Lastovičja zlatovranka (znanstveno ime Coracias caudatus) je afriška ptica iz družine zlatovrank (Coraciidae). Široko je razširjena v podsaharski Afriki, občasno pa se pojavi tudi na južnem delu Arabskega polotoka. Najraje živi v odprtih gozdovih in savanah, redkeje pa na območjih brez dreves. Običajno jo vidimo posamič ali v parih, ko sedi na vrhovih dreves, drogov drugih razglednih mestih, od koder opazuje žuželke, dvoživke in manjše ptice, ki se premikajo po tleh. Gnezdi v naravni duplini drevesa, kjer samica izleže 2 do 4 jajca. Valita pa oba starša, ki sta izredno agresivna pri obrambi gnezda, tudi pred večjimi pticami, kot so ujede. Med gnezditveno sezono samec poleti visoko v zrak, nato pa se spušča v strme padce in zavoje, pri tem pa oddaja ostre, hreščeče krike. Samci in samice so si po obarvanosti podobni, mladiči pa nimajo podaljšanih repnih peres, značilnih za odrasle. Ta vrsta neuradno velja za nacionalno ptico Kenije.
Taksonomija in sistematika Lastovičjo zlatovranko je prvi znanstveno opisal švedski naravoslovec Carl Linnaeus leta 1766 v dvanajsti izdaji svojega dela Systema Naturae, kjer ji je dodelil dvočlensko ime Coracias caudata. Linnaeus je svoj opis temeljil na na ptico z imenom »Le Rollier d’Angola«, ki jo je leta 1760 opisal in ilustriral francoski zoolog Mathurin Jacques Brisson. Vrstni pridevek caudatus izhaja iz latinščine in pomeni »z repom« oziroma »repati«.
Lastovičja zlatovranka je ena od devetih vrst v rodu Coracias, skupine, ki naseljujejo odprte gozdove in savane zahodne Evrazije in Afrike.
Priznani sta dve podvrsti: C. c. caudatus Linnaeus, 1766, ki jo najdemo od osrednje Kenije do severne Južne Afrike in zahodno do atlantskih obal Namibije in Angole C. c. lorti Shelley, 1885 je bila prvotno opisana kot ločena vrsta. Razširjena je od Eritreje do zahodne Somalije in severovzhodne Kenije. Čeprav se njuna gnezditvena območja ne stikajo (nista parapatrični), ni dokazov o vedenjskih ali ekoloških razlikah, ki bi podpirali obravnavanje podvrste C. c. lorti kot ločeno vrsto.
Opis
V naravi te močne ptice z velikimi glavami pogosto sedijo same na drevesu na travnati jasi, kjer so zaradi svoje izjemno pisanega perja skoraj nezamenljive. Pri nominalni podvrsti C. c. caudatus (lastovičja zlatovranka) je grlo svetlo vijolično, ki prehaja v temnejše vijolične prsi. Od temena do hrbta je perje olivne barve, lica pa vijolično-rjavkasta. Pri podvrsti C. c. lorti pa je zgornji del telesa od teme do hrbta zelenkasto moder namesto oliven, prsi pa modre. Grlo je vijolično, pri nekaterih osebkih pa ima trebuh rjavkasto ali vijolično obarvane lise. Obe podvrsti imata dolga, črne zunanja repna peresa, ki jih pri mladičih ni. Spola se po videzu ne razlikujeta, čeprav so samci lahko nekoliko večji od samic. Pri mladičih, nedoraslih in odraslih je največje krilno pero (alula) temno modro, primarna pokrivna peresa so azurno modra. Mladiči imajo grlo in prsi rjavkasto rdečkaste s svetlimi progami. Nedorasli osebki imajo svetlejše rjave prsi z nekaj vijoličnimi peresi.
Povprečna teža je 104 grame, dolžina pa se giblje od 36 do 38 centimetrov (vključno z 8–9 cm dolgima repnima peresoma). Te akrobatske letalke imajo povprečni razpon kril od 50 do 58 cm. Edinstvena za zlatovranke (družina Coraciidae) so sindaktilna stopala, v katerem sta drugi in tretji prst zraščena.Miller R. E., Fowler M. E., 2014. Fowler's Zoo and Wild Animal Medicine, (8). pp. 225–228.
Lahko jih zamenjamo z elegantnejšo abesinsko zlatovranko, ki živi v kenijski kotlini Turkanskega jezera, ki pa ima temno modra zgornja repna peresa, azurna prsa in značilno lopataste konice repnih peres.
Oglašanje Klic lastovičje zlatovranke je oster, žagajoč zvok »rak rak rak«, ki ga ptica oddaja med letom. Običajno pa poje, ko ptica sedi na veji ali drogu.Soderstrom B, Reid R. 2010. Abandoned Pastoral Settlements Provide Concentrations of Resources for Savannah Birds. Acta Oecologica. 36:184–190
Razširjenost in habitat
Lastovičjo zlatovranko najdemo po vsej vzhodni in južni Afriki, od obale Rdečega morja v Eritreji preko vzhodne Afrike (vključno z Zanzibarjem) do južne Afrike, kjer se pogosto pojavlja v Namibiji (razen puščave Namib), Bocvani, Zimbabveju in severovzhodni Južni Afriki. Pojavlja se od morske gladine do okoli 2.000 metrov nadmorske višine ali višje.
