Castel Nuovo ("Novi grad"), pogosto imenovan Maschio Angioino (italijansko za "Anžujski stolp"), je srednjeveški grad pred trgom Piazza Municipio in mestno hišo (Palazzo San Giacomo) v središču Neaplja, Kampanija, Italija. Zaradi svoje slikovite lege in impozantne velikosti je grad, ki je bil prvič postavljen leta 1279, ena glavnih arhitekturnih znamenitosti mesta. Do leta 1815 je bil sedež neapeljskih kraljev, aragonskih in španskih kraljev.
Je sedež Neapeljskega društva za domovinsko zgodovino in neapeljskega odbora Inštituta za zgodovino italijanskega Risorgimenta. V kompleksu je tudi mestni muzej, ki vključuje Palatinsko kapelo ter muzejske poti v prvem in drugem nadstropju.
Zgodovina Izvor in dinastija hiše Anžu Za gradnjo nekdanjega jedra, ki se je danes deloma ponovno pojavilo po restavratorskih in arheoloških raziskovalnih delih, je zaslužna pobuda Karla I. Anžujskega, ki je leta 1266 premagal Hohenstaufne, se povzpel na prestol Sicilije in vzpostavil prenos prestolnice iz Palerma v mesto Neapelj.Mura e castelli di Napoli, Pubblicomit, 1999
Prisotnost zunanje monarhije je mestno načrtovanje Neaplja postavila okoli središča kraljeve oblasti, ki je predstavljalo alternativno urbano jedro, ki ga tvorita pristanišče in dva glavna gradova, ki sta ob njem, Castel Capuano in Castel dell'Ovo. To razmerje med kraljevim dvorom in urbanističnim načrtovanjem se je pokazalo že pri Frideriku II., svetem rimskem cesarju, ki je v 13. stoletju v švabskem statutu večjo pozornost namenil gradovom, ki so zanemarili mestno obzidje. Obema obstoječima gradovoma so Anžujci dodali glavni, Castel Nuovo (Chastiau neuf), ki ni bil le utrdba, ampak predvsem njihova veličastna palača.
Kraljeva rezidenca Neaplja je bila do takrat Castel Capuano, vendar je bila normanska starodavna trdnjava ocenjena kot neustrezna za funkcijo in je kralj želel zgraditi nov grad blizu morja.
Projekt je zasnoval francoski arhitekt Pierre de Chaulnes, gradnja Castrum Novum se je začela leta 1279, da bi jo končali le tri leta pozneje, v zelo kratkem času glede na tehnike gradnje obdobja in celotno velikost dela. Vendar kralj tam nikoli ni živel: po vojni sicilijanskih večernic, ki je Anžujce stala krone Sicilije, ki jo je osvojil Peter III. Aragonski in drugih dogodkih, je nova palača ostala neuporabljena do leta 1285, leto smrti Karla I.
Neapeljsko kraljestvo vladavina Anžujcev Novi neapeljski kralj Karel II. Anžujski se je z družino in dvorom preselil v novo rezidenco, ki jo je povečal in olepšal. V času njegove vladavine je bil Sveti sedež še posebej povezan z Anžujsko hišo, v burnem odnosu, ki ga bodo tudi v naslednjih letih zaznamovali pritiski, zavezništva in nenehni razdori. 13. decembra 1294 je bila glavna dvorana Castel Nuovo prizorišče slavne abdikacije papeža Celestina V. (puščavnik Pietro da Morrone) s papeškega prestola, ki ga je Dante Alighieri imenoval velika zavrnitev in naslednjega 24. decembra v isti dvorani je svet kardinalov izvolil Benedetta Caetanija, ki si je prevzel ime papež Bonifacij VIII. in takoj preselil svoj sedež v Rim, da bi se izognil vmešavanju družine Anžu.
Z vzponom Roberta I. Neapeljskega na prestol leta 1309 je grad, ki ga je obnovil in razširil, postal izjemno kulturno središče, saj je zaradi njegovega pokroviteljstva in njegove strasti do umetnosti in literature Castel Nuovo gostil pomembne osebnosti kulture tistega časa, kot sta pisatelja Petrarka in Giovanni Boccaccio, ki sta bivala tukaj, medtem ko so bili najslavnejši slikarji tistega časa, ki so jih poklicali, da so poslikali njegove stene Pietro Cavallini, Montano d'Arezzo in predvsem Giotto, ki je leta 1332 poslikal Palatinsko kapelo.Napoli e i suoi castelli tra storia e leggende, Del Delfino, 1989
Od leta 1343 je bila to rezidenca Ivane I. Neapeljske, ki je leta 1347 pobegnila v Francijo in ga zapustila napadom vojske ogrskega kralja Ludvika I. Prišel je maščevati smrt svojega brata Andreja, Ivaninega moža, ki so ga ubili zaradi zarote v palači, za katero je bila osumljena, da jo je spodbudila sama kraljica. Grad je bil izropan, ob vrnitvi pa je bila kraljica prisiljena v korenito prestrukturiranje. Med drugo Ludovikovo odpravo proti Neaplju se je grad, kjer je našla zavetje kraljica, napadom uprl. V naslednjih letih je utrdba doživela še druge napade: ob zavzetju Neaplja s strani Karla III. Neapeljskega in nato Ludvika II., ki ga je odštel od sina Karla III., Ladislava Neapeljskega. Slednji, ki je leta 1399 ponovno dobil prestol, je tam živel do svoje smrti leta 1414.
