Južnoafriška unija (, , ) je bila zgodovinska predhodnica današnje Republike Južne Afrike. Nastala je 31. maja 1910 z združitvijo Kapske kolonije, Natala, Transvaal in kolonije Oranje. Vključevala je ozemlja, ki so bila prej del neodvisne države Transvaal in Svobodne države Oranje.
Po prvi svetovni vojni je bila Južnoafriška unija podpisnica Versajske mirovne pogodbe in postala ena od ustanovnih članic Društva narodov. Podeljena je bila uprava Jugozahodne Afrike (zdaj znane kot Namibija) kot mandat Društva narodov. Večinsko je bila smatrana za provinco Unije, vendar nikoli ni bila uradno priključena.
Tako kot Kanada, Avstralija in Nova Zelandija je bila Južnoafriška unija samoupravna oblast Britanskega imperija. Njena popolna suverenost je bila potrjena z Balfourjevo deklaracijo iz leta 1926 in Westminstrskim statutom iz leta 1931. Urejen je bil v obliki ustavne monarhije, pri čemer je krono zastopal generalni guverner. Unija se je končala z uveljavitvijo ustave iz leta 1961, s katero je postala republika in izstopila iz Skupnosti narodov.
Ustava
Glavne značilnosti Južnoafriška unija je bila unitarna država in ne federacija kot Kanada in Avstralija, pri čemer so bili parlamenti vsake kolonije ukinjeni in nadomeščeni s pokrajinskimi sveti.South Africa Act, 1909, Part V, sections 68 to 94. Ustanovljen je bil dvodomni parlament, ki so ga sestavljali skupščina in senat, člane parlamenta pa so večinoma izvolili pripadniki bele manjšine v državi. V času Unije se je volilna pravica večkrat spremenila, vedno glede na potrebe takratne vlade. Parlamentarna suverenost je bila konvencija ustave, podedovana od Združenega kraljestva; razen postopkovnih jamstev glede utrjenih delov volilne pravice in jezika sodišča niso mogla posegati v odločitve parlamenta.Hahlo & Kahn, Union of South Africa, Stevens & Sons Limited, London, 1960, pp. 146 to 163.
Prestolnice Pretoria je bila sedež vlade, medtem ko je parlament zasedal v Cape Townu, pritožbeni oddelek pa v Bloemfonteinu.
Odnos do krone Unija je sprva ostala pod britansko krono kot samoupravna oblast Britanskega imperija. Z sprejetjem Westminstrskega statuta leta 1931 so Unija in drugi dominioni postali enakopravni Združenemu kraljestvu, parlament Združenega kraljestva pa ni mogel več v njihovem imenu sprejemati zakonov.Hahlo & Kahn, supra, p. 146 et seq. To je imelo za posledico, da so Unija in drugi dominioni de iure postali suvereni narodi. Zakon o statusu Unije, ki ga je južnoafriški parlament sprejel leta 1934, je vključil ustrezne dele Westminstrskega statuta v južnoafriško zakonodajo in poudaril njen status suverene države. Odpravil je preostalo pooblastilo Whitehalla za sprejemanje zakonov za Južno Afriko, pa tudi vsako nominalno vlogo, ki jo je imelo Združeno kraljestvo pri podeljevanju kraljeve privolitve. Generalni guverner je moral zdaj podpisati ali vetoirati zakone, ki jih je sprejel parlament, brez možnosti, da bi se posvetoval z Londonom.
Monarha je v Južni Afriki zastopal generalni guverner, medtem ko je dejansko oblast izvajal Izvršni svet na čelu s predsednikom vlade. Louis Botha, nekdanji burski general, je bil imenovan za prvega predsednika vlade Unije in je vodil koalicijo, ki je zastopala bele Afrikanerje in angleško govoreče britanske diasporne skupnosti.
Pregoni pred sodišči so bili sproženi v imenu krone (navedeni v obliki Rex / Regina proti obtoženi), vladni uradniki pa so služili v imenu krone.
Jeziki Uveljavljena klavzula v ustavi je omenjala nizozemščino in angleščino kot uradna jezika Unije, vendar je bil pomen nizozemščine spremenjen z Zakonom o uradnih jezikih Unije iz leta 1925, da je vključeval tako nizozemščino kot afrikanščino.
