Orjaška droplja (znanstveno ime Ardeotis kori) je največja leteča ptica, ki izvira iz Afrike. Spada v družino dropelj, ki vse spadajo v red Otidiformes in so razširjene samo v Starem svetu. Je ena izmed štirih vrst (razširjenih od Afrike do Indije in Avstralije) v rodu velikih dropelj Ardeotis. Samec orjaške droplje je morda najtežja živeča žival, ki je še sposobna letenja.
Ta vrsta je, tako kot večina dropelj, prebiva na tleh in je priložnostni vsejed. Samci orjaške droplje, ki so lahko več kot dvakrat težji od samic, se poskušajo pariti z večjim številom samic in ne sodelujejo pri vzgoji mladičev. Gnezdo je plitva votlina v zemlji, pogosto prikrita z bližnjimi ovirami, kot so drevesa.
Taksonomija Angleški naravoslovec William John Burchell je orjaško dropljo opisal leta 1822. Vrstni pridevek kori izhaja iz imena za to ptico v jeziku tswana za to ptico – Kgori.
Trenutno sta priznani dve podvrsti: Ardeotis kori kori – razmeroma svetla nominalna rasa, razširjena v Bocvani, Zimbabveju, Namibiji, južni Angoli, Južni Afriki in Mozambiku. Ardeotis kori struthiunculus – »somalijska orjaška droplja«,razširjena v Etiopiji, Ugandi, Južnem Sudanu, Keniji in Tanzaniji. Obe rasi ločujejo gozdovi miombo v osrednji Afriki. Ta rasa ima izraziteje vzorčasto glavo in nekoliko več črno-belih lis na krilih. Obe rasi sta si po velikosti podobni, čeprav je A. k. struthiunculus lahko nekoliko večjia. Možno je, da gre za ločeno vrsto.
Opis
Orjaška droplja je večinoma siva in rjava, z drobnim črno-belim vzorcem. Zgornji deli telesa in vratu so črno in sivkasto rjave barve.Williams, J.G. 1995. Collins Field Guide: Birds of East Africa. HarperCollins, Hong Kong. Spodnja stran telesa je izraziteje obarvana v belo, črno in oker. Čop na glavi je črnkast, pri samici pa nekoliko svetlejši. Nad očesom je bela proga. Brada, grlo in vrat so belkasti s tankimi, drobnimi črnimi progami. Na spodnjem delu zatilja je črn ovratnik, ki sega tudi ob straneh prsi.Alden, P.C., Estes, R.D., Schlitter, D. and McBride, B. (1996) Collins Guide to African Wildlife. HarperCollins Publishers, London. Perje okoli vratu je ohlapno, kar daje vtis debelejšega vratu, kot ga ptica dejansko ima.Newman, K. (ed) 1971. Birdlife in southern Africa. Macmillan, Johannesburg, South Africa. Trebuh je bel, rep pa ima široke pasove rjavkasto sive in bele barve. Njihovo perje vsebuje na svetlobo občutljive porfirine, ki dajejo njihovemu perju rožnat odtenek pri korenu. To je še posebej opazno, ko ptica perje naenkrat odvrže. Glava je velika, noge pa razmeroma dolge. Oči so svetlo rumene, kljun pa je svetlo zelenkaste barve, razmeroma dolg, raven in pri korenu precej sploščen. Noge so rumenkaste, stopala imajo tri prste, obrnjene naprej. Samice so podobno obarvane kot samci, vendar precej manjše, pri linearnih meritvah merijo približno 20-30 % manj in pogosto tehtajo 2-3 krat manj kot samci. Samica je vidno tanjše noge in ožji vrat.Newman, K. 1992. Newman's Birds of Southern Africa : Expanded Edition, Fourth Edition. Southern Book Publishers (Pty) Ltd., Halfway House. Mladiči so po videzu podobni samicam, a bolj rjavkasti, z več pegami na hrbtni strani, krajšo perjanico na glavi in krajšim vratnim perjem. Mladi samci so večji od samic in lahko dosežejo velikost odraslega samca, vendar so manj čokati, z ožjim vratom, krajšo perjanico na glavi, svetlejšimi očmi in temnejšim hrbtom.