Ivana II. Neapeljska je nasledila svojega brata Ladislava in se povzpela na prestol kot zadnja iz rodbine Anžujcev. Kraljica, upodobljena kot razposajena, poželjiva, krvava ženska, bi v svoji niši gostila ljubitelje vseh vrst in družbenih okolij, ki bi jih celo zbrali njeni odposlanci med mladimi, čednimi ljudmi. Da bi zaščitila svoje dobro ime, se jih je Ivana II. brez obotavljanja znebila takoj, ko bi potešila svoje hrepenenje. Ravno v ta namen se že stoletja pripoveduje, da je imela kraljica v gradu skrivna vrata: njene ljubimce so, ko so izčrpali svojo nalogo, vrgli v vodnjak, kjer so jih požrle morske pošasti. Po legendi naj bi bil to krokodil iz Afrike v grajski ječi po prečkanju Sredozemskega morja, storilec grozljive smrti Ivaninih ljubimcev.
Aragonska vladavina
Leta 1443 je Alfonso V. Aragonski, ki je osvojil neapeljski prestol, v gradu ustanovil dvor, ki bi lahko konkuriral florentinskemu dvoru Lorenza Medičejskega. Trdnjava je bila popolnoma obnovljena v sedanji obliki in ohranila svojo funkcijo kot središče kraljeve moči.
Kralj Alfonso V. je prestrukturiranje anžujske trdnjave-palače zaupal majorčanu arhitektu Guillemu Sagreri, ki jo je prezidal v katalonsko-majorško-gotskem slogu. Pet okroglih stolpov, od katerih so štirje vključevali prejšnjo anžujsko konstrukcijo s kvadratnim tlorisom, primernim za podporo udarcem takratnih pušk, je ponovilo obrambno vlogo gradu. Pomen palače kot središča kraljeve moči so namesto tega poudarili z obnovo glavnih vrat v obliki slavoloka, mojstrovine neapeljske renesančne arhitekture in dela Dalmatinca Francesca Laurane, skupaj s številnimi umetniki različnih izvorov. Dela so potekala od leta 1453 in se končala šele po kraljevi smrti leta 1479.
Vladavina Ferdinanda I. Neapeljskega V Dvorani baronov je bil epilog slavne zarote baronov, vojne proti neapeljskemu kralju Ferdinandu I., sinu Alfonsa V., mnogih plemičev, ki sta jih vodila Antonello Sanseverino, princ Salerna in Francesco Coppola, grof. iz Sarna. Leta 1486 je kralj v to sobo povabil vse zarotnike pod pretvezo poročne zabave, kar je pomenilo premagovanje sovražnosti in dokončno spravo. Baroni so prišli, toda kralj je svojim vojakom ukazal, naj zaprejo vrata, jih aretiral in mnoge od njih, vključno s Coppolo in njegovimi sinovi, kaznoval s smrtno obsodbo.Napoli aragonese tra castelli, vicoli e taverne, Editrice Electa, 1999
Zarota baronov Zarota baronov je bilo gibanje reakcije proti politiki centralizacije države, ki jo je sprejela nova suverena rodbina Neaplja, to so bili Aragonci. Tožbe proti Ferdinandu I. Neapeljskemu so bile, da so ti začeli obnavljati naseljena območja, jih odvzeli iz lastnine baronov in jim oskrbeli premoženje aragonskega dvora. Pravzaprav je bil manever kraljeva pridobitev moči.
Notranji boj med baroni in rodbino je potekal na političen in prikrit način in je dokončno dosegel vrhunec leta 1487 v istoimenski dvorani Castel Nuovo. Ferdinand I. Neapeljski se je znašel med svojim prestolom pred baroni, ki jih je premagal v spretnosti in zvitosti po zarotah, morilcih in dvojnih igrah.