Provinca Površinav km² Št. prebicalcevv 1000 (1951) Št. prebivalcevna km² (1951) Sedež upraveKapska kolonija 717.707 4.417 6 Cape Town Natal 91.383 2.409 26 Pietermaritzburg Svobodna država Oranje 128.583 1.018 8 Bloemfontein Transvaal 286.059 4.802 17 Pretoria JužnoafriškaUnija 1.223.732 12.646 10 Pretoria(sedež uprave)
Zadnji dnevi Zakona o Južni Afriki in zapuščina Večina angleško govorečih belcev v Južni Afriki je podpirala Združeno stranko Jana Smutsa, ki je zagovarjala tesne odnose z Združenim kraljestvom in Commonwealthom, za razliko od afrikansko govoreče Nacionalne stranke, ki je gojila protibritanska čustva in je nasprotovala intervenciji Južne Afrike v drugi svetovni vojni. Nekatere nacionalistične organizacije, kot je Ossewabrandwag, so med drugo svetovno vojno odkrito podpirale nacistično Nemčijo. Poleg tega je večina angleško govorečih Južnoafričanov nasprotovala ustanovitvi republike, mnogi med njimi so na referendumu 5. oktobra 1960 glasovali "ne". Toda zaradi veliko večjega števila afrikansko govorečih volivcev je bil referendum sprejet, kar je 31. maja 1961 privedlo do ustanovitve republike. Vlada pod vodstvom Nacionalne stranke je posledično umaknila Južno Afriko iz Commonwealtha.] Po rezultatih referenduma so nekateri belci v Natalu, ki je imel angleško govorečo večino, pozvali k odcepitvi od Unije. Pet let prej je približno 33.000 Natalcev podpisalo Natalski pakt v nasprotju z načrti za republiko.
Posledično je vlada Nacionalne stranke sprejela ustavo, ki je razveljavila Zakon o Južni Afriki. Značilnosti Unije so bile z zelo malo spremembami prenesene v novo ustanovljeno republiko. Odločitev o preoblikovanju iz Unije v republiko je bila tesno sprejeta na referendumu. Odločitev je skupaj z vztrajanjem južnoafriške vlade pri spoštovanju politike apartheida povzročila dejansko izključitev Južne Afrike iz Commonwealtha narodov.
Segregacija
Zakon o Južni Afriki je obravnaval raso v dveh posebnih določbah. Najprej je utrdil liberalni (po južnoafriških standardih) sistem kvalificiranih volilnih pravic za Kapsko kolonijo, ki je deloval brez kakršnih koli rasnih vidikov (čeprav zaradi družbeno-ekonomskih omejitev ni bilo mogoče dejansko politično izražanje nebelcev). Takratni kapski premier, John X. Merriman, se je močno, a na koncu neuspešno, boril za razširitev tega sistema večrasne volilne pravice na preostalo Južno Afriko.
Drugič, »zadeve staroselcev« je spremenil v zadevo nacionalne vlade. Zato je bila praksa, da se je ustanovil minister za zadeve staroselcev.
Po besedah Stephena Howeja je »kolonializem v nekaterih primerih – najbolj očitno med belimi manjšinami v Južni Afriki – pomenil predvsem to, da so ti nasilni naseljenci želeli ohraniti več rasnih neenakosti, kot jih je kolonialni imperij le ugotovil«.
Prejšnji poskusi združitve V preteklosti je bilo več neuspešnih poskusov združitve kolonij, s predlaganimi političnimi modeli, ki so segali od unitarnih do ohlapno federalnih.
Zgodnji poskus združitve pod vodstvom sira Georgea Greya (1850) Sir George Grey, guverner Kapske kolonije od leta 1854 do 1861, se je odločil, da bi bila združitev držav južne Afrike obojestransko koristna. Navedeni razlogi so bili, da je verjel, da politične delitve med državami pod nadzorom belcev »jih oslabijo proti domorodcem«, ogrožajo etnični razkol med Britanci in Buri ter pustijo Cape ranljiv za vmešavanje drugih evropskih sil. Verjel je, da bi združena »južnoafriška federacija« pod britanskim nadzorom rešila vse tri te skrbi.V.C. Malherbe: What They Said. 1795–1910 History Documents. Cape Town: Maskew Miller. 1971.
Njegova ideja je bila v južni Afriki sprejeta s previdnim optimizmom; Svobodna država Oranje se je načeloma strinjala z idejo, morda pa se je sčasoma strinjal tudi Transvaal. Vendar ga je britanski kolonialni urad preglasil in mu ukazal, naj opusti svoje načrte. Njegova zavrnitev opustitve ideje je sčasoma privedla do tega, da so ga odpoklicali.
