Noj (znanstveno ime Struthio) je rod ptičev neletalcev iz reda nojevcev. Je del infrarazreda Palaeognathae, raznolike skupine neletečih ptic, znanih tudi kot staročeljustnice. Obstajata dve danes živeči vrsti noja: navadni noj in somalski noj.

Opis Noji so največje in najtežje živeče ptice. Odrasli navadni noji tehtajo med 63,5 in 145 kg in znesejo jajca, ki so največja med vsemi kopenskimi živalmi.Del Hoyo, Josep, et al. Handbook of the birds of the world. Vol. 1. No. 8. Barcelona: Lynx edicions, 1992. Z zmožnostjo teka s hitrostjo do 70 km/h,, so hkrati tudi najhitrejše ptice na kopnem. Redijo jih po vsem svetu, predvsem na Filipinih in v Namibiji, največ pa v Južni Afriki, kjer pridelajo približno 70 % vseh nojevih izdelkov. Iz nojev pridobivajo usnje, ki je zelo cenjeno in perje, ki se uporablja kot okras pri svečanih opravah. Nojeva jajca in meso ljudje uporabljajo za prehrano že tisočletja, iz maščobe pa pridobivajo tudi nojevo olje.

Taksonomska zgodovina Rod Struthio je prvi opisal Carl Linnaeus leta 1758. Sprva so Linne in drugi zgodnji taksonomisti v ta rod uvrščali tudi emuja, nanduja in kazuarja, dokler jih niso pozneje uvrstile v lastne rodove. Somalskega noja(Struthio molybdophanes) je večina strokovnjakov nedavno priznala kot ločeno vrsto, medtem ko nekateri še vedno proučujejo dokaze.

Evolucija Družina Struthionidae spada v red Struthioniformes, skupino ptic staročeljustnic, ki so se prvič pojavile v zgodnjem eocenu. V ta red so sodile različne neletajoče vrste, razširjene po severni polobli (Evropa, Azija in Severna Amerika) v času eocena. Najbližji sorodniki Struthionidae znotraj reda so Ergilornithidae, ki so znani od poznega eocena do zgodnjega pliocena v Aziji. Zato je najverjetneje, da Struthionidae izvirajo iz Azije.

Najstarejši fosili iz tega rodu izvirajo iz zgodnjega miocena in so stari približno 21 milijonov let. Našli so jih v Namibiji, zato se domneva, da izvirajo iz Afrike. Do srednjega in poznega miocena (pred 5–13 milijoni let) so se noji razširili po Evraziji. Fosilne vrste nojev iz Afrike so precej dobro poznane, medtem ko so azijske vrste manj jasne, saj temeljijo večinoma na nepopolnih ostankih. Zato so njihove medsebojne povezave in odnos do afriških nojev ne povsem jasne. V Indiji, Mongoliji in na Kitajskem so noji izumrli šele ob koncu oz. po koncu zadnje ledene dobe. Njihovo nekdanjo prisotnost dokazujejo tudi upodobitve nojev na prazgodovinski kitajski keramiki in petroglifih.Doar, B.G. (2007) "Genitalia, Totems and Painted Pottery: New Ceramic Discoveries in Gansu and Surrounding Areas" . China Heritage Quarterly

Razširjenost in habitat Danes živijo noji v naravi samo v Afriki, kjer se pojavljajo v številnih odprtih sušnih in polsušnih habitatih, kot so savane in Sahel, severno in južno od ekvatorialnega gozdnega območja. Somalski noj je razširjen na območju Afriškega roga, saj se je razvil izolirano od navadnega noja zaradi geografske pregrade Velikega tektonskega jarka. Na nekaterih območjih se poleg somalskega noja pojavlja tudi masajski noj, podvrsta navadnega noja, vendar jima vedenjske in ekološke razlike preprečujejo križanje. Arabske noje v Mali Aziji in Arabiji so do sredine 20. stoletja iztrebili z lovom, v Izraelu pa so poskusi uvedbe severnoafriških nojev, da bi izpolnili njihovo ekološko vlogo, propadli. Pobegli navadni noji v Avstraliji so ustvarili podivjane populacije.

Vrste

V tem rodu je znanih devet vrst, od katerih jih je sedem izumrlo. Leta 2008 je bil S. linxiaensis prenesen v rod Orientornis. Tri dodatne vrste, S. pannonicus, S. dmanisensis in S. transcaucasicus, so bile leta 2019 prenesene v rod Pachystruthio.