Nominalna podvrsta C. c. caudatus ni selivka, vendar se po gnezdenju razprši v miombo gozdove ali na peščena območja, nato pa se ob začetku deževne dobe vrne na območja gnezdenja. Njena sorodnica, C. c. lorti se seli iz severovzhodne Kenije proti severozahodni Somaliji, kjer gnezdi od poznega aprila do sredine septembra. Slednja podvrsta se občasno pojavi tudi v Eritreji, Omanu in v Jemnu. Lastovičja zlatovranka je najbolj številčna v Keniji, čeprav je danes manj pogosta kot nekoč.
Obe podvrsti živita v odprtih savanskih habitatih z raztresenimi drevesi in grmovnicami, saj ptice za prehranjevanje in gnezdenje potrebujejo višja sedišča. Manj pogosto se pojavljajo v rečni vegetaciji ali v redkem gozdu, včasih pa se pojavijo tudi v polpuščavskih stepah. Pojavijo se lahko tudi na odprtih travnikih, kjer izkoristijo vsako dvignjeno mesto kot razgledno točko. Na zavarovanih območjih so lastovičje zlatovranke pogosto vidne ob cestah, še posebej med požari, ko iz skrivališč bežijo žuželke in manjše živali, ki jih ptice zlahka ulovijo. Kljub temu pa se izogibajo območjem na katerga vpliva človek in jih ne najdemo v mestnih ali podeželskih območjih, razen če so ta zapuščena. Zunaj zavarovanih območij, kot so narodni parki, jih je mogoče občasno opaziti, predvsem ko kmetje požigajo zemljo za kmetovanje.Gottschalk T. K., Ekschmitt K., Bairlein F. 2007. Relationships Between Vegetation and Bird Community Composition in Grasslands of the Serengeti. African Journal of Ecology. 45(4):557-565 Takrat ptice izkoristijo priložnost za lov žuželk in drugih nevretenčarjev, ki se ob požarih razbežijo.
Vedenje in ekologija Razmnoževanje
Obe podvrsti sta verjetno monogamni in gnezdita posamično. Spolov med seboj ni mogoče zlahka razlikovati, razkazovalno vedenje pa ni jasno povezano ne s samcem ne s samico. Pari branijo svoje gnezdo in eden od njiju pogosto izvaja valovit let kot znak opozorila vsiljivcem ali za odvračanje plenilcev. Med dvorjenjem lastovičja zlatovranka poleti visoko v zrak, nato se z zaprtimi krili nagne naprej in hitro spusti proti tlom. Pri največji hitrosti se večkrat zavrti levo in desno ter pri tem oddaja hrapav, glasen klic »kaaa, kaarsh«, nato pa se ponovno dvigne. Prikaz se lahko konča s kratkim, hreščečim smehom.
Podvrsta C. c. lorti gnezdi v Somaliji od konca aprila do sredine septembra, medtem ko podvrsta C. c. caudatus gnezdi v različnih letnih časih, odvisno od lokacije. Gradijo ravna gnezda iz trave v drevesih opičjega kruhovca, odmrlih kokosovih palmah, kazuarinovkah ali v drevesih Terminalia. Gnezdo je v duplini približno približno 5 metrov od tal ali celo ob strani termitnjaka. Duplin ptice ne izdolbejo same,temveč uporabijo zapuščena gnezda žoln ali vodomcev.
V Somaliji lastovičje zlatovranke običajno izležejo tri do štiri jajca v eni gnezditveni sezoni, medtem ko se južni Afriki povprečna velikost gnezda giblje od dveh do štirih jajc. Samica in samec izmenično valita jajca 22 do 24 dni. Mladiči se izvalijo goli in nebogljeni (gnezdomci) ter so popolnoma operjeni po približno 19 dneh.
Prehrana Prehrana lastovičje zlatovranke je sestavljena iz členonožcev in majhnih vretenčarjev, vključno s talnimi žuželkami, pajki, škorpijoni, stonogami in dvojnonogami, polži in različnimi majhnimi vretenčarji, vključno z majhnimi pticami. Počasneje se premikajoči kuščarji, kameleoni in kače ter slepe vrste Afrotyphlops in Leptotyphlops, so jim pogosto plen, zlasti ko prečkajo ceste. V Vzhodni Afriki se pridružijo drugim pticam, ki čakajo na plen z opazovalnih mest, kot so srakoper Lanius dorsalis in muhar Melaenornis pallidus, ko izkoriščajo travniške požare, ki preženejo plen na odprto. V Južni Afriki jih pogosto opazijo v družbi škarnikov, štorkelj, lastovk in legatov, ko požigi trav preženejo majhne živali na ceste.
Ker se prehranjujejo predvsem s talnim plenom, običajno sedijo na višjem mestu (pogosto celo na hrbtih velikih rastlinojedih sesalcevMikula P., Hadrava J., Albrecht T., Tryjanowski P. (2018) Large-scale assessment of commensalistic–mutualistic associations between African birds and herbivorous mammals using internet photos. PeerJ 6:e4520 https://doi.org/10.7717/peerj.4520) od koder opazujejo okolico. Ko opazijo plen, se hitro spustijo in ga zgrabijo s kljunom. Manjši plen pojedo na tleh, večjega pa odnesejo na opazovalno mesto, kjer ga udarjajo, dokler ga ne razkosajo..
Status Po podatkih Svetovne zveze za varstvo narave in naravnih virov (IUCN) je lastovičja zlatovranka najmanj ogrožena vrsta. K tej oceni prispevata veliko območje razširjenosti in stabilna velikost populacije.
Sklici
Zunanje povezave
Other photos at the Mangoverde World Bird Guide
Kategorija:Zlatovranke Kategorija:Taksoni, opisani leta 1766 Kategorija:Ptiči Afrike