sličica|267x267_pik|Srp in kladivo, simbol komunizma Zgodovina komunizma obsega najrazličnejše ideologije in politična gibanja, ki si delijo temeljne teoretske vrednote skupnega lastništva bogastva, gospodarskega podjetja in lastnine. Večina sodobnih oblik komunizma vsaj nominalno temelji na marksizmu, teoriji in metodi, ki jo je v 19. stoletju načrtoval nemški filozof Karl Marx. Marksizem je kasneje pridobil široko razširjenost po večini Evrope in v koncu 19. stoletja so bili njegovi militantni zagovorniki pomembni pri številnih neuspelih revolucijah na tej celini. V istem obdobju se je povečalo tudi število komunističnih partij, ki so zavrnile oboroženo revolucijo, vendar so sprejele marksistični ideal kolektivne lastnine in brezrazredne družbe.
Čeprav je marksistična teorija predlagala, da so bila mesta, ki so najbolj primerna za socialno revolucijo, bodisi z mirnim prehodom bodisi z orožjem, industrijsko-razvite države, je bil komunizem večinoma uspešno izveden v nerazvitih in revnih državah, kot sta Rusko cesarstvo in Republika Kitajska. Leta 1917 je boljševiška stranka med rusko oktobrsko revolucijo prevzela oblast in ustanovila Sovjetsko zvezo, prvo samoproglašeno socialistično državo na svetu. Boljševiki so temeljito sprejeli koncept proleterskega internacionalizma in svetovne revolucije, saj so svoj boj videli kot mednarodni in ne zgolj regionalni vzrok. To je imelo izjemen vpliv na širjenje komunizma v 20. stoletju, saj je Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni ustanovila nove marksistično-leninistične vlade v Srednji in Vzhodni Evropi ter posredno podprla vzpon komunizma v Srednji Ameriki, Aziji in Afriki. Ključno za to politiko je bila Komunistična internacionala, znana tudi kot Kominterna, ustanovljena z namenom pomočikomunističnim partijam po vsem svetu ter spodbujanja revolucije. To je bil eden glavnih vzrokov za napetosti med hladno vojno, saj so ZDA in njihovi vojaški zavezniki globalno širjenje komunizma enačili s sovjetskim ekspanzionizmom po pooblastilu.
Do leta 1985 je tretjina svetovnega prebivalstva v takšni ali drugačni obliki živela pod marksistično-leninističnim sistemom upravljanja. Med komunističnimi in marksističnimi ideologi pa je potekala pomembna razprava o tem, ali bi lahko večino teh držav sploh smiselno šteli za marksistične, saj so te države spremenile in revidirale številne osnovne sestave marksističnega sistema. Nesposobnost teh vlad, da bi uresničile ideal komunistične družbe, in njihov splošni trend naraščajočega avtoritarizma sta povezana s padcem komunizma v poznem 20. stoletju. Z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je več marksistično-leninističnih držav komunistično ideologijo zavrnilo ali popolnoma odpravilo. Od 21. stoletja je ostalo le manjše število držav s komunistično oblastjo, in sicer Severna Koreja, Kuba, Laos, Vietnam in Ljudska republika Kitajska.Political change and democracy in China by Wang Shaoguang. Archived in Wayback Machine
Od antike do 18. stoletja: obdobje pred izvorom levo|sličica|193x193_pik|Rimski filozof Seneka iz 1. stoletja pr. n. št. je verjel, da so ljudje padli iz zlate dobe primitivnega komunizma. Mnogi zahodni misleci so zasnovali in zagovarjali ideje komunizma, nekatere zelo podobne tistim, ki so s tem izrazom postale znane šele v devetnajstem stoletju, različne civilizacije pa so v celoti ali delno uporabljale komunistične koncepte, od kolektivnega dela do družbenih ciljev, predkolumbijske družbe južnoameriške celine, na različnih ravneh lastništva v različnih plemenskih kulturah. Nekatere marksistične analize pogosto ovržejo te primere komunizma z drugačno matriko in jih razvrstijo v različne vloge.