Vsiljevanje konfederacije (1870-ta)
V 1870-ih se je londonski kolonialni urad, podsekretar za kolonije lord Carnarvon, odločil, da bo v južni Afriki uvedel sistem konfederacije. Vendar so ga južnoafričani tokrat večinoma zavrnili, predvsem zaradi zelo slabega časa. Različne sestavne države južne Afrike so še vedno tlele po zadnjem napadu britanske širitve, napetosti med državami pa so bile visoke. Svobodna država Oranje se je tokrat odvrnila od ideje, premier John Molteno iz kapske kolonije pa je idejo označil za slabo informirano in neodgovorno. Poleg tega so mnogi lokalni voditelji zamerili načinu, kako je bila vsiljena od zunaj brez razumevanja lokalnih vprašanj.P.A. Molteno: A Federal South Africa. Sampson Low, Marston & Co, 1896. Model konfederacije je bil prav tako ocenjen kot neprimeren za različne entitete južne Afrike z njihovimi zelo različnimi velikostmi, gospodarstvi in političnimi sistemi.
Moltenojev načrt združitve (1877), ki ga je kapska vlada predstavila kot bolj izvedljivo unitarno alternativo konfederaciji, je v veliki meri predvideval končni akt Unije leta 1909. Ključna razlika je bila v tem, da naj bi se liberalna ustava in večrasna volilna pravica Kapske kolonije razširila na druge države unije. Te manjše države bi se postopoma pridružile veliko večji Kapski koloniji prek sistema pogodb, hkrati pa bi pridobile izvoljene sedeže v parlamentu. Celoten proces bi bil lokalno voden, vloga Velike Britanije pa bi bila omejena na nadzor nad morebitnimi zastoji. Čeprav je bil ta model pozneje priznan kot bolj izvedljiv, ga je London takrat zavrnil.Frank Richardson Cana: South Africa: From the Great Trek to the Union. London: Chapman & Hall, ltd., 1909. Chapter VII "Molteno's Unification Plan". p.89 Na drugi skrajnosti pa je drug vpliven politik tistega časa, Saul Solomon, predlagal izjemno ohlapen sistem federacije, v katerem bi sestavne države ohranile svoje zelo različne ustave in sisteme volilne pravice.Solomon, W. E. C: Saul Solomon – the Member for Cape Town. Cape Town: Oxford University Press, 1948.
Lord Carnarvon je zavrnil (bolj informirane) lokalne načrte za združitev, saj je želel, da se proces zaključi pred koncem njegovega mandata, in ker je imel malo izkušenj z južno Afriko, je raje uveljavil bolj znani model konfederacije, ki se uporablja v Kanadi. Nadaljeval je s svojim načrtom konfederacije, ki se je razpletel, kot je bilo napovedano, in za seboj pustil vrsto uničujočih vojn po južni Afriki. Ti konflikti so sčasoma privedli do prve in druge anglo-burske vojne, ki sta imeli daljnosežne posledice za podcelino.Illustrated History of South Africa. The Reader's Digest Association South Africa (Pty) Ltd, 1992. . p.182, "Confederation from the Barrel of a Gun"
Druga burska vojna (1899–1902)
Po odkritju zlata v 1880-ih so se tisoči britanskih priseljencev zgrinjali v rudnike zlata v Transvaalski republiki in Svobodni državi Oranje. Novo prispeli rudarji, čeprav so bili potrebni za rudnike, niso bili zaupani politično dominantnim Afrikanarjem, ki so jih imenovali uitlanders, jim naložili visoke davke in jim podelili zelo omejene državljanske pravice, brez volilne pravice. Britanska vlada, ki je bila zainteresirana za dobiček od tamkajšnjih rudnikov zlata in diamantov ter je bila zelo zaščitniška do svojih državljanov, je zahtevala reforme, ki so jih Afrikanarji zavrnili. Majhen zasebni britanski poskus strmoglavljenja predsednika Transvaala Paula Krugerja, Jamesonov napad leta 1895, se je izkazal za polomijo in je napovedoval obsežni konflikt, saj so vsa diplomatska prizadevanja propadla.J.A.S.Grenville, Lord Salisbury, and Foreign Policy (1964) pp 235–64.Iain R. Smith, The Origins of the South African War, 1899–1902 (1996).William L. Langer, The Diplomacy of Imperialism (1950), pp. 605–28, 651–76