Prepoznanih je še nekaj dodatnih izumrlih oblik, ki so opisane samo kot ihnotaksoni (klasificirani glede na fosilne sledove, kot so odtisi stopal, in ne dele telesa) in njihova povezava s tistimi, ki so opisani po značilnih kosteh, je sporna.

Vrste so: Prazgodovina †Struthio barbarus Arambourg 1979 †Struthio brachydactylus Burchak-Abramovich 1939 (pliocen, Ukrajina) †Struthio chersonensis (Brandt 1873) Lambrecht 1921 (pliocen SV Evropa do ZC Azija) – oospecies †Struthio coppensi Mourer-Chauviré et al. 1996 (zgodnji miocen, Elizabethfeld, Namibija) †Struthio daberasensis Pickford, Senut & Dauphin 1995</small> (zgodnji do srednji pliocen, Namibija) – oospecies †Struthio epoasticus Bonaparte 1856 †Struthio kakesiensis Harrison & Msuya 2005 (zgodnji pliocen, Laetoli, Tanzanija) – oospecies †Struthio karingarabensis Senut, Dauphin & Pickford 1998 (pozni miocen do zgodnji pliocen, JZ in osrednja Afrika) – oospecies(?) †Struthio oldawayi Lowe 1933 (pozni pleistocen, Tanzanija) – morda podvrsta S. amelus †Struthio orlovi Kuročkin & Lungo 1970 (pozni miocen, Moldavija) †Struthio wimani Lowe 1931 (zgodnji pliocen Kitajska in Mongolija)

Pozni pleistocen–holocen †Struthio anderssoni Lowe 1931, East Asian ostrich (Late Pleistocene of China to Mongolia) †Struthio asiaticus Brodkorb 1863, azijski noj (zgodnji pliocen do zgodnji holocen Centralne Azije do Kitajske? in Maroko) Struthio camelus, navadni noj Struthio camelus camelus, severno afriški Struthio camelus massaicus, masajski noj Struthio camelus australis, južno afriški noj †Struthio camelus syriacus, arabski noj Struthio molybdophanes, somalski noj

Sklici

Splošne reference Andersson, Johan Gunnar (1923). On the occurrence of fossil remains of Struthionidae in China. In: Essays on the cenozoic of northern China. Memoirs of the Geological Survey of China (Peking), Series A, No. 3, pp. 53–77. Peking, China: Geological Survey of China. Andersson, Johan Gunnar (1943). "Researches into the prehistory of the Chinese". Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities. 15: 1–300, plus 200 plates. BirdLife International (2012). "The BirdLife checklist of the birds of the world, with conservation status and taxonomic sources". Archived from the original (xls) on 25 December 2011. Retrieved 16 Jun 2012. Brands, Sheila (14 Aug 2008). "Taxon: Genus Struthio". Project: The Taxonomicon. Retrieved 12 Jun 2012. Davies, S. J. J. F. (2003). "Ostriches". In Hutchins, Michael (ed.). Birds I Tinamous and Ratites to Hoatzins. Grzimek's Animal Life Encyclopedia. Vol. 8 (2nd ed.). Farmington Hills, MI: Gale Group. p. 99. ISBN 978-0-7876-5784-0. Gill, F.; Donsker, D (2012). "Ratites". IOC World Bird List. WorldBirdNames.org. Retrieved 13 Jun 2012. Gray, George Robert (1855). Catalogue of the Genera and Subgenera of Birds contained in the British Museum. London, UK: Taylor and Francis. p. 109. Hou, L.; Zhou, Z.; Zhang, F.; Wang, Z. (Aug 2005). "A Miocene ostrich fossil from Gansu Province, northwest China". Chinese Science Bulletin. 50 (16): 1808–1810. Bibcode:2005ChSBu..50.1808H. doi:10.1360/982005-575. ISSN 1861-9541. S2CID 129449364. Janz, Lisa; et al. (2009). "Dating North Asian surface assemblages with ostrich eggshell: Implications for palaeoecology and extirpation". Journal of Archaeological Science. 36 (9): 1982–1989. doi:10.1016/j.jas.2009.05.012. "Seagull Publishers:: K-8 segment | Books | Practice manuals". Seagull Learning – A Unit of Seagull Publishers Private Limited. 7.

Kategorija:Noji Kategorija:Ptiči neletalci Kategorija:Ptiči Afrike Kategorija:Rodovi ptičev Kategorija:Ratiti