys irroratus) in štiriprogastih travnatih miši (Rhabdomys pumilio), medtem ko so zimska rojstva časovno načrtovana za sezono telitve parkljarjev. Leglo je sestavljeno iz enega do 9 mladičev, ki se skotijo slepi. Prve tri tedne svojega življenja so mladiči pod stalnim nadzorom pri materi, medtem ko oče in starejši potomci zagotavljajo hrano. Mladiči odprejo oči po 8–10 dneh in izstopijo iz brloga pri starosti 3 tednov. Odstavljeni so pri 8–9 tednih, sami pa lahko lovijo pri starosti 6 mesecev. Spolna zrelost je dosežena pri 11 mesecih, čeprav se malo podsedliških šakalov razmnožuje v prvem letu. Za razliko od zlatih šakalov, ki imajo razmeroma prijateljske odnose znotraj tropa, mladiči podsedliških šakalov s staranjem postajajo vse bolj prepirljivi in vzpostavijo bolj togo hierarhijo prevlade. Dominantni mladiči si privoščijo hrano in se osamosvojijo v zgodnejši starosti. Odrasli mladiči se lahko razpršijo pri enem letu starosti, čeprav nekateri ostanejo na svojem natalnem ozemlju, da pomagajo svojim staršem pri vzgoji naslednje generacije mladičev. Povprečna življenjska doba v naravi je 7 let, čeprav lahko osebki v ujetništvu živijo dvakrat dlje.

Ekologija Habitat Vrsta na splošno daje prednost odprtim območjem z malo goste vegetacije, čeprav zavzema širok razpon habitatov, od sušnih obalnih puščav do območij z več kot 2000 mm padavin. Pojavlja se tudi na kmetijskih zemljiščih, savanah, odprtih savanskih mozaikih in alpskih območjih. The species generally shows a preference for open areas with little dense vegetation, though it occupies a wide range of habitats, from arid coastal deserts to areas with more than 2000 mm of rainfall. It also occurs in farmlands, savannas, open savanna mosaics, and alpine areas.

Prehrana

Podsedliški šakali so vsejedi, in se prehranjujejo z nevretenčarji, kot so hrošči, kobilice, črički, termiti, stonoge, pajki in škorpijoni. Hranijo se tudi s sesalci, kot so glodavci, zajci in mlade antilope do velikosti teleta. Prehranjujejo se tudi z mrhovino, pticami, kuščarji in kačami. Par podsedliških šakalov v puščavi Kalahari je bil opažen, da je pokončal dropljo kori, ob določeni priložnosti pa tudi črno mambo.Owens, M. & Owens, D. (1984), Cry of the Kalahari, Boston: Houghton Mifflin, pp. 54–5, 62–3 Podsedliški šakali se občasno hranijo s sadjem in jagodami. Hrani se tudi s ptičjimi jajci. Na obalnih območjih se prehranjujejo z morskimi sesalci, tjulnji, ribami in školjkami, ki so na plaži. En sam šakal je sposoben ubiti zdravo odraslo impalo. Zdi se, da so odrasli dik-dik in Thomsonove gazele zgornja meja njihove sposobnosti ubijanja, čeprav ciljajo na večje vrste, če so te bolne, pri čemer so opazili, da en par nadleguje pohabljenega nosoroga. Običajno ubijejo visok plen tako, da ugriznejo v noge in ledja, pogosto pa ga ugriznejo v grlo. V gozdovih Serengetija se močno prehranjujejo z afriškimi travnatimi podganami. V Vzhodni Afriki v sušnem obdobju lovijo mladiče gazel, impal, topijev in svinj bradavičark. V Južni Afriki podsedliški šakali pogosto plenijo antilope (predvsem impale in skokonoge gazele ter občasno duikerje in različne antilope), mrhovino, zajce, kopitarje, žuželke in glodavce. Plenijo tudi majhne mesojede živali, kot so manguste, zorile (Ictonyx striatus) in divje mačke. Na obali puščave Namib se šakali prehranjujejo predvsem z morskimi pticami (predvsem kapskimi in beloprsimi kormorani in očalastimi pingvini (spheniscus demersus), morskimi sesalci (vključno z Kapskimi morskimi medvedi), ribami in žuželkami. Kot večina canidov, podsedliški šakal shrani odvečno hrano.

Sovražniki in tekmeci