Tudi v zgodnjem krščanstvu obstajajo težnje, ne prisilne, komunističnega tipa. Dejanja apostolov v drugem poglavju v verzih opisujejo delovanje prve krščanske skupnosti in poudarjajo vidik občestva dobrin:»Vsi, ki so postali verniki, so bili skupaj in jim je bilo vse skupno; Tisti, ki so imeli imetje in snovi, so jih prodali in jih dali del vsem, glede na potrebe vsakega posebej. Vsak dan so šli vsi skupaj v tempelj in si doma služili kruh, z veseljem in preprostostjo srca jedli, hvalili Boga in uživali v sočutju vseh ljudi. Medtem je Gospod vsak dan k skupnosti dodajal tiste, ki so bili odrešeni.« (Dejanja apostolov 2) Isti prosto sprejeti ideali so našli prostor v meniških redovih ali v srednjem veku in širše v nekaterih heretičnih gibanjih, kot je Dolcinijci.Antonio Labriola, La concezione materialistica della storia, Laterza, 1965. Fra Dolcino, v resnici omenjajo marksistični filozofi, kot je Antonio Labriola, in je vzet kot izhodišče in zgled v popularnih socialističnih gibanjih v Italiji v začetku dvajsetega stoletja.
Moderna doba: do 19. stoletja levo|sličica|265x265_pik|Restif de la Bretonne je leta 1793 uporabil izraz »komunizem« za opis družbe, v kateri je bila odpravljena vsa zasebna lastnina. sličica|François-Noël Babeuf je bil pomemben zagovornik odprave zasebne lastnine med francosko revolucijo. Komunistični ideali in projekt odprave zasebne lastnine so se vrnili v modo v času protestantske reformacije, z vojno nemških kmetov, ki je uničila Evropo in jo pustila popolnoma krvavo. Med protagonistama tega revolucionarnega gibanja sta Thomas Müntzer in John Leiden.
Priljubljeni upori in poznejše proleterske vstaje v starem svetu, niti v predmodernem času, niso bile nove. Tumulto dei Ciompi, ki je v Firencah potekal med junijem in avgustom 1378, je eden prvih primerov upora za ekonomsko-politične namene v evropski zgodovini, delavca, vendar ga je mogoče pripisati pretežno predindustrijski družbi in ga ne podpirajo teoretske osnove.
Zamisel o komunizmu sodi v čas razsvetljenstva in vpliva na več filozofov, zlasti na Jean-Jacquesa Rousseaua, Gabriela Bonnota de Mablyja, Étienne-Gabriela Morellyja (katerega razmišljanja so močno vplivala na francosko revolucijo in jakobinizem) in druge egalitarne revolucionarne kroge, utelešene v Jean-Paula Marata.
Med poskusi »kraljevega komunizma« velja omeniti tudi redukcione Paragvaja, ki so jih v osemnajstem stoletju zasadili jezuiti.
19. stoletje in Marksizem Mnogi idealisti devetnajstega stoletja, prizadeti zaradi materialne in moralne industrijske revolucije, so ustanovili utopične skupnosti z malo sreče, zlasti v Novem svetu. sličica|289x289_pik|Karl Marx, utemeljitelj marksizma Francoski filozof Étienne Cabet v svoji knjigi Potovanja in dogodivščine Lorda Williama Carisdalla v Ikariji opisuje idealno družbo, v kateri demokratično izvoljena vlada nadzoruje vse gospodarske dejavnosti in nadzoruje družbene dejavnosti, pri čemer je edina druga neodvisna družbena enota le družina. Leta 1848 je neuspešno poskušal organizirati ikarske skupnosti v ZDA, čeprav so nekatere majhne ikarske skupnosti preživele vse do leta 1898.