Velikost Samec orjaške droplje doseže dolžino od 105 do 135 cm,Hancock, P., & Weiersbye, I. (2015). Birds of Botswana (Vol. 103). Princeton University Press. razpon kril pa je od 230 do 275 cm. Samci običajno tehtajo med 7 in 18 kg. Povprečna teža odraslih samcev nominalne podvrste v Namibiji (20 primerkov) je bila 11,3 kg, medtem ko so samci podvrste A. k. struthiunculus tehtali povprečno 10,9 kg.CRC Handbook of Avian Body Masses by John B. Dunning Jr. (Editor). CRC Press (1992), .CRC Handbook of Avian Body Masses, 2nd Edition by John B. Dunning Jr. (Editor). CRC Press (2008), . Večji samci lahko tehtajo do 16 do 19 kg, izjemni osebki pa tudi do 20 kg. Obstajajo poročila o osebkih, težkih 23 kg, 34 kg in celo »skoraj« 40 kg,Main, M. 1987. Kalahari: Life's Variety in Dune and Delta. Southern Book Publishers (Pty) Limited, Johannesburg. vendar te velikosti niso bile potrjene in so verjetno iz nezanesljivih virov. Med dropljami le samci velike droplje (Otis tarda) dosegajo podobno visoko težo (povprečna masa samcev pri teh vrstah je približno enaka), zato veljata orjaška in velika droplja ne samo za največji vrsti med dropljami, temveč tudi za najtežji še živeči leteči ptici, pri čemer je orjaška droplja druga največja afriška ptica za nojem. Večji samci nekaterih drugih vrst, kot so kodrasti pelikan (Pelecanus crispus), andski kondor (Vultur gryphus) in labod trobentač (Cygnus buccinator), lahko dosežejo podobne povprečne mase, a so razlike med spoloma pri teh vrstah manj izrazite. Razen 23 kg težkega laboda grbca (Cygnus olor), največja teža velikih dropelj presega vse druge leteče ptice. Druge leteče afriške ptice (razen redkih potepuških pelikanov in jastrebov v skrajni severni Afriki) imajo povprečno maso med spoloma primerljivo z orjaško dropljo, in sicer rožnati pelikan (Pelecanus onocrotalus) in kapski jastreb (Gyps coprotheres), medtem ko je puranji žerjav (Grus carunculatus) nekoliko zaostaja. Samica orjaške droplje tehta povprečno od 4,8 do 6,1 kg, s celotnim razponom od 3 do 7 kg. Samice nominalne podvrste (35 primerkov) v Namibiji so v povprečju tehtale 5,62 kg, medtem ko so samice podvrste A. k. struthiunculus tehtale povprečno 5,9 kg. Dolžina samic je od 90 do 112 cm, njihov razpon kril pa od 177 do 220 cm.Collar, N. and E. F. J. Garcia (2020). Kori Bustard (Ardeotis kori), version 1.0. In Birds of the World (J. del Hoyo, A. Elliott, J. Sargatal, D. A. Christie, and E. de Juana, Editors). Cornell Lab of Ornithology, Ithaca, NY, USA. Standardne mere samca so: širina krila od 69,5 do 83 cm, rep meri od 35,8–44,7 cm, kljun od 9,5 do 12,4 cm in kračnica od 20 do 24,7 cm. Medtem so standardne mere samice: širina krila od 58,5 do 66,5 cm, rep od 30,7 do 39,5 cm, kljun od 7 do 10,4 cm in kračnica od 16 do 19,5 cm.Johnsgard, Paul A. 1990. Bustards: Stalkers of the Dry Plains. Zoonooz 63(7): 4-11. Telesna teža lahko zelo variira glede na količino padavin.Liversidge, R. 1991. The Birds Around Us - Birds of the Southern African Region. Fontein Publishing Company (Pty) Ltd., Parklands.
Podobne vrste Velikost in temni čop sta na splošno značilni lastnosti orjaške droplje v primerjavi z drugimi vrstami dropelj .Sinclair I., Hockey P. & Tarboton W. 1997. Sasol Birds of Southern Africa. Struik Publishers (Pty) Ltd., Cape Town. Vzhodna Afrika pa ima največjo raznolikost dropelj na svetu, vključno z nekaterimi drugimi precej velikimi vrstami, kar lahko povzroči zmedo pri določanju. Orjaška droplja se od kafrske (Neotis denhami) in Ludwigove droplje (Neotis luwigii), s katerima se včasih prehranjujejo, loči po bolj sivi obarvanosti ter po odsotnosti rjavo-rdečega zatilja in zgornjega dela hrbta. Med letom jo je mogoče ločiti od obeh teh nekoliko manjših vrst po enakomerno sivih zgornjih krilih brez belih lis. Tako Stanleyjeva kot Ludwigova droplja nimata temnega čopa, značilnega za orjaško dropljo. Zelo podobna in skoraj enako velika je orjaški droplji sorodna arabska droplja (Ardeotis arabs), kljub svojemu imenu sega tudi v Vzhodno Afriko. Arabska droplja se razlikuje po belih konicah krilnih peres, bolj rjavem hrbtu in drobnih vzorcih na vratu. Prav tako pa nima črne osnove vratu in črne lise na krilnih peresih, ki so značilne za orjaško dropljo.