Španska vladavina Grad je ponovno izropal Karel VIII. Francoski med svojim pohodom leta 1494. Najprej s padcem Ferdinanda II. Neapeljskega (1496) in pozneje Friderika I. Neapeljskega (1503) je bilo Neapeljsko kraljestvo priključeno Kraljevini Španiji pod Ferdinandom II. Aragonskim, ki je ustanovil podkraljestvo Neapelj. Castel Nuovo je zaradi svojega strateško pomembnega položaja izgubil funkcijo kraljeve rezidence in postal sedež vojaške posadke. Vendar pa je gostil španske kralje, ki so prišli na obisk v Neapelj, kot je Karel V., sveti rimski cesar, ki je tam živel kratek čas leta 1535. Grad je ostal rezidenca španskega vicekralja do začetka 17. stoletja, ko ga je nadomestila nova palača (zdaj Kraljeva palača v Neaplju).
Grad je ponovno uredil princ Karel Bourbonski, bodoči Karel III. Španski, ki se je leta 1734 povzpel na prestol v Neaplju, vendar je izgubil vlogo kraljeve rezidence v korist novih kraljevih palač, ki so se začele graditi v samem Neaplju in njegovi okolici (kraljeva palača v Neaplju na trgu Piazza del Plebiscito, palača Capodimonte, palača Portici in kraljeva palača v Caserti in postala v bistvu simbol zgodovine in veličine Neaplja.Il Maschio Angioino, De Feo Italo, Azienda Autonoma di cura e Turismo, 1969
Neapeljska republika
Zadnji pomemben dogodek sega v leto 1799, ko je bilo razglašeno rojstvo Partenopske republike (Neapeljske republike). Zadnjič ga je leta 1823 prenovil Ferdinand I. Dveh Sicilij, kasneje pa je gostil "topniški arzenal" in "pirotehnično pisarno", in bil leta 1837 ocenjen kot bolj preudaren prenos tovarne orožja Torre Annunziata.
20. stoletje V 1920-ih je bila narejena široka paleta cvetličnih vrtov, ki so potekali ob Maschio Angioino: v prvih mesecih leta 1921 je grof Pietro Municchi, takratni inženir za urbano dekoracijo, predstavil mestnemu svetu predlog za izolacijo Castel Nuovo.
Končno je italijanska država pridobila celoten grad za civilne namene, dela so se začela leta 1923 in so vplivala tudi na tovarne in skladišča, zgrajene v bližini trga namesto porušenih bastijonov: že naslednje leto so odstranili vse različne stavbe in ustvarili esplanado. kjer so bili zgrajeni vrtovi ob strani sedanje ulice Vittorio Emanuele III.
Rešena so bila le vrata citadele, prvotni aragonski dostop do kompleksa, ki ga je leta 1496 obnovil Friderik Neapeljski (kar dokazuje njegov emblem na loku): izoliran in popačen zaradi svoje funkcije, je viden med trgom s cvetličnim vrtom ob Via Vittorio Emanuele III. Dela v zvezi z obnovo gradu, ki je sčasoma odpravila številne nadgradnje, so trajala do leta 1939.
Ljudje, ki so živeli v gradu Castel Nuovo je bil v svoji zgodovini večkrat uporabljen kot začasno bivališče za gostovanje slavnih osebnosti, ki so prihajale v Neapelj kot gostje kraljevega dvora ali na uradni obisk.Maschio Angioino Incarta, Incarta, 1996
Med glavnimi osebnostmi so poleg neapeljskih, aragonskih in španskih monarhov: Giovanni Boccaccio, Giotto, papež Bonifacij VIII., papež Celestin V. in Francesco Petrarka.
Opis
Ponte Arco trionfale di Alfonso d'Aragona Porta bronzea d'ingresso Atrio con affresco della piazza di Madrid nel sottarco Torre Torre Torre Torre Torre Cortile Scalone in piperno Sala dei Baroni Sala dell'Armeria Balconcino catalano Cappella Palatina Loggia Cappella del Purgatorio Loggia (1 e 2 piano) Museo civico di Castel Nuovo (1 in 2 nadstropje) Večji del gradu, ki ga je rekonstruiral Alfons V. Aragonski, ima nepravilno trapezoidno zasnovo, branilo pa ga je pet velikih valjastih stolpov, štirje kriti s piperno in eden s tufom ter okronan s cinami na nosilcih. Trije stolpi na strani, obrnjeni proti tlom, kjer je vhod, so stolp San Giorgio, stolp Mezzo (ki se je zrušil ob 11.30 dne 4. avgusta 1876 Ferdinando Colonna di Stigliano, "Notizie storiche di Castelnuovo in Napoli", in "Scoperte di antichità in Napoli dal 1876 a tutto giugno 1892, con aggiunte di note storico-artistico-topografiche", Giannini, Naples, 1892, page 19) in stolp Guardia (iz od leve proti desni), medtem ko se na strani, obrnjeni proti morju, imenujeta stolp dell'Oro in stolp Beverello (od leve proti desni). Grad je obdan z jarkom, stolpi pa se dvigajo na velikih nasipih, v katerih tekstura kamnitih blokov prevzame kompleksno zasnovo, ki spominja na primere katalonske Majorke.