Nemška filozofa Karl Marx in Friedrich Engels sta 21. februarja 1848 izdala knjigo Manifest komunistične partije, v kateri so bile razložene ideje o odpravi zasebne lastnine in strmoglavljenju meščanskih vlad, ki so odstopile proleterskim vladam. S tem bi komunizem postal revolucionarno gibanje. Za Karla Marxa, če bi se proleterski razred vseh držav zavedal svojih skupnih ciljev, bi se združili, da bi podrli kapitalistični sistem. Menil je, da bi razvoj zgodovine sledil logiki hegelovske racionalnosti, kot neizogiben rezultat tekočega zgodovinskega procesa; če pa se socializma ne bi uspelo uveljaviti, bi se barbarizacija družbe lahko soočila s propadom obeh razredov v boju. Iz ruševin kapitalizma bi nastala družba, v kateri bi po prehodnem obdobju postala diktatura proletariata, v kateri bi država nadzorovala sredstva za proizvodnjo, njihovo lastništvo pa bi prešlo na družbo kot celoto, zato je bila država namenjena da se nacionalizira. Treba je omeniti, da bi se moral po marksistični misli komunizem sprva razviti v visoko-razviti industrializirani državi, kot so Združene države Amerike, in ne, kot se je v resnici zgodilo, v zaostali in pretežno kmetijski državi, kot je bilo takrat Rusko cesarstvo. Leta 1844 je Karl Marx zapisal:Komunizem je uganka zgodovine, ki je rešena, in sama ve, da je to rešitev. levo|sličica|267x267_pik|Friedrich Engels Hkrati se je z Marxovimi idejami razvila druga oblika idej, ki je blizu komunizmu: anarhizem. Temelji na misli Pierra-Josepha Proudhona. Med marksizmom in anarhizmom je prišlo do močnega spora, pravzaprav, ko je Proudhon izdal knjigo Filozofija bede, se je Marx odzval z objavo Misery of Philosophy. Spopad je izbruhnil v okviru Mednarodnega združenja delavcev. Med letoma 1871 in 1872 je Marxu in Engelsu uspelo uvrstiti anarhiste v manjšino in jih izključiti iz združenja.
Najpomembnejši anarhistični teoretik zgodnjega obdobja je Mihail Bakunin, ki je svoje ideje razložil v knjigi Država in anarhija. Za Bakunina sta bila svoboda in enakost dva neločljiva cilja. Država s svojo razdelitvijo med vladajoče in vladarje, med tistimi, ki imajo kulturo, in tistimi, ki opravljajo fizično delo, je bil sam represivni aparat in ga je bilo treba razpustiti, ne da bi šel skozi vmesno fazo. Model, ki ga je predlagal Bakunin, je bil model svobodne federacije občin, regij in narodov, v kateri bi bila kolektivna sredstva za proizvodnjo neposredno v rokah ljudi prek sistema samoupravljanja.
Ideje, podobne Bakuninovim, je razvil Pëtr Kropotkin, njegov rojak, znanstvenik in filozof. S kritiko družbenega darvinizma, ki je služil kot opravičilo za kapitalistično konkurenco in imperializem, Kropotkinov esej Medsebojna podpora želi pokazati, kako med živalskimi vrstami prevladujeta sodelovanje in harmonija.
Leta 1871 je bila ustvarjena pariška komuna in kljub razlikam so bili socialisti in anarhisti različnih teženj enotni, ko so to videli kot prvi poskus delavskega gibanja za oblikovanje komunistične družbe. Komunari so dva meseca prevzeli nadzor nad Parizom in se borili tako proti Prusiji kot proti francoski vladi. Komuna je uvedla vrsto zakonov, ki so zmanjšali moč imetnikov premoženja, na primer tistih, ki so odpravili dolgove, preden so jih krvavo zatrli. Karl Marx je pozneje kritiziral komunarje, ker se niso zagovarjali močneje, ampak jih je pohvalil kot odličen primer delavske vstaje.
Zgodnje socialistične države (1917–1944)
Ruska revolucija, Sovjetska zveza in Leninizem sličica|319x319_pik|Vladimir Lenin V začetku 20. stoletja je bilo Rusko cesarstvo avtokracija, ki jo je vodil car Nikolaj II.. Z milijoni agrarnega prebivalstva v državi je ljudstvo živelo v skrajni revščini. Antikomunistični zgodovinar Robert Service je opozoril, da sta »revščina in zatiranje najboljša tla za rast marksizma«. Človek, ki je bil najbolj odgovoren za uvedbo komunistične ideologije v državo, je bil Georgi Plekhanov, čeprav je samo gibanje v veliki meri organiziral in vodil Vladimir Iljič Lenin, ki ga je carska vlada zaradi svojega prepričanja nekaj časa izgnala v taborišče v Sibiriji. V državi je nastala marksistična skupina, znana kot ruska socialdemokratska laburistična stranka, čeprav se je kmalu razdelila na dve glavni frakciji, in sicer na boljševike pod vodstvom Vladimirja Lenina in na menjševike, ki jih je vodil Julius Martov. Leta 1905 je prišlo do revolucije proti carski vladavini, v kateri so bili delavski sveti, znani kot sovjeti, oblikovani v mnogih delih države, car Nikolaj II. pa je bil prisiljen izvesti demokratično reformo in uvesti izvoljeno vlado, Dumo.