Razširjenost in habitat
Orjaška droplja je razširjena po vsej južni Afriki, razen v gosto poraslih gozdnatih območjih. Pogosta je v Bocvani in Namibiji, segajo v južno Angolo ter deloma v jugozahodno Zambijo. V Zimbabveju je na splošno redka, a lokalno pogosta, zlasti na osrednji planoti. Njeno območje razširjenosti se nadaljuje vzdolž doline reke Limpopo v južni Mozambik in v vzhodni nižinski del Južne Afrike. V Južni Afriki je sicer redka v pokrajinah Free State, North West in Northern Cape, a se pojavlja proti jugu v notranjosti pokrajin Western in Eastern Cape. Na obalnih nižinah vzdolž južne in vzhodne Južne Afrike ter v visokogorskih območjih jih ni. Ta vrsta je pogosta v Tanzaniji, zlasti v narodnih parkih Ngorongoro, Kitulo in Serengeti. Geografsko ločena populacija se pojavlja tudi v puščavah in savanah severovzhodne Afrike. Tu vrsta sega od skrajnega jugovzhodnega Južnega Sudana, severne Somalije, Etiopije do vse Kenije (razen obalnih regij), pa vse do Tanzanije in Ugande.Sinclair I. & Ryan P. 2003. A comprehensive illustrated field guide : Birds of Africa south of the Sahara. Struik Publishers, Cape Town. Kenija ima verjetno največjo populacijo orjaških dropelj na svetu, v North Eastern Province so lahko celo zelo številne. Vrsta je na splošno stalnica v svojem območju razširjenosti,vendar se občasno nomadsko premika glede na padavine.Ginn P.J., McIlleron W.G. & Milstein P. le S. 1989. The Complete Book of southern African birds. Struik Winchester, Cape Town.
Ta vrsta se pojavlja na odprtih travnatih območjih, za katere so pogosto značilna peščena tla, zlasti na sipinah Kalaharija, kjer raste nizka trava v bližini osamljenih dreves ali grmov. Najdemo jo na planotah, suhih planjavah, traviščih visokih planot (Highveld), v suhem grmičevju, redko porasli savani, odprtem suhem grmičevju in v polpuščavah.Maclean, G.L. 1993. Robert's Birds of Southern Africa. Sixth Edition. John Voelcker Bird Book Fund, Cape Town. Na območjih, kjer živi orjaška droplja, letna količina padavin znaša le med 100 in 600 mm. Za gnezdenje izbira savane na območjih z redko travnato odejo ter razpršenimi drevesi in grmovnicami, včasih pa gnezdi tudi na gričevnatem terenu.Tarboton W. 2001. A Guide to the Nests and Eggs of Southern African Birds. Struik Publishers (Pty) Ltd., Cape Town. Pogosto sledijo požarom ali čredam kopitarjev, da bi pobirale hrano med kratkimi travami. Najdemo jih lahko tudi na obdelovalnih površinah, zlasti na pšeničnih poljih z nekaj raztresenimi drevesi. Te droplje ne najdemo v gostih gozdovih, ker potrebuje veliko odprtega prostora za vzlet. Na sušnih traviščih jo pogosto najdemo ob suhih strugah rek, kjer skupine dreves nudijo senco v vročini dneva.
Vedenje
Orjaške droplje večino časa preživijo na tleh, do 70 % časa hodijo peš, čeprav občasno iščejo hrano tudi v nizkih grmih in drevesih. Gre za zelo pozorne in previdne ptice. Njihovo vedenje je različno in običajno so plašne in se ob prvem znaku nevarnosti razbežijo ali skrijejo; včasih so lahko popolnoma neustrašne do ljudi. Hodijo počasi in previdno in ko zaznajo vsiljivca, se neopazno umaknejo z glavo, nagnjeno pod nenavadnim kotom med 45° in 60°. Ker je velika in težka ptica, se le redko odloči za let. Ob nevarnosti najprej steče, nato pa z močnimi udarci kril poletí, če je ogrožena. Ko je v zraku, leti počasneje in enakomerno, z iztegnjenim vratom in pokrčenimi nogami. Običajno ostane nizko in kmalu ponovno pristanejo. Pri pristajanju ohrani krila razprta in jih zloži šele, ko se upočasni do hitrosti hoje. Orjaške droplje nimajo žleze oljnice, zato proizvajajo prah, s katerim čistijo perje. Pogosto se sončijo in kopljejo v prahu. Večinoma so stalnice, a občasno se nomadsko selijo glede na padavine. Te lokalne selitve potekajo ponoči, vendar niso bile kartografirane. V narodnem parku Etosha so zabeležili, da so te ptice prepotovale do 85 km od gozdov mopane do odprtih travnikov in se naslednjo sezono vrnile nazaj. Poskus satelitskega označevanja enega samca v Keniji je pokazal selitev vzdolž Riftne doline med Tanzanijo in jugovzhodnim Južnim Sudanom.Njoroge, P. and Launay, F.. 1998. Satellite Tracking of Kori bustards Ardeotis kori in Kenya. Scopus 20: 19-22. Poleg tega se odrasli in mladi samci selijo po gnezditveni sezoni, medtem ko se zdi, da samice tega ne počnejo.
Oglašanje sličica|A kori bustard taking a dust or sand bath